Sredi Ljubljane, tako rekoč v njenem mestnem srcu, tistem, ki je zraslo v povojnih desetletjih ob njegovi glavni cestni žili (današnji Dunajski), je v zgodnjih petdesetih pognal monumentalen stanovanjski blok, razsežna mestna palača z mogočnimi balkoni.

Sredi Ljubljane, tako rekoč v njenem mestnem srcu, tistem, ki je zraslo v povojnih desetletjih ob njegovi glavni cestni žili (današnji Dunajski), je v zgodnjih petdesetih pognal monumentalen stanovanjski blok, razsežna mestna palača z mogočnimi balkoni. Velika in težka, velikopotezna tudi v merilu, kakršno je pristajalo duhu mlade, vzpenjajoče se povojne prestolnice. Arhitekt Edo Mihevc naj bi se bil pri Kozolcu, kakor so Ljubljančani poimenovali novo stavbo, zgledoval po znani Le Corbusierovi L'Unité d'habitation v Marseillu, manj uradna različica pa trdi, da gre za govorice, v resnici naj bi bila njegov vzor sovjetska arhitektura oziroma naj bi bil Kozolec kopija enega ruskih grandioznih blokov. Kakorkoli. Danes je stavba, ki je bila leta 1993 razglašena za arhitekturni spomenik lokalnega pomena, že nekaj let oblečena v gradbene odre in umazane »začasne« podhode, potem ko se je pred leti sesula na tla plošča enega od balkonov. Obnova se je začela šele letos.

V svojem trupu pa stanovanjska velikanka skriva še veliko izvirnega šarma petdesetih. Debele črne stebre, velike balkone, ki tečejo vzdolž vse dolžine stavbe, na tleh stopnišč ohranjen »venecianer«, lepo oblikovane stopnice s teracom in še marsikaj. Solidnost, širina in tektonika pa zagotovo niso bile le diktat modernističnih petdesetih, ampak prej zamisel oziroma prvotna namembnost stavbe. Blok je bil sprva namenjen za predstavnike ameriške misije in temu ustrezno nadstandardno luksuzen, pozneje pa je večina stanovanj v njem, predvsem tista večja, pripadla uslužbencem JLA in funkcionarjem.
Današnji lastnik enega od tamkajšnjih stanovanj je bil kar nekaj časa »na lovu« za takšnim pristnim ambientom, stanovanjem, ki ima v sebi še vse poteze izjemnega izvirnika. Še na misel mu ni prišlo, da bi se tako kot mnogi drugi lastniki lotil radikalnega rušenja in prebijanja sten, zamenjave starih oken, visečih kuhinjskih omaric itn. Namesto novodobnega udobja in trendovske opreme, ki ti jo za primeren denar pričarajo profesionalni opremljevalci in ekipe, se je podal na malo napornejšo pot. Želel je maksimalno ohraniti vzdušje in dimenzije petdesetih, prenovil je le dotrajane instalacije in tisto, kar je podleglo zobu časa. Postopoma je vnašal opremo, ki je blizu ne le duši tega stanovanja, ampak tudi lastnikovi zbirateljski žilici. Večinoma je ohranil osnovni koncept tega več kot sto petdeset kvadratnih metrov velikega družinskega stanovanja z mnogimi prostori (z ropotarnico, »rumpelkamro«, in prostori za služkinjo vred), žrtvoval je le steno med dnevnim delom in eno od spalnic, da je prostor zadihal.

V predsobi se je poigral z visokimi in masivnimi stenami, obnje  je položil z avioni (njegova strast) ročno poslikano komodo, stožčaste lestence iz šestdesetih, veliko ekspresionistično olje s figurama dveh boksarjev iz l. 1940 in v nadaljevanju proti dnevnemu delu stanovanja prepustil steno na črnem ozadju ognjenim zubljem Alena Ožbolta.
V kuhinji, ki ima še originalno Mihevčevo opremo in o kateri lastnik pravi, da je njegov najljubši prostor tega stanovanja, je pustil belo prepleskane viseče stenske omarice z drsnimi ploščami in enakim lesenim pultom, pregrado, ki loči kuhinjo od dnevnega dela. Velika jedilna miza s temno modro stekleno ploščo in pripadajočimi stoli s trdimi naslonjali je videti, kot bi bila zrasla tam že v začetku. Zahodna stena z okni in vrati v belih okvirjih se odpira na prvi balkon tega stanovanja z razgledom na dvorišča in hiše na Kersnikovi in Dvoržakovi oziroma na Center z  Nebotičnikom na drugi strani, naravnost od tam, kjer se na zahodu poslavlja dolga prijetna večerna svetloba, pa na zeleni Rožnik. Balkon ima še ohranjen prvotni »venecianer«, ki kaže resnični šarm nekdanjega razkošja, h kateremu se prilegajo tudi štirje črni rexi. Tako kot nadstandardno visoki stropi, mehki vogali, vrata z debelimi stekli in aluminijastimi kljukami, globoke vzidane lesene omare, vse še diha v slogu pristnih petdesetih in šestdesetih. Enako kot tisto, kar je prišlo v stanovanje pozneje: retro mizica v rumeni barvi s pločevinastim robom, stara kovinska lekarniška omara iz petdesetih, polna  lastnikovih zbirateljskih predmetov, od medalj, Rosenthalovih servisov za kavo do knjig, zastav in avionskih maket iz aluminija; pa rumen in črn par trdih foteljev, zaščitenih prototipov, ki so jih pred davnimi desetletji naredili v beograjskem Zavodu primenjene umetnosti.    
 Dnevni prostor se končuje z veliko belo Minotti-Hamiltonovo zofo na ozadju stene z velikimi rdečimi »pikami« Alena Ožbolta in s kultnim bang & olufsenom z rdečim tapeciranim okvirjem. Druga stena dnevnega kota je pravzaprav mala galerija lastniku ljubih avtorjev skupaj z rdečim tapeciranim stolom, eni od zdaj že klasičnih različic serije Petra Vezjaka, in še čim.

Posebna rdeča nit tega stanovanja pa so njegove luči oziroma lestenci. Nabrani na bolšjakih, po starinarnicah in kosovnih odpadih doma in v tujini so prava kolekcija, učna ura dizajna šestdesetih. Pisani italijanski murani iz studiev Mazzega, Vistosi in Venini, viseči »diamantni« lestenci iz stare produkcije Sijaj Hrastnik v kopalnici in stranišču, oranžne bele bučke, plastičnjak iz šestdesetih itn. – vsak prostor skriva najmanj eno svetlobno oko.
Drugi veliki in izjemno dolgi balkon s pogledom na ulico pred Bavarskim dvorom je že izgubil svoja originalna tla. »Venecianer«, ki je bil ob mokrih dneh preveč spolzek, so že pod prejšnjimi lastniki zamenjala banalna trpežna betonska tla. Sedanji lastnik pa upa, da si bo lahko nekoč spet privoščil stari vdelani kamen.
Čeprav so bile med prenovo pripombe in namigi prijateljev in znancev v duhu »vrzi vse ven« običajen pogled na tedanje stanje stvari, se njegov novi stanovalec ni hotel vdati rušenju in modnemu preoblikovanju z velikim zamahom, kakor se običajno  dogaja s starimi stanovanji z novimi lastniki. Potrpežljivo je košček za koščkom izluščil stanovanju staro dušo in jo ponovno ustvaril tam, kjer so jo že prekrile novejše plasti časa.  In nenadoma je začutil, da je lahko takole stanovanje »nekaj za vedno«, nekaj, česar ne želiš več menjavati, seliti, spreminjati, ampak lahko poženeš korenine prav tam, v sredici mesta.     

Komentarji (0)

RSS komentarji