Kadar je hiša zaprta v svojo varovalno sivo lupino, brez oken in brez vrat, je skoraj nevidna, skrita in zraščena z bohinjsko pokrajino.

Med hišami, ki so zlasti v šestdesetih letih in pozneje pognale v Ribčevem Lazu, je največ počitniških hišic, »vikendov«. Večina med njimi posnema neko posplošeno slovensko alpsko tipiko z visoko streho, dolgim lesenim gankom z obveznimi koriti za rože in temno rjavim opažem.

Prav tu pa je, kake tri kilometre od jezera na njegovem vzhodnem koncu, sredi bohinjske soteske pod glavami Triglava in ob šumenju Save Bohinjke, zrasla neka popolnoma drugačna hiša. Ne tako drugačna od okolja, v katero je postavljena, kot drugačna od stereotipnih gorenjskih počitniških hiš, ki jih srečujemo po bližnjih vasicah.

Pred njeno sedanjo različico je na tem mestu že stala stara bohinjska lesena bajta, dedova hiša, kot nam je povedal lastnik. Obita z lesenimi deskami, izolirana z mahom, z dvokapno streh, takšna, kakršna je bila nekoč večina hiš v Bohinju in širše. Ko je ded umrl in se je družina razselila, je iz družinske hiše nastala počitniška hišica. Ker stara hiša ni omogočala obnove in posodobitve, se je lastnik odločil, da postavijo novo. Povezal se je z arhitekti iz biroja Bevk-Perovič in začele so se rojevati zamisli.

Nastala nova počitniška hiša je nenavaden spoj inovativnega koncepta gradnje in hkrati sodobnega, udobnejšega bivanja, vendar s koreninami prav v tej okolici z močno in prepoznavno tradicijo. Dvokapna streha in obrisi nove hiše ohranjajo podobo stare dedove lesene hiše. Hiša je v jedru grajena iz betona in v pritličnem delu na prisojni strani obdana z velikimi steklenimi stenami, čez vse pročelje pa se kot njena druga koža pne lesen ovoj, ki ga je mogoče po potrebi odpirati in zapirati. Leseni opaž v pritličju je narejen na velikih drsnih panelih, s kolesci pripetih na zgornji rob, ki jih lahko poljubno, s preprostim potegom, premikamo in odpiramo. Hiša tako dobi svoja usta in oči oziroma svoje odprtine za vhod, okna in veliko teraso v pritličju. Za leseno lupino tega pomičnega pročelja sta arhitekta uporabila macesen, ki je poleg smreke in bukve najbolj domač les tukajšnjih gozdov, in ga obdelala s posebno sivo barvo, ki bo z leti postopoma patinirala in dobila ton značilne srebrne sivine, ki se dobro zliva z barvo okoliških debel.

Dnevni prostor se na južni strani odpira na teraso, ki je lahko po želji skrita za lesenim pomičnim opažem ali pa odprta proti vrtu. 

Pod leseno obleko hiše pa se skriva sodoben bivalni ambient, preprost, asketski, a udoben po današnjih merilih. Dnevni prostor v pritličju obsega en sam, relativno prostoren del, ki se na eni strani z jedilnico stika z majhno kuhinjo, tla so tu prekrita s praktičnim belim teracom iz zglajenega betona, v drugem delu pa se prostor prelevi v topel, udoben dnevni del s kaminom, zofami in lesenim parketom. Na koncu, na zunanjem južnem delu hiše se velika steklena stena dnevnega prostora odpira na prijetno teraso, sončno ložo, ki je lahko, kadar hiša sameva ali ob slabem vremenu, skrita pod lesenim pomičnim opažem ali pa se s treh strani na stežaj odpira v naravo okoli hiše. Leseni paneli se lahko kot španska stena zložijo skupaj in podaljšana dnevna soba se tedaj preprosto spoji z zeleno okolico.

Jedilni prostor z odprtimi stranskimi stenami 

Osrednja povezovalna žila hiše so strme stopnice, ki vodijo iz kleti v pritličje in iz pritličja v gornje nadstropje, kjer so urejene tri spalnice. Za družino in za goste. Ena med njimi, največja, ponuja dodatno udobje. Za tričetrtinsko pregradno steno za hrbtom velike postelje se skriva udobna kopalnica s prho in banjo, kar daje prostoru posebno zasebnost. Strešna okna v vsakem prostoru nadstropja so vir naravne svetlobe in, kako romantično, iz postelje lahko pogledaš v nebo.

Velika spalnica z odprtimi okni, ki gledajo neposredno na zeleno okolico. 

Enake drsne »škure«, ki se po želji odpirajo in zapirajo, imajo tudi vse okenske odprtine. Vsaka ima dve lici: odprto in zaprto. Kovinske verige, speljane s strehe, imajo funkcijo žlebov, po katerih si lahko ob nalivih curki vode utirajo svojo pot. Okolica hiše pa tako ne potrebuje dodatne scenografije. Samo mehka zelenica brez tlaka, z ozkimi betonskimi ploščami, ki so edina potka do hiše.

 Pogled na sončno ložo, ki povezuje hišo z naravo.

Kadar je hiša zaprta v svojo varovalno sivo lupino, brez oken in brez vrat, je skoraj nevidna, skrita in zraščena z bohinjsko pokrajino. Skedenj, ki v svojem trebuhu skriva dušo prijetne, tople hiše. In čeprav nam lastnik pove, da je nova hiša za Bohinjce skoraj heretična, je z vsemi plastmi, ki jih skriva v sebi in le postopoma odkriva, izjemen objekt. Tradicija starih bohinjskih hiš prevedena v jezik sodobne, domišljene in avtentične počitniške hišice.

Komentarji (0)

RSS komentarji