Družinska hiša v Spodnjih Pirničah je že na videz drugačna od svojih bližnjih sosed. Kako tudi ne. Bila je izziv tako za svoje stanovalce kot za arhitektko, ki se je zadeve lotila. V začetku, pred nekaj leti, je bila tam pod Šmarno goro le dolga očetova njiva. Kakšnih 150 metov v dolžino in 8 do 14 metrov v širino na najširšem delu.

Na kaj drugega takrat nihče niti ni pomislil. A nuja, da najde primernejši dom za svoje tri odraščajoče otroke, s katerimi je kot samohranilka dotlej živela v tesnem, nekaj več kot 50 kvadratnih metrov velikem blokovskem stanovanju v Šiški, je lastnico, sicer inženirko gradbeništva, pripeljala do tega, da je poskusila na tej majhni ozki parceli postaviti hišo za svojo družino.
Iskanje večjega stanovanja in starih na pol sesutih hiš v Ljubljani in okolici namreč ni rodilo sadov. Ponudba tedaj ni bila ravno velika, cene prenapihnjene, stanovanja in hiše grde in zanemarjene. Prijateljica arhitektka Marijana Žigon, ki je poznala stisko družine, je vzela površino pirniške njive za izziv. V enem dnevu je na roke je izrisala svojo zamisel, načrt za enonadstropno hišo, široko 6 metrov (nekaj je namreč morala pustiti za predpisani minimalni odmik od sosednjih parcel), in ga poslala lastnici njive po elektronski pošti. Tako je začela nastajati rdeče-siva družinska hiša, ki v svoji notranjosti zaradi premišljene ureditve sploh ni videti majhna in ozka. Vse skupaj, od zamisli do vselitve, je trajalo malo več kot leto dni. Otroci, Matevž in dvojčici Maša in Manca, se danes ne bi več vrnili v mesto. Življenje v lastnih sobicah in druženje v sončni hiši in na vrtu je že zdavnaj zmagalo nad čari mesta. 

 Hiša je po daljši osi orientirana na jugozahod–severovzhod. Višina stropov v spodnjem, dnevnem delu je 2,85 metra, v nadstropju, kjer so spalnice, pa 2,65 metra. Pod dvokapno streho ni ostalo dovolj prostora niti za pravo podstreho. Maksimalno izkoriščen prostor za ceno, ki si jo je družina z eno plačo lahko privoščila. Ker je lastnici blizu preprostost, minimalizem, sta se tudi pri opremi z arhitektko zlahka uskladili. Dnevna soba se na dve strani »širi« s steklenimi stenami-vrati na vrt oziroma proti notranji terasi, na drugi pa se brez odvečnih sten povezuje z odprto predsobo oziroma kuhinjo. Edina ločnica med Arredino kuhinjo v belem in barvito dnevno sobo je tričetrtinska (2,20 metra visoka) pregradna stena, ki kot paravan s cvetlično tapeto razmejuje oba prostora. Na tla je dala lastnica položiti kakovosten parket iz burmanskega tika, ki je bil ena dražjih investicij v hiši, a je prevagala njegova dolgoročna uporabnost, leseno opremo, ki je ni nikjer prav veliko, pa je za dnevno sobo in deloma spalnico po naročilu naredil mojster mizar v enako topli barvi kot parket. Tikov les, neobdelan, ki postopoma dobiva naravno sivo patino (in se zliva z barvo pročelja), je bil izbran tudi za zunanje površine, podaljšano in notranjo teraso. Umirjeno vzdušje in domače udobje ob veliki jedilni mizi, kjer se družina druži, dopolnjuje siva Arredina zofa in velik čipkast lestenec nad mizo ter prosto stoječa luč z velikim okroglim senčnikom, obe iz Strlesvetila.

Arhitektka je navdušila lastnico, da je namesto polkleti za kramo v veliki steni pod stopnicami raje naredila prostor za kamin z nišo za drva. Čeprav ima hiša vedno dovolj sonca in ima talno ogrevanje, se je kamin izkazal kot zvest član družine. Plameni  ognja, ki ustvarjajo v domu toplino, ga zaposlujejo skoraj vsak zimski dan. 
V nadstropju je v dolgem ozkem hodniku dovolj prostora in svetlobe, da ga uporabljajo za skupen delovni prostor z mizo, računalnikom in vgradnimi omarami, hkrati ima od tod vsakdo vhod v svoj lastni prostor. Prosojna ograja z dvojno ploščo iz kaljenega stekla ob stopnicah je tam zaradi varnosti, a je zaradi izbire materiala skoraj nevidna, pastelne barvne lestvice po vsej dolžini hodnika pa razgibajo prostor, da ni videti preveč navaden in pust. Največja, mamina soba na koncu hodnika na 25 kvadratnih metrih je na eni strani spalnica v mehkih krem in zemeljskih tonih z dvema francoskima oknoma, ki prepuščata veliko svetlobe, in na drugem koncu zasebna kopalnica s kadjo in umivalnikom, oblečenim v topel les, in z bombažno tuareško preprogo na tleh. Nočne omarice–mizice in leseno obleko za kad je po naročilu naredil isti mizar kot elemente v dnevni sobi. Otroške sobe izdajajo značaj svojih lastnikov. Mašina (Maša je jazzovska baletka, ljubiteljica živali in rož) je romantična z rožasto tapeto z vrtnicami, belim Ikeinim pohištvom, svetlim tekačem pred posteljo in v prevladujočih temno roza oziroma lila odtenkih. Mančina (dekle ima rjavi pas iz karateja in se je medtem že preusmerila v košarko) je bolj »pop« z grafično tapeto v bordo odtenkih, svetlim pohištvom iz breze, vezenimi blazinami, pletenim taburejem na tleh in okroglo rdečo preprogo,  Matevževa pa je enostavna v toplih rumenih in oranžnih odtenkih ter z lila kontrastom. Podobno kot pri izbiri parketa se je lastnica odločala pri oknih. Čeprav dražji, je izbrala macesen, odporen les, ki ima dolgo življenjsko dobo. Kopalnica v nadstropju je prostorna, v grafitno sivih in svetlih odtenkih, z vijolicami na okenski polici.

Postopoma prihaja na vrsto tudi vrt, pravi lastnica, ki je po nasvetih strokovnjaka uredila  primerno ozelenitev.  Po zamenjavi dela svoje parcele s sosednjo se je površina okolice nekoliko povečala in počasi bo treba zasaditi kakšno lepo živo mejo. Dotlej pa rastejo okoli hiše pušpan, oljka, cedra, zelišča. Ko so začeli pred nekaj leti graditi na nekdanji očetovi njivi, je bil pogled na Kamniške in Savinjske Alpe in na drugi strani proti jugu na Šmarno goro z Grmado še skoraj prazen, tu pa tam kakšna hiška in kmetija, zdaj pa so se hiše že približale in počasi nastaja majhno naselje. A zelena okolica blizu Ljubljane, predvsem pa lasten topli dom, zgrajen z omejenimi sredstvi in na zelo omejeni površini, danes osrečuje vse štiri prebivalce. Tako da je nekdaj obvezen pobeg v hribe že zamenjal sprehod na bližnjo Šmarno goro ali pa »brskanje« po domačem vrtu.

Komentarji (0)

RSS komentarji