Na vogalu ulice ene od stanovanjskih sosesk za Bežigradom je v začetku devetdesetih zrasla netipična družinska hiša. Ob slepem zidu ozke parcele je bilo prostora dovolj za natanko 3 metre široko hišo in za mladega arhitekta, ki je takrat hišo načrtoval zase, je bil to prvi samostojni projekt in prva zgrajena hiša.

Arh. Boštjan Debelak pa je prav pri tem svojem prvem projektu vzpostavil in razvil njemu lasten princip in filozofijo gradnje hiše, za katero pravi, da je tudi danes po nekaj desetletjih ne bi spreminjal. O tem govorijo tudi njegovi drugi projekti in naročniki, ki se nanj obračajo.

So hiše, ki so videti dovršene le kako leto ali dve po tem, ko so zgrajene, potem pa začnejo materiali, oblike in detajli počasi izgubljati kakovost, hiša pa svojo izvirno podobo. Za družinsko hišo Boštjana Debelaka pa velja, da z leti pridobiva in ji patina še dodaja šarm izvirne in visoke gospodične. Hiša je že na zunaj nekaj posebnega. Vitka in ozkorasla, oblečena v trto, ki skozi štiri letne čase venomer spreminja njen videz. Pozimi s poudarjeno strukturo rjavih vej in vejic, spomladi s prvimi zelenimi listi, poleti, ko jo listje dobesedno skrije v svojo prevleko, in jeseni, ko ima hiša različne barve, glede na smeri neba. Medtem ko je ena stran že razkošno škrlatna, je druga rumena in tretja še v zeleni fazi. Slikovita in drugačna pa hiša ni samo od zunaj, ampak tudi ko te spusti med svoje zidove.

Omejitev površine zaradi majhne parcele in omejitev višine glede na sosednje vrstne hišice sta bili za arhitekta le izziv, kako čim bolj pridobiti in dobro izkoristiti razmeroma majhen prostor za spodobno bivanje. Površina, vsega 99 kvadratnih metrov, je razporejena po štirih etažah, med sabo povezanih z ozkim okroglim stopniščem s stopnicami iz rebrastega železa, ki pri hoji prijetno zvenijo in te peljejo iz pritličja, kjer se skrivata majhen atelje in za leseno drsno steno še priročna delavnica z vsem orodjem, v prvo nadstropje z dnevnim delom hiše. V toplih odtenkih terakote učinkuje visok dnevni prostor z ognjiščem in kuhinjo z jedilnim kotom na drugi strani presenetljivo prostorno. Dvovišinski prostor je nekakšno središče hiše z velikim oknom – stekleno steno na jugu, ki vselej vnaša veliko svetlobe in sonca, a ga bližnja drevesa varujejo pred prehudo vročino poleti – in je poln nenavadnih detajlov in kotičkov. Okoli črnega železnega odprtega kamina, izdelanega po arhitektovem načrtu, sta posajena dva nizka stola s prirezanimi nogami, prirejena prav za večerno posedanje okoli ognjišča. Ker pa se mu je zdelo, da lahko dvojna višina po vsem prostoru občasno ustvarja občutek nelagodja, je prostor v tistem delu zamejil s tramovi, ki bi lahko kdaj v prihodnosti bili tudi izhodišče za kakšen dodaten podest ali sobico. Vsi kavči so narejeni po njegovih načrtih, klubsko mizico iz 60. let pa je restavriral. Veliko luči v tej hiši je sestavil iz različnih kosov lastnik sam. Nenavaden galerijski pogled z vrha, od vrat hčerkine sobe v tretji etaži, hčerki omogoča, da je vedno povezana z osrednjim delom in dogajanjem v hiši, če ji tako ustreza, lahko pa se tudi skrije v svojo zasebnost. Na steni nasproti ognjišča je okence, ki vsak dan ujame zadnji žarek sonca, ga pripelje na ognjišče in tako domačim pove, da je čas za domači ogenj. Pečka gori vsak večer tja do polnoči in ustvarja v  osrednjem prostoru prijetno vzdušje za družinsko druženje. Hkrati je dnevni prostor dovolj velik, da prenese tudi veliko večje število obiskovalcev.

Pred kratkim je bila kuhinja z jedilnico popolnoma preurejena in posodobljena v skladu z aktualnimi potrebami stanovalcev, a je ostala zvesta načelom prvotne zasnove. Naravni materiali, tople zemeljske barve, premišljena ureditev in toplina hkrati. Okna, police, omarice, pulti so večinoma izdelani iz naravnega nebarvanega in nelakiranega lesa, ki se, pravi arhitekt, po dvajsetih letih odlično drži. Ohranja svojo strukturo, naravno lepoto, in ker se po močenju lahko takoj posuši, ga tudi škodljivci ne povohajo. Edina »impregnacija«, ki jo stanovalci uporabijo enkrat ali dvakrat na leto, je, da površine kuhinjskega pulta premažejo z užitnim parafinskim oljem.

Iz dnevnega prostora je na južni strani tudi izhod na majhen vrt s košatimi krošnjami sredi mesta. V tretji etaži je hčerkina soba z okni na jug in na sever ter balkonsko ograjo, ki se odpira nad dnevnim prostorom. Soba v modrem je polna dekliških detajlov in parafernalij. Stopnice, opremljene z visečim zvoncem, da se recimo na večerjo v tako razgibani hiši ni treba posebej klicati in iskati, pa vodijo še v zadnjo etažo, kjer se na 24 kvadratnih metrih razteza spalnica staršev v turkizni barvi, gospodinjski delovni prostor, utiliti, s potrebno domačo kramo in odprta kopalnica. Med vsemi tremi »prostori«,  ki so funkcionalni deli enovitega prostora, ni vrat ali kakšne posebne ločnice, namenjeni so čim bolj prosti in svobodni uporabi. Edino toaletni kotiček omogoča zasebnost za zaprtimi vrati. Majhnemu okroglemu umivalniku je arhitekt dodal unikatno in po lastni zamisli izdelano poličko iz pleksi stekla, vse druge stvari pa so shranjene v omarah, ki so zgolj enostavne lesene police, skrite za paravani iz blaga.

Hiša Debelakovih sredi mesta in urbane stanovanjske soseske je na nek poseben način integrirana, spojena z naravo, ki živi in se spreminja tudi v mestnem okolju. Njeni prebivalci so s svojo bivanjsko filozofijo ustvarili navzven nekakšno zeleno arhitekturno skulpturo, navznoter pa modro urejen hišni čebelnjak z vsemi potrebnimi enotami, ki se s svojimi funkcijami med sabo prepletajo in ločujejo. Avtentična in slikovita lupina s sredico, kjer delajo, živijo in razmišljajo ljudje, ki so organsko povezani z okoljem, v katerem živijo in so zanj odgovorni. 

Komentarji (0)

RSS komentarji