Hiša in vrt sta postala eno, notranji in zunanji prostor, ki se enakovredno svobodno gibljeta eden v drugega.

Povabiti se na obisk k enemu od pomembnih ustvarjalcev slovenske povojne arhitekture, Ravnikarjevemu učencu, ki je pustil samo v ožjem mestnem središču (če omenimo le Ljubljano) neizbrisen odtis, človeku, ki je pravi zaklad znanja in spominov, je bilo vznemirljivo doživetje. Arhitekt in akademik Milan Mihelič, doma iz velike, trinajstčlanske družine s poreklom iz Bovca, je kot že kot mlad fant postal borec Cankarjeve brigade, po vojni pa ga je, tako kot vso njegovo generacijo (Jugovca, Kristla, Severja, Bončo in druge) v marsičem zaznamoval vpliv profesorja Ravnikarja. Navduševal ga je Alvar Aalto, še najbolj pa ga je »okužil« Mies van der Rohe. Pa tudi drugi.

A pojdimo lepo po vrsti. Pritlična atrijska hiša, kot oaza skrita med vrtovi za Bežigrajskim dvorom, je že več kot štirideset let njegov dom, kjer živi z ženo Frančiško. Arhitekt Mihelič pripoveduje, da sta s kolegom Arnautovićem v petdesetih kot mlada arhitekta naredila načrt za stolpnice v Savskem naselju v Ljubljani in njihov tloris, z značilnim sanitarno-gospodinjskim vozlom, je bil izhodišče tudi za gradnjo dveh individualnih hiš za Bežigradom. Pravzaprav je šlo za nekakšni eksperimentalni hiši in starejši kolegi so jima skeptično priporočili, »naj kar sama poskusita živeti tam«. Kaj lepšega za mladega arhitekta! To je bilo v petdesetih, pozneje, sredi sedemdesetih, pa se je arhitekt Mihelič lotil temeljite prenove. Družinska hiša je bila za nove potrebe pretesna. Želel jo je razširiti in odpreti ter bivalni del kar se da povezati z vrtom.

Sedaj površina hiše meri okoli 120 kvadratnih metrov. Opečnata zgradba se brez posebne ločnice vije in razpira kot eno samo neprekinjeno pročelje, ki se na koncu kot školjka z opečnatimi stenami sklene na vrtu. Tako sta hiša in vrt postala eno, notranji in zunanji prostor, ki se enakovredno svobodno gibljeta eden v drugega. Različni kotički, miza, klopca, odprt kamin itn. kažejo, da se življenje v toplejših dneh preliva iz notranjega drobovja v domovanje na prostem. Poseben učinek, ritem te hiše-fasade, je arhitekt še poudaril z valovito streho, zanimivo igro ostrega in mehkega. Prehod iz bivalnega dela v zeleni atrij je dal tlakovati z nekoliko neobičajnim okrasto rjavim travertinom z zanimivo strukturo, ki pa ga zaradi poroznosti praviloma ne uporabljajo za atrijska tla, a tukaj se je pokazalo, da je to odličen kamen, ki po štiridesetih letih še nima razpok. Bršljan, ki ponekod prerašča opečnate stene atrija in pročelja, pa hiši že daje tisto naravno patino, ki jo povezuje in zrašča z okolico.  

Iz nekdanje majhne kopalnice so pri prenovi naredili utiliti, nova kopalnica, v oljčno rjavem mozaiku, je zdaj prostornejša in funkcionalnejša. Jedilni kot, spalnico, dnevno sobo in vrt povezuje značilna »modra nit«, modra barva, ki se kot zanimiv poudarek ponavlja na različnih površinah. Iz nekdanjega kabineta so pri adaptaciji z »nepravilnimi«, valovitimi stenami prostor razprli, povečali in tako ustvarili spalnico. Poseben detajl v spalnici je vedutno okno, zanimivo globoko oblikovana niša s pogledom na vrt ali kot pravi arhitekt Mihelič, »ko se zbudiš,  ti ni treba buljiti v stene«. Nad posteljo pa visijo slavni Kurenti, ena od mnogih slik in grafik znanega slikarja, arhitektovega brata, Franceta Miheliča, ki jih najdete na stenah njegovega doma. Vmes pa so tudi kak Ciuha in drugi mojstri.

Poseben detajl v spalnici je vedutno okno, zanimivo globoko oblikovana niša s pogledom na vrt. 

Dnevna soba je, tako kot večina prostorov v tej hiši, ohranila izviren pečat sedemdesetih, ko so jo prenovili. »Vso opremo, pohištvo, police, mize itn., vse sem tedaj sprojektiral sam. Celo okna. To je bila stara šola. Zrisali in zdetajlirali smo vse, od fasade do notranje opreme.« Danes lahko seveda izbiraš in naročaš že narejeno po katalogu ali na spletu. Prav zaradi tega so postali takšni prostori, kot je hiša arhitekta Miheliča, danes tako dragoceni. Ker imajo še pečat arhitekta in časa, v katerem so nastali. Velika steklena okna, pravzaprav steklena stena na južni strani dnevne sobe, jedilnega kota in spalnice, dajejo prostorom veliko naravne svetlobe in hkrati svoboden, neoviran stik z vrtom.

Jedilni kot, spalnico, dnevno sobo in vrt povezuje značilna »modra nit«, modra barva, ki se kot zanimiv poudarek ponavlja na različnih površinah.

In če si na obisku pri arhitektu, ki je tako rekoč soustvarjal slovensko arhitekturo druge polovice 20. stoletja (znameniti »Klavir« zraven pošte, dvorani B in C na Gospodarskem razstavišču, poslovno stavbo Konstrukte, poslovno stolpnico S2 in delno realizacijo Bavarskega dvora, veleblagovnico Slovenijales, stolpnici na Kersnikovi, župno cerkev v Novih Stožicah, prenovo na GR, če omenimo le nekatere Miheličeve projekte v prestolnici), potem ne moreš mimo vprašanj, ki nas danes, tudi navadno javnost, tako vznemirjajo. Pogovarjala sva se o tem, kakšen je bil Ravnikar, kako je nastal Klavir, ki velja za eno najlepših sodobnih stavb v Ljubljani, kaj pravi o izginjanju, uničevanju nekaterih ključnih objektov sodobne arhitekture, kaj misli o zdajšnji gradbeni ekspanziji v mestu.

Nekoč in danes

V šestdesetih in sedemdesetih so v središču Ljubljane kar veliko gradili. Arhitekt Mihelič je povedal: »Takrat smo gradili v mestu za mesto. Danes pa rastejo ključni objekti razneseni 'po polju'. Mestne in državne stavbe so razpršene na vse konce in kraje.«

O Ravnikarju in o Plečniku

Ravnikar je bil zelo zanimiva osebnost, o njem ni mogoče spregovoriti kar tako, na kratko. Kolikor je le mogel, se je odtrgal od Plečnika.
Ko je Plečnik umrl, tudi njegove arhitekturne šole ni bilo več. Nihče ni več delal tako. Za Ravnikarjem pa so ostajale žive, ustvarjalne sledi. Tukaj smo bili njegovi učenci, ki smo želeli ustvarjati nekaj novega.
Plečnik in deloma Ravnikar sta še zaščitena, od tod naprej pa velja »prosti lov«.  Toda bolj kot investitorjev se je treba bati »ambicioznih« arhitektov.

Kako je nastal Klavir,

kot Ljubljančani popularno pravijo nekdanji stavbi mednarodne avtomatske telefonske centrale? Za nastanek tako inovativne in tudi tehnološko zelo zahtevne stavbe je najzaslužnejši takratni direktor, ki je imel posluh za novo arhitekturo. Kaljene ukrivljene steklene ploskve za pročelje so posebej za ta projekt prvič eksperimentalno izdelali v neki tovarni v Švici in jih je prišel montirat na stavbo njihov strokovnjak, ker jih je zanimalo, »ali bo stvar delovala«. Seveda je postala zgradba takrat, v začetku sedemdesetih, takoj velika senzacija.

O Bavarskem dvoru

Arhitekt Mihelič je dobil v življenju kar štiri natečaje za ožje in širše območje Bavarskega dvora, žal pa zaradi lokalnih in kapitalskih interesov njegova zamisel ni bila nikoli izpeljana do konca. To je po njegovem tudi velika hiba tega najožjega mestnega središča v podobi »severnih mestnih vrat«, ki se jim pozna, da jih ni izpeljala ena avtorska arhitektova poteza, ampak mnogo različnih urbanističnih in upravnih prirejevalcev.

Toda tako kot danes častijo Plečnika in so nedavno »odkrili« Ravnikarja, bo morda kmalu prišel čas tudi za naslednjo generacijo naših arhitektov. Na Dunaju je prav zdaj na ogled razstava slovenske arhitekture 20. stoletja, ki po Plečniku in Podrecci zdaj predstavlja javnosti tudi nekatera ključna dela naše sodobne arhitekture, med drugim sedem projektov arhitekta Milana Miheliča. Razstava naj bi nato nadaljevala svojo pot v Benetke, Stane Bernik in Arhitekturni muzej Ljubljana pa snujeta monografijo o mojstru in njegovem delu.

Ambient 76 (april 2008)

Komentarji (0)

RSS komentarji