Domovanje v blokovski soseski za Bežigradom, kjer je v zadnjih desetletjih pognalo nekaj blokov in stolpičev, na videz ne ponuja kakšnih privlačnih možnosti.

Pusta enolična pročelja, betonska dvorišča in parkirišča, tu pa tam kak barček in komaj kako drevo za vzorec. Vendar si je lastnica enega od atrijskih stanovanj, nadstandardnega, a ne prav velikega, s svojo domišljijo in spretnostjo, in to dobesedno, ustvarila toplo in razkošno gnezdo, ki ga ne bi pričakoval za tamkajšnjimi zidovi.

Pred leti, ko je zaradi nesreče nekaj časa komaj hodila, se je odločila, da bo njeno novo stanovanje v pritličju, atrijsko. 75 kvadratnih metrov veliko stanovanje z dvema atrijema, približno 25 kvadratnih metrov ima vsak, eden na vzhodni in drugi, ki lovi popoldansko sonce, na zahodni strani, je prijetno razkošje za ljubljanske razmere. Vendar je bilo treba v začetku podreti kako steno, da je kuhinja dobila svetlobo in je postal osrednji dnevni del dovolj velik in primeren za družabnost, je povedala lastnica. Ko danes vstopiš v stanovanje, te najprej očara z množico detajlov in zgodbic, ki jih skriva, še bolj pa z neverjetnim pretokom, povezanostjo s svojim zelenim delom. Zunaj in znotraj se tu skoraj nevidno prelivata. Na vzhodu se dnevni prostor nadaljuje s steklenjakom, kjer vedrijo miza, stoli in klopca tako rekoč pod nebom in kjer »pozimi ješ in gledaš naravnost v snežinke, ki padajo mimo«, talno gretje pa zagotavlja, da ni nikoli premrzlo. Zraven steklenega vrta leži še odprti zeleni del z zimzelenim bršljanom čez visoko leseno ograjo, grmiči belih vrtnic, potonikami, zdaj že odcvetelimi narcisami in žafrani, hosto in drugimi zelenimi prebivalci. Smrekovo mizo in klop, kjer v toplih mesecih največkrat posedajo gostje, je naredila lastnica sama. Atrij na drugi, zahodni strani, pa ni takoj viden obiskovalcu, saj je ločen od dnevnega dela s hodnikom in spalnico. Je intimnejši, za posedanje in pitje kave na samem.

Posebnost tega stanovanja pa so premnoge podrobnosti, predmeti, spominki, slike, risbe, kosi pohištva. Vse je od nekod, lastnica pravi, da se rada obdaja s predmeti, ki imajo preteklost, dušo. Saj je danes preprosto stopiti v Ikeo ali katero drugo dobro založeno trgovino s pohištvom in dodatki, ampak taki kosi je ne navdihnejo. Veliko predmetov v dnevni sobi, pobarvani v »francosko roza«, je prišlo od babice in dedka, nekaj s potovanj po Indoneziji, Italiji, Bolgariji in drugod, »sicer pa v vsakem kraju, kamor pridem, najprej obiščem bolšjak«, pove stanovalka. Zofe v škrlatno zlatem brokatu se dobro prilegajo vzdušju stanovanja, skoraj salona z nizko kabinetno mizico, ki je nastala iz stare klubske mizice. Na novo obdelana in prepleskana v barvi stare kredence je par podolgovati komodi, na kateri domuje televizor. Oboje je naredila sama, enako kot usnjeno tapecirano klopco, ki ima za noge štiri kovinske svečnike. Tud luči, delovna miza s stolom, vinska omarica, nekoč telefonska mizica, stojalo za rože, na katerem stoji kip, bronasta dedova glava, vse ja tako ali drugače prišlo izpod njenih rok. Loti se tudi elektrike, »pajcanja« parketa in še marsičesa, kar bi ji zavidal marsikateri profesionalec, mojster ali notranji opremljevalec. Preprosto ima zamisel in vidi potencial v mnogih starih in zavrženih kosih, malo vredni odpisani starini ali zanjo dragoceni dediščini. Tako je še ne tako stara Gorenjeva ali morda Marlesova kuhinja dobila nov  videz v barvi oreha in dodatke. In povsod, na poličkah, na stenah ali v stari secesijski stekleni vitrini, je prostor za njeno zbirateljsko žilico: za svečnike, stare ure, mlinček, pudrnico, pipe, daljnogled, staro češko steklo, kobaltno moder angleški porcelan, slike, fotografije, knjige in še in še. Knjižne police je naredila sama.

Enako kot veliko sivo omaro za čevlje, ki ima znotraj krožni sistem, da lahko spravi vase čim več. Vso je zasnovala, urezala, sestavila in dekorirala sama. In kje nastajajo vsi ti majhni in veliki kosi? Na drugi strani stanovanja ob spalnici ima v steklenem delu atrija svoj mali delovni kabinet z mizo, barvami, skicami, vse drugo orodje in delovna koza pa so skriti v kleti. Na dan pridejo takrat, ko se loti končne izdelave. Črna plinska pečka je dobila pozneje ornamentalno poslikavo, črno vogalno omaro, ki je tudi nastala doma, pa je lastnica opremila še s svojimi »dekupaži«. Bela zofa za poležavanje in posedanje na popoldanskem soncu je brez porekla, temelj za stojalo za knjige in orhideje pa je bil preprost lesen pladenj. Spalnica z veliko belo kovinsko posteljo, sestavljeno iz nekdanje ograje, z veliko staro čipko čez okno in lesenim okvirom za zrcalo, ki je nastal iz nekega poškodovanega kosa s popustom iz trgovine Sariko, se odpira v intimnejši atrij na zahodu, ki ga poseljujeta poleg zelenja le kavna mizica in majhen ribnik. Iz stare omare je naredila belo omarico, poslikano z modricami. Majhen tapeciran stol v modrem in moder obešalnik sta prav tako »hand made«, visoko stoječo svetilko v kotu pa je postavila tja zato, da zmehča oster vogal, ki ga feng šui, posebej v spalnici, ne priporoča.

Sin se je medtem že odselil, a njegova soba v atrijskem stanovanju še miruje takšna, kakor jo je po njegovih željah uredila mama. Vse je manj pisano, eklektično, modernejše, tako kot je hotel on. Za posteljo je naredila posebno stopnico, stekleno omarico na zidu je dekorirala z zlatim meandrom, zaradi majhnega prostora pa je oblikovala ozko omaro v obliki jadra, ki jo je tudi sama tapecirala z rdečim usnjem, garderobno omaro pa na čelni strani oblekla z zrcalom, da optično poveča ozek prostor.

Slikovito, udobno, razgibano so besede, ki ti kar same prihajajo na misel v tem stanovanju, pa tudi eklektično, vintage, zbirateljsko. Skrivni svet, poln domislic, idej, zgodb, citatov in tudi kosov »no name«, ki jih je osmislila lastnica v novo življenje. O sebi pravi, da je nekak »tausendkünstler«, vseznalec, mojster za vse, da bi bila lahko v kakem drugem življenju notranja opremljevalka, zdaj pa svoje veščine in talent izkorišča za oblikovanje svojega doma.

Komentarji (0)

RSS komentarji