Silba je bila od nekdaj priljubljeno počitniško zatočišče Slovencev. Ne več kot petnajst kvadratnih kilometrov velik otok jugovzhodno od Lošinja je znan po prijetni klimi, mediteranski poraščenosti, po mnogih bolj ali manj skritih zalivčkih in majhnih peščenih plažah s kristalno vodo, pa tudi po tem, da na otoku ni prometa.

Vse življenje poteka peš, počasi. Slovensko-hrvaška družina z dvema otrokoma si je želela ustvariti svoj podaljšani dom prav tu, na Silbi, kjer je življenje mirno, kjer se lahko otroci varno gibljejo po bližnji okolici, saj ni avtomobilov in je domača otoška skupnost še vedno relativno zaprta, po starem, v nasprotju z ekspanzivnim turizmom drugod ob morski obali.

Dve minuti od obale v zgornjem delu vasice sta zakonca, ki sicer živita med Ljubljano in Zagrebom, odkrila zidove na pol podrte stare kapitanske hiše, ki je nekoč očitno videla boljše čase. Zaljubila pa sta se v vrt, precej velik in gosto zaraščen z borovci, ki je pripadal tej nekoč premožni silbanski hiši. Po petnajstih letih popolne zapuščenosti sta bila vrt in hiša zelo zanemarjena, na pol razvalina, vendar sta se zakonca po ogledu in posvetu z arhitektom, ki je menil, »da hiša obeta«, odločila, da se vržeta v prenovo.

  Prav zaradi otoških posebnosti, to pomeni, da ni na voljo običajnega transporta, vsega potrebnega materiala in dovolj domačih delovnih rok, je prenova trajala dobri dve leti, prevzel pa jo je ljubljanski biro arhitektov Bevk-Perovič. Arhitekti in prijatelji so upoštevali te danosti in želje novih lastnikov, da ohranijo in obnovijo staro silbansko kamnito enonadstropnico in dobijo tudi prizidek, ki bo organsko zraščen in pandan stari izvirni hiši, hkrati pa bo ponujal nekaj več udobja 21. stoletja. Zahteva naročnikov je torej bila, da naj bosta prenova in tudi hiša čim preprostejši. Nekaj, kar bo blizu duhu lokalne tradicije, in nekaj, kar bo preprosto vzdrževati. Za obnovo pročelja so uporabili klesani kamen, apnenec, ki je tu doma, in postavili ograjo po principu »suhozidine«, kakor so gradili nekoč. Arhitekta je navdihovala hiša grškega arhitekta Arisa Konstantinidisa, zgrajena v začetku petdesetih na otoku Hydra. Čist, preprost prostor, ki upošteva staro gradnjo z novimi tehnološkimi metodami in ima kljub temu pridih sodobnega zavetja.

 Staro kapitansko hišo brez strehe in samo s polovico stoječih zidov so v celoti prenovili in ji v prvem nadstropju naredili nova lesena tla oziroma strop iz lesenih hrastovih tramov. Pritličje je svetlejše kot v tradicionalnih otoških hišah, dnevni del ogrevajo s kaminom, spalnico staršev in otroško sobo v prvem nadstropju pa z železnimi gašperčki, ki dajejo tudi pozimi dovolj prijetne toplote. Popolna novost pa je podaljšek stare hiše, pritlični paviljon z odprtim in zaprtim delom s še enkrat večjo površino, kakor jo ima hiša. Odprti bivalno-jedilni del za posedanje in druženje ter zaprti del, ki daje več zasebnosti gostom, kadar se pridružijo družini na počitnicah. Glavni prostor letnega paviljona je dnevna soba na prostem, ki ponuja razgled in neposreden stik z domačim vrtom, kjer jim je uspelo ohraniti nekaj starih dreves in kamnite ostanke šestdeset let stare pergole. Novi prizidek je oblečen v kombinacijo klesanega kamna in vidnega betona, vsa hiša pa je narejena in opremljena tako preprosto, skoraj asketsko praktično, da jo je mogoče vedno hitro »vzpostaviti« in enako hitro tudi zapustiti. Ravno streho prizidka s svojo razmeroma veliko površino pa lahko izkoriščajo kot teraso z razgledom.

  Ker Silba nima dovolj svoje pitne vode, se napaja z deževnico in vodo, ki jo dovažajo po morju v cisternah. Nova stara družinska hiša se je zato dobro zavarovala z dvema vodnjakoma, cisterno pod stopnicami in še eno zadaj, vkopano v zemljo. Tudi pohištvo v hiši sledi zamisli o njeni preprostosti. Kavč za poležavanje Vica Magistrettija, nekaj kosov Achila Castiglionija, Enza Marija, Jasperja Morrisona in Ikee, ki se dobro prilegajo praktičnemu duhu dalmatinske počitniške hiše v njeni sodobnejši izvedbi.

 Družina uporablja svojo hišo na Silbi skoraj vse poletne mesece in zato je za njene člane pomembno, da imajo pristen stik s tamkajšnjim okoljem, ki še ohranja relativno mirno, počasno življenje, in po drugi strani tudi občutek podaljšanega doma z vsem potrebnim udobjem. Vrt, ki je zaradi dolgoletnega zanemarjanja precej razredčen, spet pogozdujejo z domačim rastlinjem in borovci in nova-stara hiša v vasi postaja počasi vse enakopravnejša domačinka.

Komentarji (0)

RSS komentarji