Dnevni prostor z nizko klopco, Eamsovimi fotelji in platni Zdenke Žido

Prenova blokovskega stanovanja v starejših ljubljanskih soseskah iz petdesetih, šestdesetih let, ki jih danes poznamo po značilnem retro modernističnem šarmu, ne velikih stanovanjskih površinah in (še)obvezni pripadajoči površini zelenja, danes ne zahteva nujno skrajno radikalnega posega, ki želi od pet do glave sleči staro socrealistično kožo. Nasprotno. Prepoznavanje kakovosti, skupen jezik, ki ga govorijo naročniki in arhitekt, in duh časa, ki ni naklonjen razkazovanju in odvečnemu trošenju, so se izrazili v izjemnem konceptu nove, zavestne askeze, etične odločitve, da se lahko z manj živi enako, če ne celo bolje.

Zgodba prenove stanovanja v enem od petnadstropnih blokov v Šiški se je začela zares odvijati pred približno letom dni. Stanovalca, ki nista lastnika ampak podnajemnika v stanovanju, kjer živita že nekaj let, oba zaposlena v nevladni ustanovi, ki deluje v neformalnem izobraževanju mladostnikov s težavami, sta si zaželela urediti svoje podnajemniško stanovanje tako, da bo odsevalo njun življenjski slog, njuno identiteto. Povezala sta se z mladim arhitektom Tomažem Ebenšpangerjem, ki deluje med Ljubljano in Mariborom kot arhitekt pri različnih natečajih v projektantskem podjetju Skupaj arhitekti in na Oddelku za arhitekturo mariborske Fakultete za gradbeništvo, in začeli so skupaj razvijati vizijo »odvzemanja«. Kako iz malega (majhno stanovanje, majhna sredstva, majhne potrebe po pohištvu, komfortu, dragi opremi itn.) ustvariti optimalno preprosto, funkcionalno, minimalistično domovanje, kjer bo vse poseljeno le s skrajno premišljenimi sredstvi in objekti.

Stanovanje na približno 60 kvadratnih metrih površine je zgled izjemno premišljenega koncepta, kaj narediti na novo, kaj odstraniti, kaj ohraniti. Velik odprt dnevni del je pravzaprav en sam prostor, ki se odpira na vzhodno in zahodno stran z ozkim balkončkom, ki prinaša veliko svetlobe in vedno lep razgled na okoliške bukve, breze in javorje. Na eni strani kot javen, družabni prostor z dolgo nizko klopco z veliki izvlečnimi predalniki, v kateri domuje hi-fi in druga oprema, dva odlična eamsa (rdeči in črni organic chair, letnik 1940), in dve prislonjeni kozmični platni Zdenke Žido, ter na drugi strani kot jedilni del z dolgo črnorjavo mizo iz vezane plošče. Ločnica med zasebnim, intimnim in odprtim, družabnim delom je monoliten lesen boks z drsnimi stranicami, ki od tal do stropa po želji odkriva, odpira ali zapira stanovanje. V njem je za zrcali dovolj prostora za utiliti s pralnim strojem, za drsnimi paneli se skrivajo police, škatla pa odpira tudi prehod v sanitarije in spalnico. Lesen boks iz žlahtnega svetlega oljenega hrastovega lesa je nekakšen ključ, osrednja točka tega stanovanja, ki si zato zasluži malo večjo investicijo. Doslednost v minimalistični odsotnosti dekoriranja so tudi kljuke, ki so le odprtine brez okovja.

Duh asketske preprostosti, z belimi stenami, brez odvečnega pohištva in dekorja, se nadaljuje v spalnici, kjer razen postelje, tudi ta s »skromnimi« dimenzijami 120 x 200 centimetrov, in garderobe na kovinskih obešalnikih na kolescih ni ničesar. Ker nič več od tega tudi ne potrebujeta. Lučka, klasična žarnica na žici, reciklirana iz računalniških kablov, je tako rekoč edini detajl v prostoru.

Enake lučke – samovtičnice, ki jih je po potrebi mogoče uporabljati na tleh kot ležeča svetila ali na zanko skrajšane na stropu, so arhitektov izum, ki bi ga bilo vredno razviti v kakšno večjo avtorsko serijo. Tudi sicer sta bila stanovalca, Mojca in Matjaž, drugače angažirana v Zavodu za izobraževanje in kulturne dejavnosti BOB, svojevrstnem alternativnem programu za mladostnike od 15. do 25. leta, ki iz kateregakoli razloga »izpadejo« iz običajnega sistema izobraževanja, dosledna v svoji nepotrošniški filozofiji. Veliko večino stvari sta izdelala, napeljala in prepleskala sama, občasno sta si pomagala le z mizarskim mojstrom Rokom Koprivnikarjem, za prenovo pa sta porabila le toliko, kot so jima dopuščala sprotna sredstva. Nikakor se nista hotela obremeniti s posojili, skratka, želela sta obvladljivo, preprosto in odprto domovanje, ki ga lahko vzdržujeta.

Poseben poudarek stanovanju poleg osrednjega lesena boksa dajejo »surova« betonska tla, ulita v kosu s samorazlivnim cementnim tlakom proizvajalca Mapeija, ki pušča na tleh naravne srage. Cementni tlak, ki se odlično prilega redukcionizmu tega prostora, pa nikakor ni hladen, trd, odbijajoč, ampak pozimi prijetno topel tudi za bose noge, in poleti, z akumulacijo zunanjega hladu, prijetno svež tudi za tretjega stanovalca, devetletnega terierja in še kaj, Tamalega, ki obožuje svoj prostor pred kuhinjo. Hidrofobni premaz ščiti betonski pod pred madeži, njegovo vzdrževanje pa je, tako kot vse v tem stanovanju, skrajno preprosto. Mapeijev tlak se je s svojo nepravilno strukturo in dobrimi lastnostmi (v Sloveniji tokrat prvič) izkazal za zelo uspešno možnost in bi bil zelo primeren tudi za, recimo, pasivne in nizkoenergetske hiše.

Kuhinja, ki se odpira iz jedilnega dela, ima pravzaprav le dve enoti, kuhalni pult, nekoliko nižji v enotni površini, primerni tudi za odlaganje posode, z vdelano dobro in ne predrago Ikeino pečico, ter pultom na drugi strani, ki je nekoliko višji od običajnih standardnih, s pomivalnim strojem. Enako kot dolga jedilna miza so vse kuhinjske enote izdelane iz črnorjavih vezanih plošč, kakršne sicer uporabljajo za opaže. Pa še ena uporabna multifunkcionalna domislica tega stanovanja: tudi pečica je, tako kot boksi pod klopco v dnevni sobi, mobilna, pomična na kolesih in lahko po potrebi zamenja svoj položaj v prostoru.

Vseeno pa se je želja po odsotnosti vsega odvečnega izrazila tudi v smiselnem poseganju v originalno stanovanje iz šestdesetih. Niso želeli uničiti ali skriti nekatere originalne elemente, na primer staro kovinsko škatlo za elektriko na steni. Na vratih sanitarij so zgolj zamenjali kljuke in jih tako poenotili oziroma povezali z novimi vhodnimi vrati ter pustili ploščice, ki jih je lastnik nedavno zamenjal v toaletnih prostorih. Kar se je dalo, so integrirali v novo podobo tega stanovanja za dva, investirali so le v tisto, kar je nujno potrebno za uporabo stanovalcev. Edini luksuz, za katerega sta Mojca in Matjaž prihranila s tako dosledno in racionalno izvedenim prostorom, sta že omenjena Eamsova fotelja in slikarski platni Zdenke Žido.

Nenavaden, recesijsko ekonomičen projekt, ki je zahteval nekaj drznosti, eksperimentiranja, arhitektove domiselnosti in nekonvencionalne skromnosti naročnikov, je ustvaril povsem izviren, izpraznjen ambient, galerijo, ki je pravzaprav šele kontekst, paspartu za vsebino, kakršno stanovalca želita živeti in jima jo nevtralna platforma stanovanja več kot omogoča.

Komentarji (0)

RSS komentarji