V pritlični hiši, ki je kot nekakšna soba v enem kosu, se lahko življenje poljubno pretaka, zapira ali odpira.

Pogled na slovenske primestne soseske in stanovanjska naselja individualnih hiš, ki so v zadnjih desetletjih zrasla iz vasic ali na robovih večjih krajev, je nekako značilen. Mešanica podeželskega in mestnega okolja z vrtom, ograjo in garažo ob družinski enonadstropnici, ki so jo postavile marljive roke po lastnih močeh in sosednjih zgledih. Praviloma brez arhitekta, z omejenimi finančnimi zmožnostmi in skromno ponudbo predkapitalističnega trga, predvsem pa brez kakšne prepoznavne zamisli, včasih le z zabrisano kontinuiteto kakšne kmečke predhodnice.

Takšnemu kupčkanju se niso ognile niti Domžale, čeprav so v času svojega razcveta v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih veljale za premožno mesto, ki veliko gradi. Medtem ko imajo nekatera mesta, kakršna sta na primer Kamnik in Škofja Loka, zaključen značaj starih mest s prepoznavnim jedrom ali pa po vojni zrasla Nova Gorica velikopotezen Ravnikarjev pečat, so Domžale ostale bolj ali manj konglomerat različnih stavb in vizij, znesenih križemkražem, mesto brez urbane identitete. Rodica, nekdaj vasica kak kilometer stran, se danes brez vidnega presledka na severnem delu zrašča z Domžalami. Tukaj sta si Janja in Leon, ona arheologinja, on gradbeni inženir in urbanist, našla parcelo za svojo družinsko hišo. Dotlej sta živela v bloku v Domžalah, svojo hišo pa sta želela narediti premišljeno, z neko zamislijo, ki jo je delno narekovala ozka podolgovata parcela zemlje, delno pa seveda želja po domu za družino, ki bo dovolj prostoren in prilagodljiv, da bo lahko rasel in se spreminjal z njimi.

Videla sta novo nizozemsko ambasado, videla druge projekte in odločila sta se za biro Bevk-Perovič. Hiša je nastajala dve leti, vselili so se letos poleti. Zdaj, ko je dobila ob svojem zunanjem licu, ki gleda na cesto, še mrežasto ograjo iz ekspandirane pločevine, je končana. O Janji in Leonu je treba povedati, da imata štiri hčerke: Nika ima sedem in pol, dvojčici Vita in Tara po šest in predšolka Gaja štiri leta. Punčke potrebujejo prostor, ki se bo v različnih obdobjih spreminjal. Več druženja ali več zasebnosti – to je stvar let, stvar obdobja.

Z arhitekti so se odločili za pritlično hišo, ki je nekakšna soba za vse njihove potrebe v enem kosu. Samo da se lahko življenje v njej poljubno pretaka, zapira ali odpira. Podolgovato telo hiše s tlorisom sedem krat štirideset metrov teče po vsej dolžini v smeri vzhod–zahod, daljši stranici na južni in severni strani pa sta razkošno na voljo jutranjemu in popoldanskemu soncu in stiku z okolico. Hiša je delno oblečena v aluminijaste plošče, južna stena pa je v celoti sestavljena iz velikih steklenih enot, vsaka z lastnim izhodom na veliko teraso iz tropskega lesa, ki teče po vsej dolžini hiše. Živa meja iz nasajenih mladih gabrov zamejuje vrt pred pogledi sosedov. Stena na severni strani je prav tako sestavljanka iz velikih steklenih površin, ki jih vmes prekinja zid oziroma na notranji strani prostori za vgrajene omare. Staroselci, ki so prihajali na obisk, so menili, da jih bo tukaj zeblo, toda Janja in Leon povesta, da jima novembra še ni bilo treba uporabiti talnega gretja. Vsa toplota v hiši se pozimi, ko je kot sonca nizek, zbira dopoldne iz dolge zastekljene južne stene, dvometrska konzola na jugu pa zagotavlja, da sonce poleti nikoli ne sije neposredno na stekla in ne pregreva prostorov. Bela prosojna senčila uporabljajo le ponoči, zavesam pa so se odrekli. V tej premišljeni scenografiji bi bile popolnoma odveč.

Zložljive stene iz mediapana poljubno zapirajo in odpirajo posamezne prostore v hiši. 

Notranji prostor je pravzaprav sosledje prostorov, niz koraldic, ena za drugo, lahko tudi vsaka zase. Kuhinja – jedilnica – dnevna soba – spalnica staršev – prva sobica – kopalnica – druga sobica – tretja sobica – kopalnica – in zadnja sobica. Pika. Kabinetki otroškega dela te dolge pritlične hiše se povezujejo na obeh straneh s hodnikom, ki se hkrati na severni strani podaljšuje v učilnico, na južni pa v skupno igralnico za deklice, kadar jim je tako všeč. Kadar pa hočejo mir in zasebnost, postanejo sobice stanovanja z lastnimi vrati in stenami. Z zložljivo sklopno pregrado iz belega mediapana, ki prevladuje v vsem interierju te hiše, si lahko vsakdo zapre svoj prostor. Za zdaj pa ni tako. Deklice se igrajo in družijo na hodniku, kamor so si prinesle svoje mizice in stole in viseče vreče in kroge in zaboje in konjičke. Soba vsake punčke je enaka in različna. V enem kotu velika postelja, na drugi strani omara s poličkami za pajace, lutke in plišaste stanovalce, toda vsaka v drugačni barvi. Pastelno oranžna, oker, rumena in zelena.

Bela kuhinja z velikim osrednjim otokom se nadaljuje v jedilnico z dolgo furnirano mizo.

Tla v hiši so po vsej površini prekrita z »nevidnim« svetlo sivim linolejem, brez enega samega praga ali ločnice, ki bi bil v življenju te hiše povsem odveč. Bela kuhinja z velikim osrednjim otokom se nadaljuje v jedilnico z dolgo furnirano mizo in naprej v dnevno sobo s fotelji in kaminom. Zložljive španske stene ali, če hočete, vrata, ki poljubno sestavljajo in razstavljajo oziroma zapirajo in odpirajo prostore, prepoznaven motiv obeh arhitektov, so družini prinesla neko igrivo zasebnost, Janja pravi humano bivanje. Takšna nenavadna hiša, ki dovoljuje, da so vsi skupaj, pa tudi vsak po svoje. Kjer je hierarhija življenja in gibanja narejena po njihovi meri. Z veliko svobode. Za različna počutja in različne generacije. Hiša soba.

Komentarji (1)

RSS komentarji

jst

	TO JE PA NAJLEPŠA HIŠA KR SM JIH KDAJ VIDU.... EJ USE ČESTITKE ARHITEKTU...
	prijavi zlorabo glasuj dol glasuj gor

21. 06. 2009
Glasovi: +5