Kako narediti hišo v okolju naravnega parka in ostati zvest tradicionalnim elementom in materialom ter kako ustvariti udobje za bivanje in delovanje družine v kateremkoli letnem času na ekoloških načelih.

Nova arhitektura v zelenem okolju Triglavskega narodnega parka je zaradi strogih predpisov in specifične zakonodaje, ki skuša ščititi to občutljivo okolje, vselej poseben izziv za ustvarjalce. Tudi izročilo bohinjske tradicionalne arhitekture z nekaterimi značilnimi lokalnimi posebnostmi in materiali, ki jo je poleg kozolcev še mogoče prepoznati v okolici, jo zavezuje k  temu, da uporablja kar se da premišljen, nevsiljiv jezik, ki jo bo nevidno povezal s to bogato okolico. V prejšnjih desetletjih je na atraktivnih točkah okoli Bohinjskega jezera in okoliških zaselkov zraslo veliko »črnograditeljskih« počitniških hišic, njihovi lastniki se niso menili za predpise, stavbno dediščino, ekologijo. Danes ni več tako, vendar se zdi, da sta nestrpnost staroselcev do »novih arhitektur« na tem območju in pritisk ljudskega glasu veliko močnejša kot kadarkoli prej. 

Na vzhodni obali Bohinjskega jezera, kjer so nekoč davno živeli od fužinarstva, ležijo hiše razprostranjene vasi Stara Fužina, prav na njenem obrobju pa je pred kakim letom zrasla zanimiva alpska hiša z vsemi atributi tradicionalne lokalne gradnje. Le da so jo Ofisovi arhitekti Rok Oman in Špela Videčnik ter sodelavci interpretirali v duhu sodobnega razumevanja tradicije. Na parceli z gradbenim dovoljenjem, kjer je bilo treba ob nakupu upoštevati vse obstoječe predpise za gradnjo, od velikosti, gabarita, naklona strehe itn., so na majhni površini postavili 6 krat 9 metrov veliko počitniško hiško. Pri tem so upoštevali vse predpise: naklon strehe pod kotom 42 stopinj, nespremenjene zunanje dimenzije in uporaba lokalnih materialov. V pritličju so na primer uporabili domači kamen iz tukajšnjega kamnoloma v vzorcu, ki posnema motiv nekdanjih kamnitih alpskih zidov, pročelje pa je oblečeno v naravni macesen, ki postopoma dobiva temno sivo patino. Deževnica teče s strehe po žlebovih, ki so skriti v leseni lupini in ustvarjajo zanimiv dialog s strukturo bohinjskih kozolcev, ki jih je v okolici še kar nekaj. 

V notranjščini pa so arhitekti sledili željam sodobne družine. Za majhno lupino se skriva relativno prostorna in udobna hiša z enotnim odprtim pritličjem s kuhinjo, jedilnico in dnevnim delom ter mansardno nadstropje, visoka podstreha s tremi spalnicami in kopalnico s savno.

Notranja organizacija prostora je skrajno racionalna, oprema  premišljena in preprosta. Lesene stene in tla iz oljenega in ščetkanega hrasta v pritličju povezujejo prostor v en sam velik ambient, ki se vrti okoli stopnic in kamina, narejenega tako, da toplotni izpuhi ogrevajo tudi zgornje nadstropje. V dnevnem prostoru v pritličju so zaradi nekoliko znižane ravni tal pridobili ob velikih okenskih odprtinah poleg lepega razgleda prostor za posedanje. 

Veliko vogalno okno, usmerjeno na jugozahod, da polovi čim več sončne svetlobe, je poleg kamina druga ekološka invencija te hiše. Z dobro toplotno izolacijo, položeno med lesene klade, in maksimalnim izkoristkom sončne energije ima hiša tudi pozimi prebitek naravne toplote in v njej ob sončnih dneh ni treba kuriti.

Komentarji (0)

RSS komentarji