Increase font size Decrease font size Default font size KONTAKT | OGLAŠEVANJE | NAROČNINE
DOMOV arrow Prostori arrow DOMOVANJA arrow Čudežna dežela Ora Ita
  
Čudežna dežela Ora Ita Natisni
 
Pošlji prijatelju
Tekst: Manca Krnel, fotografije: Špela Kasal

Teaser
Ora Ito

 

G. Ora Ito je skrajno naelektren francoski oblikovalec, ki visoko napetost uspešno navija s pretvarjanjem svoje najstniške obsedenosti z velikimi znamkami v življenjsko delo. V času, ko sistem oblikovanja praznuje čast in odliko starih uveljavljenih blagovnih znamk, seveda ni presenetljivo, da je s kričečimi logotipi nabito polna spletna stran Ora Ita še vedno pravi hit, ki mesečno dosega milijonski obisk. Vuitton, Heineken, Gorenje, Cartier ... krojijo njegovo co-brandovsko identiteto, vzhajajočo v vzporednem univerzumu slave in napuha. Ora Ito je ponosni Parižan, veliki oblikovalski fantast, je fant »de luxe«.

Ora Ito se mi je postopoma začel dogajati v  baru Chez Fer a Cheval. Prav tam sva se nekega poletnega večera s prijateljem Petrom pogovarjala o velikih ljudeh z velikimi stanovanji. Ker Peter rad tarna in ker je najlažje tarnati o šefu, posebno če je to nebrzdani Ora Ito, se mi je glasno zataknilo ob dejstvu, da Ora Ito ne uraduje več v svojem studiu, temveč doma, čez cesto, in da ima doma lepo. Z dodatnim mariniranjem moje domišljije z zgodbami o Côte d' Azur, mami, njenem psu, slavnem očetu, oblikovalcu luksuznih dobrin Pascalu Morabitu, ki ga ni nikoli na spregled (razen kadar primakne kakšen krajcar), o bivših puncah, sedanjih kandidatkah in njihovi vdanosti ter navsezadnje o zvezdniških muhah omenjenega oblikovalca je moja radovednost dobila mogočne podaljške. Vse to je nesramno razjedalo mojo možgansko skorjo, dokler se čez dobra dva meseca, ko so se g. Ora Ito zbudili iz poletne bonace, nisem znašla na 9, Rue Charlot, v Maraisu, v osrčju Pariza. Bil je vlažen in zatohel dan,  lepljiv in skrajno zoprn. Na ogromnem dvorišču nisem našla vhodnih vrat Ora Ita in začelo je resno, ne samo atlantsko deževati. Poklicala sem Petra, naj vendar pride iz studia in izgubljeni Alici pokaže pot, da ne bi bilo kakšne blamaže, ker se za gospodično to pač ne spodobi. Prihitel je, mi pokazal pot ter me za nameček pokroviteljsko potrepljal in po hobitsko tiho zapustil prizorišče. Na hitro sem pogoltnila suh cmok, izdihnila in vstopila.

Brez kakršnekoli prostorske uverture sem padla naravnost v dnevno sobo in zagledala Ora Ita, ki je vneto razpraševal stekleno mizo in hkrati živčno mešal svoj espresso. Poleg je mirno stal neki fant, butler, osebni asistent ali kako se že temu fino reče.  Pri sebi sem ga imenovala Benjamin, izkazalo se je, da je Julijan. »Blizu!« sem pomislila. Vsi trije smo bili prijetno presenečeni.

 

ito.jpg     ito1.jpg

 

Ca va? Trdi tedni mode ali si se tokrat odločil za znosnejšo različico?
V redu sem, v redu je. Narahlo tokrat, ja.

Gospod se mi je zdel nekoliko neprespan, in nisem vedela, da je tako suh in majhen.

Ampak saj si ja veliki žurer, okrog tebe se vedno pleše.
Ja, rad imam žure. Vsak izdelek se rodi z velikim žurom. To je praznovanje ob zaključku obdobja trdega dela, takrat se rad sprostim.  Taki žuri so seveda dvoplastni. So oboje, sprostitev in promocija novega izdelka. Skozi žur zadeve zlezejo ljudem pod kožo. Potem izdelke lažje, bolj spontano uživajo.

Na to svojo kvaliteto si že večkrat opozoril.
Upam, da ni samo ta, haha! Mreženja ne obvladam prav dobro. Nikoli ne izkoriščam ljudi zaradi tega, kar so, tega ne znam. Poznam pa ljudi, ki radi vzamejo mojo vizitko in potem skupaj iz tega naredimo kaj zanimivega.

Torej se ljudje hitro navežejo nate. Kaj misliš, zakaj?

Zazvoni telefon: »Oh allo, ça va …,« in po hitrem postopku zavrne klic z bondovskim stavkom: »Oprosti prijatelj, imam boljšo družbo. Na svidenje!«

Ni odgovoril na vprašanje, dobil me pa je. In nadaljuje.

V promoviranju sem dober samo zato, ker sem v obupno poslanstvo, ki se mu reče oblikovanje in ki je lahko boleče enolično,  vključil malo zabave. Nič ni hujšega kot dolgočasna dizajnerska zabava, mar ne? V glavnem je to zato, ker sem tale biznis, vsaj v Franciji (nisem dovolj pretenciozen, da bi lahko rekel po svetu), populariziral. Po svoje je logično, začel sem pri dvajsetih, in tako sem se tudi vedel, kot 20-letnik v svetu odraslih.
Kava, žlička, sladkor? Te moti, če kadim?

Ja, hvala, ne, me ne.

Predse dobim brezhiben espresso, tak, ki dolgo, dolgo potuje po ustih, ki se raztopi v skrajno aromatično emulzijo, ki ne zlepi ust, diši pa do konca. Premešam z žličko Ora Ito, sad sodelovanja z luksuzno znamko Christofle, ki si je zaželela postati pop Ora in zavzeti šik mladino.

Tudi sicer je Itovo stanovanje polno co-brandovskih prototipov, škart zof Frighetto in stolov Capellini, vžigalnikov Bic in kisikovih vod OGO …Z eno besedo, čudežna dežela Ora Ito, s pomembno kvaliteto, da je stanovanje v presenetljivem soglasju z umirjenim, v generacijah pridobljenim pariškim kapitalom. Ni prav nič postavljaško in ne diši po svežem denarju, belem usnju, zloščenih lestencih, steklenih kopalnicah, ključih džipa. Nasprotno. Strop je gol, tramove krasi slikarija s konca devetnajstega stoletja, kote polnijo ogromni bonsaji in etnografske trofeje, vmes se najde kakšna grafika, vesoljska škatla za tobačne izdelke in druge radosti, rjuhe z rišeljejem in miza za ping-pong. Ugodna mešanica kolonialne dediščine, futurizma in deške nagajivosti torej.

 

ito2.jpg     ito3.jpg

 

Kot dvajsetletnik v svetu odraslih praviš … pa saj svet odraslih se vrti ravno okoli tega, v čemer si odličen, okoli marketinga in občasnega mreženja (minglanja) na zabavah.
To že, ne poznam pa prav veliko oblikovalcev, ki bi se to šli zavestno. Bodisi njihov izdelek ni bil dovolj dober ali pa niso imeli drugih kvalitet. Da lahko kaj prodajaš, moraš nekaj imeti, in boljše ko to je, boljše lahko prodaš. Res je, da smo kuhinjo Gorenje med kupce izstrelili z dogodkom, ki je morda še najbližje modni reviji. Zakaj pa ne?

Mogoče bi tako moralo biti.
Jaz mislim. Poglej, če stranka pride k meni z željo, da bi njegov novi izdelek imel močno identiteto, je to zame vedno izziv. Rad oblikujem zgodbe in vse, kar sodi k njim, tako delo se mi zdi skrajno ustvarjalno. Na primer kuhinja Gorenje je potovala po vsem svetu, stala ja na večini glavnih trgov, pred državnimi znamenitostmi … mislim, da smo Gorenjevo zgodbo peljali dobro.

In kaj novega obeta vaš skupni program?
Prihodnji teden grem na teden mode v Moskvo, kjer bomo med Ruse lansirali novo belo linijo Gorenje/Ora Ito. Zelo rad sodelujem z ljudmi iz Gorenja, končno sem ravno z njimi obiskal vse te zanimive dežele. V Beograd se še zdaj pogosto vračam.

Se ti ne zdi, da so Srbi malo podobni Francozom?
Imaš prav. Oboji smo obremenjeni s tem, da bi bili radi več, kakor smo v resnici.

Je bela kuhinja Ora Ito/Gorenje enaka kakor črna?
Ja, enaka. Posebej za ruski trg smo pripravili tudi zlato.

Mogoče bi morali poskusiti še z linijo Swarovski?
V Gorenju so jo že naredili. Ora Ito, prekrit s kristali Swarovski. Si predstavljaš?

Neverjetno, česa si želi svet! Zdi se, da ste oboji, ti in Gorenje, iz vaše naveze potegnili veliko. V čem je skrivnost plodnega sodelovanja?
Sodelovanju vdihnemo skupno zgodbo, hkrati pa skrbimo, da je še vedno popolnoma jasno, kaj natančno je Ora Ito in kaj Gorenje. Mogoče ti bo jasneje, če naš princip co-brandinga pojasnim s tole žličko. Za Christofle sem naredil jekleno in ne srebrno žličko, kar je izdelku popolnoma spremenilo ceno. Chrisotfle, mogoče to veš, je zelo uveljavljena blagovna znamka za nakit in luksuzne predmete. S tem izdelkom smo naredili cenovno dosegljivejšo  podobo znamke, njeno dolgoletno plemenitost pa smo obdržali..

Kaj natančno lahko velike znamke pričakujejo od Ora Ita?
Znamka Ora Ito  ustvarja svojo zgodbo, to je razvoj izdelkov za mlade ljudi z okusom. Za ljudi, ki so jim všeč inovacije, moderne reči, hkrati pa spoštujejo zgodovino in know-how uveljavljenih znamk, ki so v svetu pridobile legitimnost. Z našim sodelovanjem izdelki velikih znamk postanejo doseljivejši in zato pridobijo mlade kupce, ki se skupaj z evolucijo znamke razvijajo tudi sami, in morda bodo nekoč postali tudi kupci njihovih dražjih, glavnih linij.

Torej najprej dostopnost Ora Ito, potem, na primer, luksuz Louis Vuitton?
Ja, natančno tako, še enkrat ponavljam, zame je zelo pomembno, da je izdelek širše dosegljiv. Ko sem sam začenjal, nisem bil niti po naključju bogat, pa so mi bile kljub temu od nekdaj všeč lepe stvari, in nikoli nisem mogel razumeti, zakaj so tako prekleto drage. Zato sem se odločil, da je razvoj izdelkov vreden poštenega razmisleka. In več ko razmišljamo, preprostejše so stvari, cenejše in hkrati bolj luksuzne. Torej se luksuz mojih izdelkov skriva predvsem v razmisleku za njimi oziroma je moj čas enako luksuz.

Vau! In koliko razmišljaš zadnje čase, bo veliko ali malo luksuza?
Haha, ja, vrsta projektov je pred nami: hoteli in stanovanja za LH&R, novi izdelki za Gorenje, kopalnica skupaj z Supergieff in Altro, nova kolekcija za Christofle in oblikovanje njihove trgovine.  Danes grem na otvoritev avtomobilskega sejma, kjer sta dva moja razstavna prostora, Citroën in Toyota. 

 

ito4.jpg     ito5.jpg

 

Kako se tvoj studio loteva tako raznolikih projektov?
Odvisno je od tega, kaj počnemo. Na eni strani imam svojo znamko, kjer s co-brandingom sodelujemo z odličnimi tovarnami, kamor prestavimo ves razvoj in oblikujemo skupno zgodbo, kot sem razlagal prej. Studio pa dela tudi za druge znamke, ki kupijo zgolj naše oblikovanje. V tem primeru se vse suče okrog njihove zgodbe.  Seveda je v njej tudi delček moje, ker sem hočeš ali nočeš oblikovalec. Tako je bilo na primer s projekti za Guerlain in za nova ličila Freda Farugie, ki bodo na policah februarja.

In kako se bo linija ličil imenovala, da bom vedela, kje iskati luksuz?
Imenovali smo jo FF.

Vstopi neki visok moški s košato frizuro, nas vse nasmejano pozdravi in Ora Ito razloži:
Skupaj z njim razvijamo nov koncept, spletno stran  AWDIO,  ki povezuje klube po svetu. Tako da lahko 24 ur na dan spremljaš, kaj se dogaja po svetovnih klubih v različnih časovnih pasovih. V bistvu imaš klubsko glasbo lahko v živo štirindvajset ur sedem dni na teden.

Lasati tip doda: Svoje misli lahko eksportiraš neposredno na plesni podij.

Torej še eden tvojih futurističnih projektov.
Ja, neke vrste teleportacija. Skupaj sva odprla tudi glasbeno založbo z imenom Help Yourself. Zanimala jo bo predvsem elektronika. Jaz sem kreativni direktor, ampak to je zgolj za zabavo. Resnejše je to, da smo ravno kupili poslopje, kamor bomo usmerili skupne moči in naredili nekakšno »tovarno domislic«, kjer bo prostor za vse: glasbenike, internetni razvoj, platforma za oblikovanje in arhitekturo … Upam, da bo iz te sinergije nastalo kaj velikega. Pariz potrebuje tako tovarno. Še vedno mislim, da je Pariz mesto, kjer se dogajajo močne stvari, in mislim tudi, da v Pariz prihaja sveža kri, česar se neizmerno veselim.
Oprosti, Manca, svojemu prijatelju, ki je zamudil, kar je seveda njegova krivda, tukaj je pa vseeno, bi rad pokazal prostore za prej omenjeno tovarno. Boš prva dama, ki bo stopila vanjo. Greš z nami?

Nisem imela pojma, kam gremo, malo sem upala, da se bomo kam odpeljali. Jasno sem si predstavljala neko zapuščeno industrijsko poslopje na periferiji in nas štiri v avtu. Ora Ito me je s topotanjem svojih kavbojskih škornjev, značilnih za Parižane, ki baje niso čisto nič podeželski, zdramil in mi pomignil, naj mu sledim. Skozi zadnja vrata stanovanja smo stopili v zanemarjen atrij, pod sabo razpihovali naneslo listje in se v gosjem redu bližali s tečajev vrženim vratom, razjedenim od dežja. Vse skupaj je dajalo vtis skladovnic odrskih kulis ali pa mogoče zmešnjave za vasjo, narinjene z nepotrebnostmi. Ora Ito je odločno zagrabil za kljuko in odpahnil vrata. Vstopili smo v ogromen industrijski prostor, kakor malo manjša, malo bolj vegasta in manj glamurozna ljubljanska Tobačna. Ora Ito je stopal pred nami in nam v vsakem prostoru posebej razlagal o njegovem namenu in tega tudi utemeljeval. Veliko je cepetal in veliko se je smejal. Ker je bilo v mali Tobačni zelo mrzlo in ker je smrdelo po plesnobi, kar baje ni zdravo za astmatike – nisem še ugotovila, kateri od njih je astmatik, najbrž Julien  (Ora Ito kadi kot Turk, lasač pa je previtalen) - smo hitro pobegnili nazaj na kavč, pardon frighetto.

Zamisel o tovarni domislic je zelo blizu fantastiki … težko si predstavljam sinergijo vseh teh interesov. 
Ker pač ne vidim smisla v kupčkanju denarcev, ne da bi poskusili svet potisniti vsaj malo naprej, se mi zdi, da je nujno sprejeti tveganje. Vse, česar se lotimo, bi moralo biti usmerjeno v prihodnost. Moramo stopiti naprej, v prihodnost, inovacijam naproti, same ne padajo z neba, pada samo tisto, kar je padlo že stokrat.

Izdelki, ki jih oblikuješ, so na zunaj res futuristični, pod lupino pa so v bistvu enaki, kakor so bili.
Ravno to je najtežje. Zelo težko je narediti žličko, ne da bi za temelj uporabil žličko samo, bolje jo je razvijati evolucijsko. In veliko težje je narediti novo žličko, ki je še vedno videti kot žlička, kakor žličko, ki ni žlička in je nekaj čisto novega. Ker je žlička še vedno žlička, in ker je zofa še vedno zofa, in ker moraš dati eno roko sem, drugo tja, hrbet nazaj in zadnjico podse. Moj moto je preprostost. Materiale poskušam zreducirati, kolikor gre. Oblikovati poskušam predmete iz enega samega materiala oziroma iz čim manj materialov, tako da ne uvažamo enega kosa plastike iz Indije, drugega iz Kitajske, tretjega iz Turčije. To po moje odseva miselnost prihodnosti.

Znano je, da je enostavno najbolj kompleksno.
Kakor dekleta, ki plešejo balet, vse, kar naredijo, je skrajno logično in preprosto. Toda te iste balerine leta in leta študirajo samo nekaj gibov, da to preprostost lahko dosežejo.

Ne govori, kako je z baletom, to vem zelo dobro.
Res? Potem rada plešeš? Danes je žur YSL.

 

ito6.jpg     ito7.jpg

 

Ker so bili tedni mode in ker vem, da ljudje v velikih mestih planirajo, se mi je zazdelo, da ga je prešinilo, da bi na hitro »splaniral« tudi mene, zato sem mu skočila v besedo.

Danes zvečer je torej velika otvoritev tvojih razstavnih prostorov za Citroën in Toyoto, potem YSL, torej med tedni mode le ni tako »narahlo«, kot si rekel.
Ja, to so pač tedni mode, takrat je treba stisniti zobe in obresti čim več lokacij. Ampak včeraj zvečer sem bil doma, celo bivša je šla od doma prav takrat, ko sem prihajal, tako da se nisva zares srečala in sem imel mir. 

Krasno, si mislim. Bivša pride in jaz grem.


Komentarji (1)dodaj komentar

Goldie

WOW, super članek, vse pohvale Manci! Se že veselim novih dogodivščin iz Pariza.
 
prijavi zlorabo
glasuj dol
glasuj gor
08. 07. 2009
Glasovi: +2

Napišite komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni . Prosimo vas, da se registrirate, če nimate odprtega uporabniškega računa.

busy

Zadnji komentirani

Rituali dostojanstva
Vse lepe stvari ponavadi minejo.... upam, da Ostal...
Arhitektura v Postoj...
Materializirana brezpotrebnost.
Arhitektura v Postoj...
Od kapniških sten se objekt res loči, predvsem v...
Pod eno streho
Predzadnji stavek ne drži povsem. Tržnica okorno...
Skoraj nevidno pohi...
naslovna fotografija in estetika oblacil me je spo...
Powered by www.citadela.si