Majhno enosobno stanovanje na Cankarjevem nabrežju v srcu stare Ljubljane z ohranjenimi starimi okni in parketom sta lastnika, arhitekta, spremenila v funkcionalno domovanje za družino, ki potrebuje različne prostore.

Majhna domovanja, enosobna stanovanja in garsonjere, imajo v naši družbi predragih in preplačanih stanovanjskih površin običajno pri osamosvajanju nekakšno prehodno funkcijo, v njih posamezniki, pari ali mlade družine skušajo na majhni površini z malo denarja zadovoljiti svoje potrebe. Čeprav imajo po navadi status začasnosti in lastniki vanje praviloma ne vlagajo veliko, so lahko prav zato in ker zahtevajo karseda premišljeno ureditev, včasih dober izziv za stanovalce. Še posebej, če so v igri arhitekti. Špela Leskovic in Aleš Košak, znana kot Aksl arhitekti, sta se v majhno staro stanovanje na Cankarjevem nabrežju zaljubila, takoj ko sta ga prvič videla.

Pravzaprav sta iskala nekaj večjega, a ko sta našla to (»bila je nedelja, poletje in spodaj na bregu Ljubljanice je vrvel bolšjak«), je nekaj več kot 38 kvadratnih metrov veliko enosobno stanovanje v stari hiši iz 17. stoletja takoj postalo njun favorit. Nehala sta iskati drugo. Stanovanje za debelimi zidovi v srcu stare Ljubljane, v hiši, ki je menda zraščena iz dveh starih predhodnic, sedanji hodnik pa naj bi bil nekoč ena od ozkih uličic, je bilo v primerjavi z drugimi v hiši še kar dobro vzdrževano, a polno pregradnih sten in nefunkcionalnih kotičkov. Šarm starih, tri metre visokih zidov, delno ohranjenih obokov, globokih okenskih odprtin s starimi lesenimi dvojnimi okni, predvsem pa razgled na lasate vrbe in mostove Ljubljanice se jima je zdel enkraten, neponovljiv. Podrla sta odvečne stene in ustvarila odprt, razmeroma prostoren osrednji prostor z namerno izbranimi belimi stenami in belo kovinsko mizo, belimi stoli Konstantina Grcića, nekaj Artemidini svetilkami in majhnim kotnim kuhinjskim otokom iz keroka na vzhodni steni. Prehod iz hišnega hodnika ločuje predsobica, do stropa oblečena v bele omare iz mediapana. Temen star parket, ribja kost iz ozko položenih hrastovih deščic (»ki romantično škripa«) sta ohranila. In to je bilo to. Dokler se ni začela družina večati.

V njuno življenje je prišla Flora Lu in koncept življenja v malem enosobnem stanovanju se je začel spreminjati. Iz ene same velike sobe sta na severnem delu pregradila prostor še v dve ločeni niši, sobici. Ena, manjša, ki jo po vsej površini od stene do stene zaseda postelja, je postala njuna spalnica, druga, ločena od nje s pregradno steno in povezana z velikimi drsnimi vrati, je postala hčerkina soba. Kadar je bila spalnica odprta, je bila njuna postelja tudi kavč za gledanje televizije, posedanje in igranje. Zadnjo steno sta namesto prevladujoče beline oblekla, tapecirala v mehko čokoladno rjavo tekstilno oblogo in na strop nad posteljo pripela dve raztegljivi Artemidini ikoni na dolgih pecljih, svetilki Tolomeo, ki so ju obdržali tudi novi lastniki.

Kajti družina, ki ima danes poleg dveinpolletne Flore Lu še desetmesečno Ojo Mar, se je medtem po dveh letih in pol preselila v večje stanovanje. Vendar je stanovanje obdržalo njuno glavno zamisel in čar zaprtih/odprtih niš oziroma sobic, ki tudi novim lastnikom in najemnikom omogočajo, da izkoriščajo možnost dnevnega ali nočnega, zasebnega ali delovnega, enega ali več različic bivanja v enem prostoru. Z dobrim spojem starih zidov, prelepim razgledom na slikovite staroljubljanske lepotice in nevidnim konceptom seštevanja prostorov sta znala arhitekta iz majhnega stanovanja potegniti vse njegove adute, in te so ohranili tudi novi stanovalci. Tla so še vedno kriva (»hčerkina žogica se je vedno vračala«), kopalnica še čaka na prenovo, a ima že dolgo zgodovino znanih podnajemnikov, centralni kurjavi so že večkrat obljubili zamenjavo in stara hiša na Cankarjevem nabrežju vdano čaka na sanacijo, a stanovanje ostaja svež otoček in dobra zamisel, kako bivati na majhnem prostoru, ohraniti staro in živeti po novem.

Fotogalerija

Komentarji (0)

RSS komentarji