Pariško stanovanje slikarja Jožeta Ciuhe je živo, iskrivo, sveže, je
nekako brez pohištva, oziroma če že je kakšen kos, je absolutno
premičen. Nobene težke baze, dušljive modrosti, lokalne zatohlosti, vse
in tudi Ciuha sam je nekako v zraku, lebdi na znanju o lahkotnosti
bivanja.
Dr. Lan je Špeli (fotografinji) prek Sare (oblikovalke), s katero je
doktor preživljal večji del poletja v Parizu, izdal svojega strica,
eminentnega Ciuho. In tako sva se s Špelo znašli pri slikarju ob
mandljevih rogljičkih in melodijah orkestra Greentown, to zadnje delno
zato, ker je nekoč v takem bendu igral bobne, malo pa zato, ker se dixi
pač vrti, če pridejo punce na obisk. Vsi smo žareli, on zato, ker imamo
dekleta, posebej če nastopamo v dvojicah, posebne učinke; Špela, ker ji
je uspela še ena slovensko-pariška aliansa in ker je bila tisto nedeljo
za fotografiranje fina luč; in jaz, ker so mi gospodje, ki imajo kaj
povedati in ki poleg tega govorijo izbrano, vedno bili všeč. Nekaj časa
mi ni bilo čisto jasno, zakaj, vendar se pri njem počutim tako
neznansko domače. Slike! Seveda. V vsakem poštenem slovenskem
stanovanju visi vsaj en Ciuha. Z njim smo rasli gor; pri nas doma ga
imamo na hodniku, prijateljičini starši v jedilnici, teta v pisarni, da
bank, pošt in drugih javnih prostorov niti ne omenjam. Domače že,
nikakor pa domačno. Stanovanje je živo, iskrivo, sveže, je nekako brez
pohištva, oziroma če že je kakšen kos, je absolutno premičen. Nobene
težke baze, dušljive modrosti, lokalne zatohlosti, vse, in tudi Ciuha
sam, je nekako v zraku, lebdi na znanju o lahkotnosti bivanja. In kar
je še lepše, tiste tri ure smo lebdeli vsi.
Že trideset let živite v Parizu, torej tukajle. Kako se imate?
V stanovanju, v katerem živim, se počutim izvrstno. To ni samo
stanovanje, temveč je predvsem tudi atelje. Gre za dupleks. Spodnji del
je bivalni, zgornji pa atelje. Moja žena je arhitekta in ko sem ta
atelje dobil, je prišla, da ga bo malo uredila. Takrat sem se za dva,
tri mesece odstranil, in ko sem prišel nazaj, me je čakalo to, kar je
zdaj tu.
Tale ogromna črna škatla, kaj je v njej?
Prvotno so bila v njej tri ležišča, zdaj smo jo pa spremenil v depo.
Polna je slik. Posteljo imam gori v ateljeju, čeprav so tam tudi slike.
No, to je del tega dobrega počutja.
Še vedno veliko delate?
Nisem prepričan, ali se temu reče delo. Reciva štirinajst ur na dan …
to je nekakšna obsedenost. Ne da bi se k temu silil. Delam zato, ker mi
tako čas najlepše mineva. Če pa me že vprašate, pa je druga reč tudi
to: v letih od devetinpetdesetega do enainšestdesetega sem bil na
Daljnem vzhodu. Večji del časa sem živel v Burmi, ker me je zanimal
ortodoksni budizem. Se pravi, zanimala me je vzhodnjaška filozofija.
To ste tudi predavali?
Tudi malo. V bistvu pa sem slišal eno
zelo koristno lekcijo, in sicer to, da človek opredeljuje svoj odnos do
časa in sebe z aktivnostjo. Dokler si aktiven, dokler ustvarjaš, si
svoboden. Nič ti ni dano, ampak grebeš v tisti čudni kompost, ki ga ima
vsak v sebi, ki se mu reče podzavest in od koder vse izhaja. Torej
počenjaš nekaj, kar je izrazito iracionalno, kar se ti skozi to
aktivnost vrača kot občutek odrešenosti, svobodnosti. Lahko bi rekel,
da je to postalo tudi moje življenjsko vodilo: delam in mi je dobro in
moram reči, da mi je vedno lahko. Problemi so vedno tukaj, vendar vic
ni v tem, da nekaj narediš, temveč v tem, da delaš, v iskanju.
 
Torej se ne prostočasite?
Kadar delam, se počutim najbolje,
drugega dela življenja v bistvu niti ni. Seveda imam družino, ženo,
imam otroke. Živim približno tako kot tistih nekaj pisateljev, ki so po
vojni šli v Pleterje, v samostan, pisat.
Pa žena, tudi ona živi v »Pleterjah«?
Ne, ona pa ne živi v Pleterjah, ona prihaja, ona me spremlja, ona je
arhitektka, vendar dela tisto, česar jaz ne bi rad počel. Moje delo
potrebuje tudi precej organizacije. Razstave je treba pripravljati,
treba se je dogovarjati z galeristi, treba se je pogovarjati o cenah,
treba je zbirati dokumentacijo, pisati, pošiljati pošto in odgovarjati
na telefone, vse to dela ona. Lahko rečem, da imam srečo, da imam v tem
pogledu zelo razumevajočo ženo, da pač počenja nekaj, kar pravzaprav ni
njen poklic, ampak se je v bistvu posvetila promociji mojega dela. Še
vedno mislim, da je kot arhitekta delala zelo dobro in je tudi pokazala
precej talenta. Moram povedati, da sva se spoznala, ko sem bil jaz še
mentor na slikarstvu, na Mladih potih, ona pa je risala. Enkrat, se
spomnim, sem ji dal celo nagrado. Zelo lepo riše. A vi pa pišete?
Ja, kaže.
A pišete tudi kakšne pesmice, kratko prozo?
Žurnalistka sem.
Vidite, jaz sem svoj študij začel s primerjalno književnostjo, zdajle pišem svojo peto knjigo.
Že po izbrani govorici je jasno, da jezik negujete. Menda dobro govorite vsaj pet jezikov?
V šoli sem pri jezikih in matematiki nabiral cveke. Tu, v Parizu, sem
spoznal pesnika, pisatelja, kritika, pravzaprav eno osrednjih osebnosti
20. stoletja, Alaina Bosqueta. Vprašal me je, kje sem se naučil
francosko. Povedal sem mu, da v šoli, in tudi da sem imel cvek.
Razložil pa sem mu tudi, da sem živel pri teti, ki je imela
prijateljico Lidijo, rusko emigrantko, preživljala se je z
inštrukcijami. Živela je v starem Slonu, kar danes ne pomeni nič,
posebej če zrasteš gor pri novem, ki je tudi že star. No, ona me je
vzela v roke in v nekaj mesecih sem svoje mizerne ocene spravil na
solidno trojko. S teto sva se potem šla gospe Lidiji zahvalit. V pasaži
sva ji kupila šopek, na obisku sem ji ga dal, ona je pristavila
samovar, spili smo čaj in ko smo se dvignili, da gremo, je teta
vprašala: »Lidija, nisi mi povedala, kako je bilo z mojim nečakom.«
Lidija je rekla: »Draga moja, bolje da ne vprašaš, če sem odkrita, sem
po vsaki lekciji na skrivaj vzela pomirjevalo.« No tako je bilo, potem
sem pa veliko potoval, in svet je tak, da slovensko govorijo samo
najpametnejši ljudje, ki jih je samo dva milijona.
Kje natančno ste nabirali jezike?
Če govorimo o kulturnih središčih, sem bil nekaj časa zelo aktiven v
Salzbourgu, kjer sem pet let predaval na poletni akademiji, ki jo je
ustanovil Kokoška, tam sem se naučil nemško. Potem sem šel v Burmo, tam
smo govorili angleško. Kot predavatelja vzhodne umetnosti so me v Burmi
spoznali Američani in me potem povabili na zahodnomichigansko univerzo.
No, zdaj pa že trideset let živim v Parizu. V vseh teh treh jezikih sem
tudi predaval. Ob delu imam tudi veliko opravka s tiskarjem, ki je bil
profesor na akademiji v Benetkah, Fallanijem, in z nekim muzealcem v
Vidmu, tako da sem se naučil tudi malo italijansko. Hitro mi je prišlo
v uho. Nekaj časa sem potoval po Južni Ameriki, tam sem se naučil malo
špansko, in potem se je to skupaj s francoščino sprevrglo v mojo
polomljeno italijanščino.
Ja, italijanščina nam gre hitro od jezika.
Pri Francozih je zanimivo to, da med seboj govorijo o tem, kdo lepo
govori francosko. Rekel bi, da je ta kultura jezika del osebne
zrelosti. Italijani govorijo s svojim temperamentom, besede bruhajo, tu
pa besede že mislijo.
Ja, jaz jih še vedno tako intenzivno mislim, da nikakor nočejo postati tekoče.
Če boste imeli francoskega fanta, bo šlo zelo hitro, usta na usta.
Haha, najbrž, ja. Za zdaj imam v Parizu fanta iz Spodnje Šiške in odlično se razumeva tudi po »francosko«.
No,
angleščino boste povsod zelo potrebovali, razen v Parizu. Lahko greste
v Berlin in boste z angleščino odlično shajali, tukaj pa vas ne bo
nihče poslušal.
Kako ste pristali v Parizu?
V Parizu sem bil prvič
enkrat leta 1956, imel sem štipendijo za dva meseca, in po nekem
naključju sem spoznal kolega iz partizanov, ki je delal za Tanjug. Ni
se mi šlo domov, Pariz me je očaral. Skratka, v tistem času je bil zame
veliko odkritje. Obzorje se je razširilo, ceste so se podaljšale v
bulvarje, da kulturne ponudbe, ki jo to mesto pripravlja vsak večer,
sploh ne omenjam. No, takrat mi je ta partizanski kolega rekel, naj za
Tanjug napišem nekaj prispevkov o kulturi, in tako sem ostal osem
mesecev. Seveda dovolj dolgo za ugotovitev, da življenje v Parizu ni
poceni in da je za nameček še težko zaslužiti denar, težje kot kje
drugje. Vendar sem spoznal edini proletariat, ki je takrat obstajal. To
je bila kulturna srenja. Vsi ti geniji iz vsega sveta, ki pridejo sem z
idejo, da jih bo svet odkril, seveda to traja, leto, dve …
 
Ali pa trideset in še vedno čakajo, da jih kdo odkrije.
Ne, ker ne zdržijo več, prodajo hišo svojih staršev in za ta denar
živijo tukaj. Ko jim ta denar skopni, nimajo nobene druge možnosti, kot
da se vrnejo domov. No, in tako sem spoznal ogromno ljudi, bi rekel, da
na vseh ravneh njihove produkcije, kakršnakoli je že bila. Take, ki so
imeli velike načrte, velike zamisli, in so končali kot samomorilci, in
take, ki so uspeli. Vendar me je Pariz kot mesto s pogrnjeno mizo, z
vsemi priložnostmi, ki jih ponuja, držal. Rekel sem si, bom pa nekje
drugje našel galerije, ki me bodo podpirale in me plačevale, in tako je
tudi bilo. Letos je kot rečeno trideseto leto.
Dobro, pa kaj je na tem Parizu tako usodnega, da vsi »geniji«, kot jim pravite vi, še danes derejo sem?
Veste, zakaj ne razumete, glejte, človek je določen ali pa usojen z
gnezdom, iz katerega izhaja, in Slovenci imamo po mojem neki gen geta.
Zato smo lahko preživeli, kar je velik čudež, ob tem da je toliko
civilizacij v tem podonavskem in posavskem prostoru izginilo. In
preživeli smo celo brez aristokracije in tudi meščanstvo je pri nas
zelo pozen pojav, šele malo več kot sto let nazaj. O tem je pisal
Arthur Koestler. Torej, imeli smo neko upornost in seveda so nas
ščitile gore, pred Bavarci na severu in pred Langobardi na zahodu.
Vendar smo v tej trdoživosti, ki smo jo izpričali, ostali tudi do sveta
zaprti in nezaupljivi, in, navsezadnje, če prideš v neki drug kulturni
prostor, kjer je vse odprto in ne gre nič po tetah, mamah in stricih,
ko se predstaviš s svojim delom, ali si zanimiv, ali si drugačen, je to
neki čisto nov, drugačen odnos do življenja.
No, ampak Parižani imajo tete in strice, ki so povrh bogati in imajo po možnosti tudi posluh za kulturo.
Haha, Pariz je res selektiven, toda v bistvu z večjim posluhom za
tiste, ki so drugačni, kot za tiste, ki so že tu in so že znani.
Recimo, večkrat sem doživel, da so v Pariz prišli ljudje z nekim
znanjem in prepričanjem, da sodijo v Pariz, ker delajo tisto, kar je v
Parizu zadnja moda. Takih Pariz ni sprejel, sprejel je samo drugačnost.
Zato so uspevali – ne samo v slikarstvu, tudi v literaturi – na primer
Južnoameričani, vsi Španci, če vzamemo Dalija, Picassa, Miroja, pa tudi
Portugalci, Skandinavci, nekateri srbski slikarji so tukaj naredili
kariero oziroma so tu dosegli priznanja.
Torej ste bili ves čas obdani z zanimivimi ljudmi.
Omenil
sem Bosqueta, spoznal sem Ionesca, Lawrencea Durella, družil sem se z
našim Mušičem, to vse se je dogajalo okrog leta 1956, pa tudi potem smo
se videvali. Dobro, kot sem rekel, spoznal sem veliko kritikov. Da ne
bom našteval, kar veliko jih je bilo in moram reči, da je bil ta utrip
vsakdanjosti vedno poln, da je vse šlo mimo tega, kar je pri nas zelo
značilno, mimo zavisti, mimo folklore majhnega prostora, kjer so tudi
možnosti skromne. To je bila moja duhovna hrana. Kaj je bil moj
orientir, sem vam že povedal. Tega mi je dal Daljni vzhod, da sem bolj
kot drugi odkrit do samega sebe in svojega prepričanja. Drugo je vse
posledica, ne vzrok, in to je vsaj v odnosu do dela zelo pomemben
dejavnik, vsaj zame.
 
Pravite, da je kulturno življenje v francoski prestolnici eden
motorjev vaše ustvarjalne moči. Je to klimo sploh mogoče primerjati s
kulturno vsakdanjostjo pri nas?
Kultura je tukaj integrirana v življenje in se je od trinajstega
stoletja skladno razvijala. To se pozna na njihovi samozavesti,
širokopoteznosti in seveda tudi v tem, da je tok časa v kulturnem
dogajanju po nekih vrhovih nepretrgan. Seveda je primerljivo,
neprimerljivo je to, da naši politiki pravijo, da smo lahko Švica.
Navsezadnje ne gre samo za to, da imaš banke in denar, gre za tisto
izkušnjo. Spomnite se, na primer, kaj se je dogajalo pri nas v času
francoskih simbolistov, šele potem pridemo do nekih zanesljivih
standardov, ki odmerijo našo zrelost ali nezrelost. Še pred sto leti so
bili slovenska elita oziroma tisto, kar naj bi elita bila, duhovniki in
nadučitelji. Potem so se duhovni vodje rekrutirali iz kulture, kot sta
se recimo Cankar in Kocbek. Zato imamo mi v našem odnosu do politike še
vedno neko zamisel, da mora to biti kultura. Seveda je to narobe,
politična kultura je nekaj čisto drugega.
Seveda je, »Good green dollars for art«, mar ne?
Drži. V 20. stol je vdrl v kulturo denar, tam, kjer obstaja interes za
kulturo, in to nikoli niso ministrstva, temveč posamezniki ali pa to,
kar so naredili Francozi, Angleži in Nemci, da imajo poleg ministrstev
še Alliance Française, British Council in Goethe Institute. Ti delajo
promocijo. Drugje je pa tako kot pri nas, tisti denar, ki ga dobijo za
kulturo, porabijo za vzdrževanje birokracije. No, to je pa
globalizacija iz slabega na slabše.
Na primer?
Mi imamo vsako leto nagrado kresnik. Za najboljši roman te obdarujejo s
5000 evri, odpravnine gredo pa v stotisoče, celo v milijone evrov, in
to je ena zelo značilnih potez naše zrelosti, tudi našega odnosa do
kulture. Ne vem, nekoga bi moralo biti sram, zlasti politike, ki delajo
na tem področju. Je pa tudi res, da imamo tako zakonodajo. Včasih je
bilo več olajšav. Že tako težko preživiš, če pa po naključju kaj dobiš,
ti takoj vsekajo davek. No, da ne bom govoril na pamet, lepo bi bilo,
če bi enkrat bili deležni globalnih analiz, ki bi to jasno pokazale.
Nimam občutka, da bi vam bilo kdaj posebno težko.
Zadnjič mi je nekdo rekel: »Tukaj se govori, da ti preveč delaš.« Ja,
sem rekel, seveda, če govorimo o naših umetnikih in če vzamemo tiste,
ki so najboljši, Stupico, Preglja, Miheliča, itn. Večinoma so bili vsi
v službah in so slikali v prostem času. Torej je njihova produkcija,
zmerjena v katicah, segla nekje od 380 do nekaj manj kot 1000. Na
primer Picassova produkcija gre čez 15.000. Po tej logiki smo za svet
nedeljski slikarji. Seveda je za nas vsaka slika dogodek, porod, kaj pa
Van Gogh, ki je naredil dve sliki na dan, in to brez tehnologije, ki jo
imamo danes?
Majhna produkcija za majhen narod, boljše nedeljski kot nič. Ali kako?
Imamo akademijo, ki proizvaja. Iz nje je prišlo približno tisoč ljudi
in ni mi jasno, kaj ti ljudje počnejo, kje so. V Sloveniji je na žalost
še vedno tako, da se iz nemoči nekateri zapijejo, še preden se sploh
dobro razvijejo … delno je še vedno živa neka prispodoba boemstva iz
Cankarjevih časov, neke vrste romantizem, ki še vedno temelji na tem,
da umetnik čaka na navdih. V bistvu pa je to delo, kot rudar v rudniku
soli, koplji, koplji.
 
Torej so slovenski umetniki obsojeni, kot ste rekli, na vegetiranje nobel berača?
Ja,
veste, kako je, mladi umetniki še mislijo, da bodo spremil svet. Saj se
spreminja, samo počasi, take stvari pa kažejo, kje je ta družba. Jaz v
glavnem nimam te iluzije, da bi kaj spreminjal. Meni je dobro, no,
sicer pa veste, če se zanimate, nič ne visi v Moderni galeriji in že
dolgo je vse mimo mene. Težje je mojemu sinu. Kadar govorim o družini,
vedno pravim: »Jaz sem delavec, on je genialec.«
Lepo!
Zadal si je, da bo premostil oziroma nekako
pokazal povezanost med zvokom in barvo. To, kar je naredil, je precej
izvirno. Seveda pa je za njegovo generacijo značilno, da niso borci. Mi
smo bili eni taki rokovnjači. Izbojevali smo se z ilustracijo in tako
naprej. Ti pa izhajajo iz nekih materialno urejenih razmer. V bistvu
gredo svoje življenje, vendar so nekako vezani na družino.
Če se ne motim, je naredil računalniški program, ki pretvarja ton v sliko?
Nekako tako, ja. To svojo instalacijo je poimenoval Maternica. V njej
je klaviatura, računalnik in vse drugo potrebno, da se za vsak zaigrani
ton izriše tudi njegova barva. Tako nastane neka matrica, neka
arabeska, neki zanimiv vzorec. Seveda ni edini, ki se je tega lotil, je
pa bil pri tem zelo dosleden. Recimo, da vse skupaj temelji, kot
temelji tudi židovska učenost na židovski kabali, na nečem, kar govori
o poslanstvu števila. Taki so tudi sinovi traktati, ko jih izračuna,
dobi proces, ki se nenehno odigrava, je neka nenehna igra med kaosom in
redom. Ena od osnovnih bal je seveda matematika, red. Tudi o Bachu so
govorili, da je matematik. Seveda pa je Slovenija zanj omejen prostor.
Moral bi dobiti kakšnega menedžerja, nekoga, ki bi te Maternice
izdeloval in jih promoviral.
Hotela sem ga vprašati, kako to da sina ni tu, ko pa je Pariz vendar
tako odprt za odprte glave, pa bi bil intervju najbrž predolg. Rekla
sem samo: »Hvala za najino prvo srečanje, bilo je imenitno,« in s polno
glavo odtavala nazaj v Pariz.
 |
RSS komentarji