Ljubno ob Savinji je v zadnjem času dobilo nenavadno arhitekturno posebnost. Kar trije projekti Superform arhitektov, mladega arhitekturnega biroja, ki ga vodita Marjan Poboljšaj in Anton Žižek, so ta mali kraj v severovzhodni Sloveniji spremenili v privlačno mesto za ljubitelje sodobne arhitekture.

Poslovna stavba Podkrižnik in dve enodružinski hiši so neobičajna koncentracija Superformove arhitekture in njihovega specifičnega oblikovanja na enem mestu. Za Superformove projekte je značilno nenehno eksperimentiranje, raziskovanje novih možnosti, ki vodi v nepričakovane in še nikoli videne stavbe. Tudi zasebna hiša na platoju blizu reke Ljubnica je unikatna in posebna arhitektura. Prvotni namen, da bi preprosto prenovili in povezali dve obstoječi tipični slovenski enodružinski hiši, se je končal s precej bolj drznim rezultatom.

Hiša stoji na brežini reke, ki je deset metrov nižja od ravni naselja. Ta nenavadna lokacija med reko in naseljem zagotavlja potrebno zasebnost, saj parcelo na eni strani obdaja narava, na drugi pa jo od naselja loči visok zid. Kljub temu je lokacija blizu starega zgodovinskega središča, zato velikopotezne spremembe niso bile dovoljene, projekt je moral ostati v gabaritih dveh obstoječih hiš, brez prizidkov.
Osnovna zamisel arhitektov je bila, oblikovati hiši z različnima funkcijama in značajem. Prvo, ki je naročnikova rojstna hiša, so preprosto obnovili brez velikih posegov v njeno konstrukcijo. V njej so spalni in servisni prostori, spalnice, garderobe, kuhinja in jakuci. Prenovljena hiša je ovita v leseno fasado, ki jo spreminja v vase zaprt objekt, ki z ničimer ne spominja na klišejske podobe domačnosti in tradicije. Poudarek je na velikih zaobljenih odprtinah, ki vzpostavljajo poseben odnos med površino in globino lesenega pročelja. Za lesenim ovojem je namreč skriti balkon, zanimiva reinterpretacija tradicionalnega ganka, ki je značilen element tega območja.

Druga hiša ima popolnoma drugačno orientacijo. Gre za novo stavbo, ki je zgrajena na mestu stare, v kateri so prostori za dnevno bivanje: dnevna soba in jedilnica. Ta navzven usmerjena in odprta hiša lebdi nad terenom kot ladja, ki jo je naplavila voda. Območje je bilo nekdaj namreč velikokrat poplavljeno, zato terasa namenoma spominja na ladijsko palubo. Dnevna in nočna hiša sta med seboj povezani z zimskim vrtom, ki je na staro hišo prisesan kot nekakšen lijak. Zimski vrt ima obrnjeno konstrukcijo, kovinski skelet je na zunanji strani, gladko steklo pa na notranji, ravno nasprotno kot v običajnih zimskih vrtovih.

Pri oblikovanju te hiše so Superfom izzvali tradicionalno pojmovanje notranjosti in zunanjosti. »Po palubi v življenje« je koda, s katero razlagajo koncept projekta. Velika lebdeča terasa-paluba je vmesni prostor, nekakšen prehod med zunanjostjo in notranjostjo hiše. Tako zunanji vrt, ki so ga kot niz lomljenih rečnih strug iz različnih materialov oblikovali krajinski arhitekti Bruto, kot tudi interier hiše sta oblikovana do zadnjega detajla in ustvarjata zelo intenzivne prostore. Superform arhitekti ne ločujejo posebej delo arhitekta in oblikovalca notranje opreme, zanje sta ti vlogi prepleteni in popolnoma enakovredni.
Interier prostornega lofta v prvem nadstropju so razdelili v nekakšne prostorske lupine, tridimenzionalne školjke v obliki črke C, z različnimi funkcijami.

Vsaka školjka ima svoj prevladujoči material, marmor in les sta uporabljena v območju kamina, mehki tekstil v delu s sedežno garnituro, leseni elementi pa oblikujejo tudi nekakšno pergolo v jedilnici. Posamezni kosi pohištva niso dodani prostoru, ampak sami oblikujejo prostor. Gre za križance med arhitekturo in pohištvom, kot zofa, ki je potopljena v tla in tako oblikuje nekakšen avditorij. Hiša je polna podobnih gledališkim učinkov, kakršen je na primer tudi vhod s stopniščem. Stene so tukaj oblečene v grobe marmorne plošče z zelo debelimi žilami, zdi se, da so bile ravnokar iztrgane iz kamnoloma. Prostor spominja na jamo, vendar jamo, ki jo osvetljuje čudovit lestenec. Osvetljene steklene stopnice namreč žarijo v prostoru. Arhitekti so veliko pozornosti namenili vsej razsvetljavi, odprt prostor lofta osvetljuje naravna svetloba, ki ne vstopa le skozi okenske odprtine, ampak se razliva tudi skozi stekleno razpoko v slemenu.

Oblikovanje interierja je daleč stran od gladkega in hladnega galerijskega minimalizma, arhitekti so veliko pozornost posvetili udobju. Voljna valovita zavesa, ki visi nad lupino zofe, spremeni ta prostor v območje sproščenega uživanja. Nasprotja med mehkimi in toplimi materiali, kakršna je zavesa, in trdimi in hladnimi, kakršen je marmor, se izmenjujejo skozi ves projekt.

Kljub težki nalogi, naročnik si je namreč želel razkošno hišo na mestu dveh navadnih, med sabo zelo različnih hiš, projekt presenetljivo učinkuje kot celota. Vanjo je skladno zajeta tudi zunanja kuhinja, ki jo je kot piko na i svojemu zasebnemu raju oblikoval ponosni lastnik.

Komentarji (0)

RSS komentarji