|
|
Opekarska v Trnovem je nekako tipična trnovska ulica, mešanica enonadstropnic z razponom od secesijskih vil, ki so že videle boljše čase, prek samograditeljskih iz šestdesetih in sedemdesetih do nekaj svežih in mladih stavb, ki so tam pognale v zadnjih letih, a se s svojim gabaritom, kot bi rekli arhitekti, držijo zapovedane zadržanosti svojih sosed.
|
Prav to in veliko starih dreves dela sosesko prijazno, da ohranja svojo periferijsko nepretencioznost, hkrati pa postaja vse bolj zaželena ljubljanska lokacija.
Ob nekdanji Botri, enih prvih ljubljanskih picerij, še odličnejši zaradi svojega sivo ornamentiranega secesijskega pročelja, je pred približno dvema letoma zrasel nov objekt, zelo drugačen od teh, ki so jih bili doslej vajeni v tej okolici. Hiša brez dvokapne strehe, brez ometa, brez balkonov, oken in drugega običajnega reliefa. Namesto tega pa velika prostornina, v zaključeni ravni formi oblečena v prepoznavno razgiban lesen opaž. Bevk-Perovič, podpis arhitektov, ki ga prepoznaš, še preden se spustiš v notranjost te velike, 400 kvadratnih metrov razprostrte površine, ki je vsa organizirana okoli zelenega atrija v sredini.
Lastnika s tremi sinovi sta se preselila iz starega meščanskega stanovanja, polnega starin, težkega pohištva, platen in detajlov s potovanj, v hišo, ki jima ponuja, tako pravi lastnica, »veliko manj naporno bivalno okolje«. Prostor v pritličju, ki, kot že rečeno, obkroža zeleno središče, je maksimalno izkoriščen in se pretaka iz enega položaja v drugega. Brez ovir, brez vrat, omejitve so naravne tako kot prehodi. Velik in dolg kuhinjski pult iz črnega kompozita, ki sta si ga postavila lastnika, ker rada kuhata in se družita okoli kuhinje, se odpira v delovni kotiček s knjižnico, naprej v dnevno površino z zofami in televizijo in še naprej v jedilni del z veliko temno mizo za najmanj deset oseb. Vsak od teh prostorov je organiziran na obodu ene od štirih stranic atrija, kjer za steklenimi stenami raste kaki, v plitvem ribniku pa domujejo ribice, želve in žabe. Namesto trave, »pašnika, ki jim ga v starem domovanju nikoli ni uspelo sproti pokositi«, so se zdaj raje odločili za mah, ki se sam obnavlja in vzdržuje.
Arhitekti so pri hiši vztrajali v neki doslednosti izbranih materialov: predvsem les in steklo, interier pa sta želela lastnika urediti po svoje, barvito in stimulativno. Tla celotne površine v pritličju in v nadstropju so pokrita s toplim afriškim hrastom, največ pohištva sta našla pri Poliformu, zofe v trpežni bež izvedbi so iz Flexformove kolekcije, nekaj dobrih kosov sta odkrila pri Moooi in Morosu. Visoka stoječa svetilka na leseni nogi je nastala iz podnožja starega šivalnega stroja in je edini kos, ki je preživel selitev iz prejšnjega domovanja.
Za tem osrednjim kvadratom pa se skrivajo malo bolj zasebni prostori, spalnici in kopalnica staršev s steno, ki se odpira na še en majhen zelen vrt z jakucijem iz enakega lesa, kot je leseni plašč hiše. Ženska spalnica z veliko tapecirano rožnato posteljo, »piškotek« ji pravi lastnica po »petit beurre«, in z beduinsko preprogo iz Marakeša v rdeči in naravni kombinaciji, prehaja naprej v skupno belo, minimalistično kopalnico z okroglo kadjo, stekleno kabino za prhanje in prosto stoječimi kvadratastimi umivalniki Antonija Lupija, belimi tekači po tleh in okroglim rožastim Morosovim počivalnikom iz polstene volne. Od tod naprej pa se zasebni del nadaljuje v moško sobo, temno različico spalnice z omarami, oblečenimi v temno usnje, in pripravami za vzdrževanje kondicije, odličnimi za »obleko obešat«, pove lastnica.
Prvo nadstropje je kraljestvo za otroke, tri fante, stare od šest do sedemnajst let. Prostori (mama jim pravi brlogi) so pretočni ali po potrebi z drsnimi stenami ločeni v zasebni svet mlajših dveh z veliko igračami in igrali ter starejšega, najstnika, ki potrebuje že svojo oazo in svojo kopalnico. Obe kopalnici, igriva za mlajša dva, s poglobljeno kadjo v tleh, in samostojna za starejšega, sta odeti v topel, sončno rumen mozaik, »da jih spodbuja«. Nadstropje pa se odpira v še eno dobro izkoriščeno površino, razmeroma veliko teraso z majhnim zeliščnim vrtom, zasajenim z domačim primorskim rujem, travami in bambusom. Kuhinja na prostem s kamnitim žarom je racionalno »pospravljena« za kovinskimi drsnimi vrati, terasa pa je opremljena še s svetlobniki v tleh, ki tudi ob večerih ustvarjajo naravno luč. Dve pleteni garnituri, temna in bela, delita teraso na dve polovici, ki sta aktualni ob različnih dnevnih časih.
Hiša ima seveda vse kvalitete »pametne« hiše, ki jih je mogoče sprožati in uporabljati tudi z daljincem, v prihodnosti pridejo na vrsto še celice za zbiranje sončne energije na strehi. Pročelje iz sibirskega macesna iz naravne rjave postopoma, brez škode za les, patinira v svetlo siv odtenek. Medtem ko sosednja Botra čaka na prenovo v svojem starem blesku, ki jo bosta zasnovala ista arhitekta, je nova družinska hiša že povsem pognala korenine. Življenje v njej je po besedah njenih prebivalcev zdaj organizirano tako, da ponuja dovolj zasebnega miru, družabne dinamike ali delovne učinkovitosti. Prepleteno in fluidno.
 |
RSS komentarji