| Čudežna dežela Ora Ita |
|
|
|
| Tekst: Manca Krnel, fotografije: Špela Kasal | |||
G. Ora Ito je skrajno naelektren francoski oblikovalec, ki visoko napetost uspešno navija s pretvarjanjem svoje najstniške obsedenosti z velikimi znamkami v življenjsko delo. V času, ko sistem oblikovanja praznuje čast in odliko starih uveljavljenih blagovnih znamk, seveda ni presenetljivo, da je s kričečimi logotipi nabito polna spletna stran Ora Ita še vedno pravi hit, ki mesečno dosega milijonski obisk. Vuitton, Heineken, Gorenje, Cartier ... krojijo njegovo co-brandovsko identiteto, vzhajajočo v vzporednem univerzumu slave in napuha. Ora Ito je ponosni Parižan, veliki oblikovalski fantast, je fant »de luxe«. Ora Ito se mi je postopoma začel dogajati v baru Chez Fer a Cheval. Prav tam sva se nekega poletnega večera s prijateljem Petrom pogovarjala o velikih ljudeh z velikimi stanovanji. Ker Peter rad tarna in ker je najlažje tarnati o šefu, posebno če je to nebrzdani Ora Ito, se mi je glasno zataknilo ob dejstvu, da Ora Ito ne uraduje več v svojem studiu, temveč doma, čez cesto, in da ima doma lepo. Z dodatnim mariniranjem moje domišljije z zgodbami o Côte d' Azur, mami, njenem psu, slavnem očetu, oblikovalcu luksuznih dobrin Pascalu Morabitu, ki ga ni nikoli na spregled (razen kadar primakne kakšen krajcar), o bivših puncah, sedanjih kandidatkah in njihovi vdanosti ter navsezadnje o zvezdniških muhah omenjenega oblikovalca je moja radovednost dobila mogočne podaljške. Vse to je nesramno razjedalo mojo možgansko skorjo, dokler se čez dobra dva meseca, ko so se g. Ora Ito zbudili iz poletne bonace, nisem znašla na 9, Rue Charlot, v Maraisu, v osrčju Pariza. Bil je vlažen in zatohel dan, lepljiv in skrajno zoprn. Na ogromnem dvorišču nisem našla vhodnih vrat Ora Ita in začelo je resno, ne samo atlantsko deževati. Poklicala sem Petra, naj vendar pride iz studia in izgubljeni Alici pokaže pot, da ne bi bilo kakšne blamaže, ker se za gospodično to pač ne spodobi. Prihitel je, mi pokazal pot ter me za nameček pokroviteljsko potrepljal in po hobitsko tiho zapustil prizorišče. Na hitro sem pogoltnila suh cmok, izdihnila in vstopila. Brez kakršnekoli prostorske uverture sem padla naravnost v dnevno sobo in zagledala Ora Ita, ki je vneto razpraševal stekleno mizo in hkrati živčno mešal svoj espresso. Poleg je mirno stal neki fant, butler, osebni asistent ali kako se že temu fino reče. Pri sebi sem ga imenovala Benjamin, izkazalo se je, da je Julijan. »Blizu!« sem pomislila. Vsi trije smo bili prijetno presenečeni.
Ca va? Trdi tedni mode ali si se tokrat odločil za znosnejšo različico? Gospod se mi je zdel nekoliko neprespan, in nisem vedela, da je tako suh in majhen.
Ampak saj si ja veliki žurer, okrog tebe se vedno pleše.
Na to svojo kvaliteto si že večkrat opozoril. Torej se ljudje hitro navežejo nate. Kaj misliš, zakaj? Zazvoni telefon: »Oh allo, ça va …,« in po hitrem postopku zavrne klic z bondovskim stavkom: »Oprosti prijatelj, imam boljšo družbo. Na svidenje!« Ni odgovoril na vprašanje, dobil me pa je. In nadaljuje.
V promoviranju sem dober samo zato, ker sem v obupno poslanstvo, ki se mu reče oblikovanje in ki je lahko boleče enolično, vključil malo zabave. Nič ni hujšega kot dolgočasna dizajnerska zabava, mar ne? V glavnem je to zato, ker sem tale biznis, vsaj v Franciji (nisem dovolj pretenciozen, da bi lahko rekel po svetu), populariziral. Po svoje je logično, začel sem pri dvajsetih, in tako sem se tudi vedel, kot 20-letnik v svetu odraslih. Ja, hvala, ne, me ne. Predse dobim brezhiben espresso, tak, ki dolgo, dolgo potuje po ustih, ki se raztopi v skrajno aromatično emulzijo, ki ne zlepi ust, diši pa do konca. Premešam z žličko Ora Ito, sad sodelovanja z luksuzno znamko Christofle, ki si je zaželela postati pop Ora in zavzeti šik mladino. Tudi sicer je Itovo stanovanje polno co-brandovskih prototipov, škart zof Frighetto in stolov Capellini, vžigalnikov Bic in kisikovih vod OGO …Z eno besedo, čudežna dežela Ora Ito, s pomembno kvaliteto, da je stanovanje v presenetljivem soglasju z umirjenim, v generacijah pridobljenim pariškim kapitalom. Ni prav nič postavljaško in ne diši po svežem denarju, belem usnju, zloščenih lestencih, steklenih kopalnicah, ključih džipa. Nasprotno. Strop je gol, tramove krasi slikarija s konca devetnajstega stoletja, kote polnijo ogromni bonsaji in etnografske trofeje, vmes se najde kakšna grafika, vesoljska škatla za tobačne izdelke in druge radosti, rjuhe z rišeljejem in miza za ping-pong. Ugodna mešanica kolonialne dediščine, futurizma in deške nagajivosti torej.
Kot dvajsetletnik v svetu odraslih praviš … pa saj svet odraslih se vrti ravno okoli tega, v čemer si odličen, okoli marketinga in občasnega mreženja (minglanja) na zabavah.
Mogoče bi tako moralo biti.
In kaj novega obeta vaš skupni program?
Se ti ne zdi, da so Srbi malo podobni Francozom?
Je bela kuhinja Ora Ito/Gorenje enaka kakor črna?
Mogoče bi morali poskusiti še z linijo Swarovski?
Neverjetno, česa si želi svet! Zdi se, da ste oboji, ti in Gorenje, iz vaše naveze potegnili veliko. V čem je skrivnost plodnega sodelovanja?
Kaj natančno lahko velike znamke pričakujejo od Ora Ita?
Torej najprej dostopnost Ora Ito, potem, na primer, luksuz Louis Vuitton?
Vau! In koliko razmišljaš zadnje čase, bo veliko ali malo luksuza?
Kako se tvoj studio loteva tako raznolikih projektov?
In kako se bo linija ličil imenovala, da bom vedela, kje iskati luksuz?
Vstopi neki visok moški s košato frizuro, nas vse nasmejano pozdravi in Ora Ito razloži: Lasati tip doda: Svoje misli lahko eksportiraš neposredno na plesni podij.
Torej še eden tvojih futurističnih projektov. Nisem imela pojma, kam gremo, malo sem upala, da se bomo kam odpeljali. Jasno sem si predstavljala neko zapuščeno industrijsko poslopje na periferiji in nas štiri v avtu. Ora Ito me je s topotanjem svojih kavbojskih škornjev, značilnih za Parižane, ki baje niso čisto nič podeželski, zdramil in mi pomignil, naj mu sledim. Skozi zadnja vrata stanovanja smo stopili v zanemarjen atrij, pod sabo razpihovali naneslo listje in se v gosjem redu bližali s tečajev vrženim vratom, razjedenim od dežja. Vse skupaj je dajalo vtis skladovnic odrskih kulis ali pa mogoče zmešnjave za vasjo, narinjene z nepotrebnostmi. Ora Ito je odločno zagrabil za kljuko in odpahnil vrata. Vstopili smo v ogromen industrijski prostor, kakor malo manjša, malo bolj vegasta in manj glamurozna ljubljanska Tobačna. Ora Ito je stopal pred nami in nam v vsakem prostoru posebej razlagal o njegovem namenu in tega tudi utemeljeval. Veliko je cepetal in veliko se je smejal. Ker je bilo v mali Tobačni zelo mrzlo in ker je smrdelo po plesnobi, kar baje ni zdravo za astmatike – nisem še ugotovila, kateri od njih je astmatik, najbrž Julien (Ora Ito kadi kot Turk, lasač pa je previtalen) - smo hitro pobegnili nazaj na kavč, pardon frighetto.
Zamisel o tovarni domislic je zelo blizu fantastiki … težko si predstavljam sinergijo vseh teh interesov.
Izdelki, ki jih oblikuješ, so na zunaj res futuristični, pod lupino pa so v bistvu enaki, kakor so bili.
Znano je, da je enostavno najbolj kompleksno.
Ne govori, kako je z baletom, to vem zelo dobro.
Ker so bili tedni mode in ker vem, da ljudje v velikih mestih planirajo, se mi je zazdelo, da ga je prešinilo, da bi na hitro »splaniral« tudi mene, zato sem mu skočila v besedo.
Danes zvečer je torej velika otvoritev tvojih razstavnih prostorov za Citroën in Toyoto, potem YSL, torej med tedni mode le ni tako »narahlo«, kot si rekel. Krasno, si mislim. Bivša pride in jaz grem.
Zaznamek
Komentarji (1)
![]() Napišite komentar
Za komentiranje morate biti
prijavljeni
. Prosimo vas, da se
registrirate, če nimate odprtega uporabniškega računa.
|
|||





