Secesijska večnadstropnica na vogalu Dunajske in Trdinove v samem središču Ljubljane nedvomno sodi med odličnejše zglede naše stanovanjske arhitekture iz začetkov 20. stoletja. Solidna gradnja, dobra lokacija, videz in sodobni komfort stavb, ki so zrasle na novih prestižnih ulicah popotresne Ljubljane, imajo zagotovo tudi danes svoj posebni šarm.

Ne samo zaradi slikovitih pročelij, ampak tudi zaradi zanimivega drobovja z bolj ali manj ohranjenimi pristnimi stopnišči in seveda starimi meščanskimi stanovanji.
Nina, Jan in Ava živijo za vrati ene takšnih hiš/blokov z značilnim meščanskim pedigrejem: lepa masivna členjena vrata, zastekljena veža – hodnik s pogledom na notranji atrij hiše, izjemno visoki stropovi, mehki vogali, visoka lesena okna, predvsem pa za današnje pojme zelo nenavadno konfiguriranimi prostori. Ker sodobne družine nimajo več pomožnih prostorov za služinčad in mračnih predsob z majhnimi prostori za sanitarije in skupno kopalnico na hodniku, temveč potrebujejo povsem drugačno, funkcionalno bivanje z več svetlobe, večjo kuhinjo in udobnejšo, dostopnejšo kopalnico, stranišče, delovni kotiček za računalnike, predvsem pa bolj fluidno bivanje, je jasno, da je tudi njihovo staro meščansko stanovanje potrebovalo nekaj korenitih posegov. Ker sta se novopečena lastnika, Nina je mikrobiologinja, Jan grafični in industrijski oblikovalec, zavedala kakovosti tega stanovanja, sta se odločila, da pri prenovi ohranita odprtost in razsežnost prostorov, potencial za nekatere dodatne prostore in površine pa sta videla v dotlej zanemarjeni in neizkoriščeni pripadajoči podstrehi in drugačni izrabi teh velikih posameznih enot. 
 

Stanovanje v spodnjem delu meri približno 80 kvadratnih metrov in se začenja kot vsa dobra meščanska stanovanja z uvodom, z lepo široko vežo z visokimi okni. Veža tako dobiva dovolj svetlobe tudi za kuhinjo, delno skrito za masivnimi vrati, delno pa za steno z mlečnim presojnim steklom, ki prepušča naravno svetlobo iz hodnika. Lastnika sta želela imeti zelo enostavno kuhinjo z vsemi potrebnimi elementi brez odvečnih detajlov, ki bi razbijali prostor. Tako je ena od visokih sten ozkega prostora od tal do stropa oblečena v bel okvir iz keroka, v katerem se pravzaprav skriva vsa kuhinja. Vse površine so enotne, po potrebi zaprte, razen osrednjega poglobljenega okvira, v katerem so vsi potrebni kuhinjski pripomočki in aparati. Vtičnice so nevidne, skrite v beli steni in se pokažejo le s pritiskom na gumb.

Posebnost te kuhinje, ki sta si jo zamislila lastnika sama, je, da je »ulita« iz enega samega kosa keroka, brez robov, brez vidnih stikov ali špranj, brez ostrih vogalov. Izjemen vtis enotnosti ima poleg tega izjemne prednosti pri vzdrževanju. Za drugo steno na nasprotni strani se za nevidnimi belimi vrati na pritisk skrivajo sanitarije in – ena vratca naprej – shramba za pralni stroj in drugo kramo. Bela miza s klasičnimi belimi Eamsovimi stoli zaseda osrednji del kuhinje, ki je hkrati jedilnica. Ura na steni, reinterpretacija klasične kukavice v belem kovinskem ohišju, in papirnat bel lampijon nad mizo so majhni ljubki dodatki k hišni toplini. Bel linolej na tleh je sicer zahtevnejši za vzdrževanje, a logično nadaljevanje zgodbe te minimalistične kuhinje, oblikovane prav za ta ozki in visoki prostor, ki se odpira naprej v večji, pravzaprav največji prostor tega stanovanja.

Dnevna soba z antracitno sivimi in rumenimi zofami ter trosedom bratov Bouroullec razkazuje bolj uživaški, udobnejši značaj pa tudi svojo družabno plat. Visoki beli prostor z lahkoto prenese velik format barvnih slik/fotografij z drevesi Tomaža Gregoriča, kremno belo Kartelovo svetilko na tleh v enem od kotov, veliko in masivno čolnarsko rekreativno napravo, ki jo poganjajo mišice in voda v steklenem balonu, črno Flosovo luč na dolgi palici, otroški avto z belo karoserijo Nike Zupanc, knjige in spektakularen pogled na glavno ljubljansko žilo, na Dunajsko.
Dnevni del se nadaljuje v delovni prostor, ki je po novem tudi soba za dojenčka. Na eni strani se po vsej dolžini stene razteguje delovni pult z računalniki s pogledom na mesto skoz okno, na drugi pa je pred kratkim zrasla nekakšna bela školjka, ki s potegom iz stene postane previjalna mizica. Omare s fascikli ob računalniški mizi so skrite za drsnimi roletami, te premorejo več kot štiristo letvic, ki jih je mizar skrbno nalepil na platno, kot so to počeli pred petdesetimi leti. Leander, bela posteljica z ograjo za malo Avo, se lahko po potrebi poveča in bo menda zdržala do osmega leta starosti. Omar na prvi pogled ni, na drugi pa opaziš, da je stena nasproti okna od tal do stropa pravzaprav ena sama vgrajena omara z gladko belo površino navzven ter mnogimi predali in prostorčki, pospravljenimi v trebuhu izjemno globoke omare, tako da je njena prostornina maksimalno izkoriščena. Na stropu je obešena lučka, črna češnja Nike Zupanc.
Na nekdanji podstrehi sta si Nina in Jan uredila spalnico z nizko široko posteljo, ki sta jo oblikovala sama. Postavljena je v sredino prostora, ob njej pa po novem prozorna zibka Nike Zupanc iz pleksi stekla z rdečim srčkom. Na enem koncu spalnice za steklenimi drsnimi vrati leži prostorna kopalnica z ovalno kadjo, Starckovimi jajčastimi sanitarijami in umivalniki, na drugem koncu, na vzhodni strani, pa se steklena stena odpira na majhno teraso nad Ljubljano s privilegiranim pogledom na Grad.

Prostor za posteljo pod tramovi sta izkoristila za skrinjo/omaro za shranjevanje. Posebnost so majhni kapniki na stropu kopalnice, na desetine majhnih led lučk iz pleksija, ki jih je Jan sam osmislil in »patentiral« kot ambientalno luč v kopalnici. Gornji prostor je kot ladja oblečen v les na bokih, levi zunanji balkonski in notranji kopalniški del nad tem pa učinkujeta kot obzorje – odprt pogled, ki z ogledali v kopalnici optično podaljšuje prostor. Namesto temnega »pajcanega« parketa, kot sta ga še originalnega ohranila v spodnjih prostorih, sta tla v spalnici in stopnice, ki vodijo do tja, oblekla v mehek tapison v barvi temnega jajčevca, ker oba rada hodita bosa po toplem.
Stanovanje na Trdinovi je zadržalo vse dobre lastnosti meščanske gospodične z velikimi prostori, visokimi stropi, izjemnimi pogledi, hkrati pa je v tej lupini dobilo popolnoma novo, sodobno, a zadržano vsebino, ki ne prekinja izvirne zgodbe, ampak je njeno nadaljevanje v najboljšem pomenu. Je svetlo, udobno, ne preveč poseljeno in ne premalo drugačno za svoje stanovalce, ki so si ga »izmislili« na novo zase.

Komentarji (0)

RSS komentarji