Nekaj stoletij stara hiša v samem središču Kranjske Gore je bila nazadnje prenovljena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, vendar hiša ne po videzu ne po zidavi ni premogla kakšne posebne kvalitete, zato tudi ni bila spomeniško zaščitena.

Slabo grajena in zanemarjena trška hiša brez posebne zgodovine, vsakdanjega videza, še najbolj podobna nekdanjim postajnim hišam na podeželskih kolodvorih, je bila zaradi izjemnega okolja vendarle izziv za arhitekte.
Vanja Gregorc in Aleš Vrhovec s sodelavci sta se rekonstrukcije lotila študiozno in z navdihom pri sorodnih arhitekturah tega alpskega pasu, ki ga lahko prepoznamo v lokalnih različicah prav do švicarske ladinske hiše na zahodu.

Izhodišče njunega raziskovanje je bilo, ustvariti iz te na prvi pogled neobetavne, grde stavbe večstanovanjsko hišo, ki bo različnim lastnikom ponujala prednosti in udobje počitniške skupnosti,  kadar bodo prišli sem na počitnice. Poleg snega, smučanja in hribov, tudi uživanja v branju, savni, vinoteki itn. Torej sočasno vzdušje zasebne oaze, kamor se lahko umakneš, in majhnega alpskega hotela, ki po želji povezuje tamkajšnje stanovalce, ki so tudi prijatelji oziroma sorodniki.
Čeprav hiša ni ponujala kakšne zanimive posebnosti, sta poiskala in poustvarila njen stari-novi značaj v bližnji okolici z bogato dediščino. Na primer pri gradnji in detajlih sorodnih gorenjskih meščanskih hiš iz okolice Radovljice, Krope, Škofje Loke. Tako sta značilno mehko neravno pročelje iz beljenega apna starih lepotic s tega konca ohranila oziroma ponovila s sodobnim ometom tudi pri kranjskogorski hiši. Ker je hiša primerno izolirana, je bilo treba izumiti novo recepturo za takšen učinek in tudi najti mojstre, ki bodo znali to narediti. Naslikani šivanimi vogali (pri bogatejših hišah nekoč iz kamna) in »špalete« okoli različno velikih okenskih odprtin, kakršne je imela hiša že v izvirniku, so poleg ohranjenega osnovnega volumna stare predhodnice ustvarili avtentičen videz prenovljene počitniške hiše, ki se povsem nevsiljivo in enakovredno zliva s svojim okoljem. Temne polkne iz kovanega železa, umetelna mrežasta železna vrata na vhodu, laterne na kovanih konzolah, hišna številka in še množica detajlov v notranjščini so delo domače kroparske kovaške obrti. 

Poleg tlorisa in kamnitih zidov zunanjščine sta se želela arhitekta držati še enega značilnega vira tradicionalne gradnje iz alpskega okolja. Les, ki sta ga uporabila v notranjosti hiše, je les, ki ima svojo naravno teksturo, videz in odpornost. Šestdeset let stare lesene »dile«, ki so bile menda nekoč tla v hlevu, zato torej primerno »impregnirane«, so zdaj dobile dom v bolj prefinjenem okolju počitniške hiše. Naravne in nelakirane dajejo toplino in domačnost sicer sodobno urejenemu interierju z minimalističnim pohištvom.
Notranjščina skriva štiri zelo majhna, od 40 do 50 kvadratnih metrov velika stanovanja, ki premorejo z jedilnico, črno kuhinjo, kopalnico in sobama vso primerno zasebnost, k bivanju v hiši pa sodi tudi kar 200 kvadratnih metrov skupnih prostorov z dvoriščem, hodniki ter vinoteko in savno v kleti. Temen skrilast kamniti tlak je v značilnem kontrastu z belino notranjega ometa, ki posnema strukturo starega beleža in jo na nekaterih stenah kot tapeta diskretno poživljajo povečave starih časopisnih fotografij Ilustriranega Slovenca iz dvajsetih let, seveda z motivi iz tamkajšnjega okolja. Kosmate kože, rogovi in druge trofeje so predvsem dekoracija, ikonografija, ki daje lokalen ton sicer zelo udobnim prostorom s fotelji, zofami in omarami. Knjižne police bodo prišle na vrsto v kratkem. Leseni balkon s perforiranim vzorcem je duhovita nadgradnja tradicionalnega vzorca gorenjskih lesenih gankov. Prostori so ogrevani s talnim gretjem in kaminskimi pečmi na drva, da je hribovsko vzdušje »tople koče« popolno. Razporeditev in funkcija prostorov sta bolj ali manj enaka, sicer pa ima vsako od štirih stanovanj svoj značaj, glede na različne stanovalce oziroma lastnike. 

Nova zgodba stare neugledne hiše pomeni konceptualen stik sodobnega udobja s tradicijo, ki ima korenine v tamkajšnjem okolju. Tam, kjer je zmanjkalo originalnih iztočnic, sta jih arhitekta rekonstruirala ali poustvarila iz primerljivega bližnjega okolja in se navdihovala pri morda pogumnejši in bogatejši tradiciji drugih alpskih dežel, ki se niso odrekle starim obrtnim veščinam, znanju in materialom.  Kranjskogorska počitniška hiša je lahko tako zanimiv zgled, kako interpretirati staro hišo v slikovitem okolju alpskega mesteca in ji vdihniti novo življenje po meri današnjega časa. 

Komentarji (0)

RSS komentarji