Arhitektura Boštjana Debelaka nosi prepoznaven pečat tako na zunanji lupini kot v principu, po katerem je organizirano njeno notranje življenje. Lahko bi rekli, da naročniki, ki ga izberejo za arhitekta, želijo dobiti prav to, kar je osmislil tako rekoč v vsakem svojem projektu.

Racionalno zasnovano družinsko hišo s tlorisom, ki na majhni površini ponuja vse, kar je potrebno za skupno ali individualno bivanje, hkrati pa se nevsiljivo povezuje s svojo neposredno okolico. In sploh ni pomembno, ali stoji sredi urbane soseske, na samem ali v gosto pozidanem naselju nekje na periferiji. V vsakem okolju daje prebivalcem občutek, da so dobili brlog po svoji zamisli in da jim za to sploh ni treba žrtvovati svojega življenjskega sloga.  

Manjša in kompaktnejša ko je hiša, bolj je energetsko varčna, bliže idealu pasivne gradnje –  večji je bil izziv za arhitekta. Kako organizirati življenje v hiši, ki ne premore dosti več kot 100 kvadratnih metrov, čeprav mu tretjino doda še kletni prostor, ki pa ni nujen in neposredno funkcionalno vezan na bivalni utrip družine? Stoji sredi ene tipičnih stanovanjskih sosesk, ki se držijo bližine glavnega mesta in kjer »z roko v roki« sobivajo novodobne vile z balustradami, puste betonske enonadstropnice, izpeljanke iz starih kmečkih hiš in tu pa tam kakšno popolnoma sveže presenečenje, kakršna je Debelakova hiša, narejena za mlado družino, ki se je vselila tja pred tremi meseci.    

Lastnikom se je zdelo, da je arhitektov koncept hiše najbližje tistemu, kar si želijo. Hiša ima tloris popolnega kvadrata, ki se »vrti« okoli osrednje osi, ovalnega stopnišča. Temno sivo pročelje ima na južni strani veliko stekleno okno-steno z rumenim izstopajočim jaškom, ki sega od kleti do pritličja, a je naklonjen tako, da optimalno lovi sončno svetlobo tudi v prostore pod terenom. Hkrati je nastalo veliko hišno korito, ki ga bodo v prihodnosti na ravni kletnih tal ozelenili s trstjem in tako dobili v zunanjem podaljšku etaže naravni »japonski vrt«.

Severna stena zunanjosti, delno prekrita z nadstreškom, je razgibana z drugačnim materialom, oblečena je v opaž iz macesnovega lesa. Tako kot vsa okna in vrata v notranjosti, iz nelakiranega in nebarvanega domačega macesna, kar je zagotovo drznejša izbira, a ima svoje prednosti v kakovosti na dolge proge, hkrati pa ohranja tradicijo lokalnih materialov. Arhitektov patent se je izkazal že pri drugih hišah, kjer lesene dele vzdržujejo le z občasnim oljenjem, še pogosteje pa z ničimer in so tako nezaščiteni naravno odporni proti propadanju in zajedalcem.

Hiša funkcionira po posameznih plasteh, etažah, ki so med sabo spete z okroglim stopniščem na kovinski osi. Klet je shramba za vso odvečno kramo, ki bi se sicer kopičila po hiši, kolesa, rolke in še kaj, večji del pa je neposeljen, domače vadišče za jogo. Pritličje s kuhinjo, jedilnim delom in dnevnim prostorom te očara z veliko svetlobe, ki jo podarja južna stena/okno v steklu, in toplimi mehkimi koti ter oblinami, ki so učinek ilovnatega ometa z naravno ohranjeno oker barvo. Mojstrov, ki bi znali ometati z glino, v Sloveniji menda ni prav veliko, jih je pa že nekaj. Pritlični del ima z ilovico ometan tudi strop, zato ima prav ta prostor najbolj enovit, zgneten videz domačega brloga, ki mu manjka le še zapeček, ki naj bi zrastel enkrat v prihodnosti. Drugi prostori v zgornji etaži, na primer velika kopalnica, so grajeni z belimi svetlimi stenami  in stropom (z ostrejšim, hladnejšim videzom), vsaj ena stena pa nadaljuje toplo zgodbo udomačene kuhinje. Ometana z ilovico  v naravni barvi, neravna in obla je prijeten kontrast gladkim belim površinam.

Osrednji valj s stopniščem je povezovalec, os, okoli katere se suka hiša in življenje v njej. Otroška soba, spalnica za goste in spalnica za starše z osrednjim podestom so opremljene preprosto, asketsko, na tleh in s predrtim stropom na podstreho, kamor se lahko kot dupleksi po potrebi razmahnejo še za eno etažo. Prostorna kopalnica s kraljevskim razgledom na Julijce in nevidnim stropnim gretjem dodaja kanček velikopoteznega udobja, ki ga imajo radi sodobni stanovalci. Ladijski pod iz svetlega nelakiranega hrasta povsod ustvarja občutek povezanosti in odprtosti prostorov. Na sploh je princip te hiše pretakanje okoli stopniščne osi, ki organizira energijo, tok tukajšnjega bivanja na toplo gnezdenje v pritličju in malo bolj odmaknjeno zasebnost v nadstropnih dupleksih. Vsepovsod, zunaj in znotraj, pa poteka življenje na majhnih, dobro premišljenih površinah, ki komunicirajo navzven in navznoter. 

Komentarji (0)

RSS komentarji