Velika vrata, ki vodijo na vrt, omogočajo nemoten prehod in hkrati poudarjajo bistvo bivanja v Sredozemlju, kjer vse leto lahko del dneva preživiš zunaj, na odprtem.

Švicarko Caroline Dolenc poznam na videz že vsaj desetletje, toda šele ko me je prvič nagovorila, sem dojela, da o njej pravzaprav ne vem ničesar. Izkazalo se je, da je Carolina Dolenc-Shweiller po rodu iz Ljubljane, da živi v Švici, devet tednov na leto pa z družino preživi na Hvaru. Je arhitektka. V Zürichu imata z možem arhitekturni biro. Igorja in mene sta prosila, naj fotografirava njuno hišo v starem mestnem jedru Hvara. Najstarejšem jedru, pravzaprav tako starem, da se ne ve natančno, kdaj je bila hiša zgrajena in kdaj k njej dograjena še ena, nekoliko manjša soseda.

Ozke in strme stopnice, ki vodijo do kamnite hiše, so tudi edina pot, ki pelje proti trdnjavi nad mestom. V tisti četrti imajo vse hiše značilna majhna okna, ki spustijo v notranjost komaj kaj svetlobe. Na prvi pogled sva bila zelo skeptična, kaj naju čaka za debelimi stenami hiše Dolenc. Pričakovala sva majhne, ozke in temne prostore, zagledala pa prostorno, minimalistično urejeno in svetlo poletno rezidenco, ki se prikupno nadaljuje v vrt.

Spodnja etaža je predsoba, ki bi bila zares temna, če ne bi bilo posebnega svetlobnega jaška oziroma stopnišča v prvo nadstropje. Za knjižnico se skrivata spalnici in kopalnica, tako da je prva etaža predvsem bivalna. Zdi se logično, čeprav stare fotografije odkrivajo, da je to pravzaprav novodobna logika bivanja in da je hišo Dolenc očitno zasnoval neki sodobno misleč človek. A vrnimo se na začetek zgodbe, v leto 2000, ko si je družina privoščila nakup treh podrtih zidov, zapuščenega vrta, namenjenega reji koz, in še ene hiše na vrtu, ki na obnovo še čaka.

Nekaj let po nakupu so tri podrte stene dobile obliko na papirju in prenova se je začela brez pričakovanih zapletov pri dovoljenjih za gradnjo ter nezadovoljnih delavcev, ki so morali ves gradbeni material znositi po stopničasti ulici do hiše. Morda so se stvari lepo odvijale, ker je Carolina svojo hišo načrtovala z veliko ljubezni do ohranjanja starega videza in so ji varuhi dediščine prišli nasproti, vodili obnovo ter ji celo dovolili dvigniti hišo za eno nadstropje.

»Veliko sem premišljala o tem nadstropju in se odločala, ali ga sploh potrebujem. Želela sem si hišo z vrtom, ne ogromne hiše, poleg katere je vrt,« pravi Caroline. Hiša Dolenc nima pogleda na morje, ob katerem bi zastajal dih, se pa odpira zanimiv pogled z vrha vrta proti katedrali na glavnem mestnem trgu. Hribček, na katerem je hiša zgrajena, se naglo dviguje proti trdnjavi, in to značilnost je Carolina spretno izkoristila, saj si je želela enoten zunanje-notranji prostor. Nasuli so veliko tovornjakov zemlje, da so povezali vrt in nadstropje, ki se zdaj smiselno in arhitekturno dopolnjujeta.

Beline tal, sten in redkega pohištva ob veliko sončne svetlobe oči preprosto ne bi prenesle. Zato so originalna majhna okna kot ustvarjena za Carolinin minimalizem. Različni nivoji oken v prostorni dnevni sobi odkrivajo, da je bila stena med dvema hišama zrušena, različni nivoji pa nato povezani s stopnico. Le velika vrata, ki vodijo na vrt, niso tako velika, kakor bi bila pri stari gradnji, ampak bistveno večja. Omogočajo nemoten prehod in hkrati poudarjajo bistvo bivanja v Sredozemlju, kjer vse leto lahko del dneva preživiš zunaj, na odprtem.

Seveda so ohranili izvirna drevesa, ne le zaradi sence, temveč tudi zaradi plodov mandarin, drugo so spremenili v travnik. Trato je preprosteje vzdrževati, tudi če družine več kot pol leta ni tukaj. Vzdržujeta jo vrtnarka in hišnik, obenem pa je trata nemoten, odprt prostor. Dnevna soba je opremljena minimalno in enak rokopis se nadaljuje na vrtu, v poletni kuhinji, ki jo sestavljajo ognjišče, mize in stoli. Tako je vrt enako pomemben kot sama hiša.

Ljubezen do Hvara je Carolina podedovala od dedka, ki ga je odkril in vedno hodil tja na počitnice. Kot arhitektka se zelo dobro zaveda prednosti sredozemske klime in potreb, ki jih ima družina za prijetno bivanje v lastnem domu, namreč, da je treba dom prilagoditi ljudem in ne stvarem. Zato pravi, da je uporabila samo najnujnejšo opremo. Hiša je zavetje pred močnim soncem, svež večerni veter pa lahko uživajo na vrtu. Pozimi pa se najde še kakšna mandarina ali limona z vrta. Bi na Mediteranu potrebovali še kaj? Seveda, dobro družbo, o čemer govori velikost mize v dnevni sobi, za katero lahko sede veliko ljudi in jo lahko prenesejo na vrt.

Hiša družine Dolenc-Scheiwiller je dokaz, kako lahko obnova v takšnem okolju brez patetičnega ohranjanja sledi izvirni namembnosti in pri tem upošteva slog gradnje ter z veliko investicijo ustvari sodobno poletno rezidenco.

Komentarji (0)

RSS komentarji