»Samo tisti, ki kraljuje v središču samega sebe, ima pravico do svoje sobe.« Tako je zapisala literarna zgodovinarka Grazia Livi v eseju o Virginii Woolf in Jane Austen z naslovom Iz ene sobe v drugo. In to sem ponovno prebrala, ko sem po nepričakovani selitvi iz ene od mnogih škatel po dvajsetih letih potegnila na plano že pozabljeno knjigo. Vse to v svoji novi sobi, resnično »room of my own«, tukaj v Ljubljani. Zdelo se mi je kot signal, dobra popotnica. Kajti po mnogih letih imam sobo samo zase, za vsakodnevno pisanje in branje, čeprav ne v svojem mestu (rojena sem v Trstu, skoraj vse življenje pa sem prebila v Milanu), ampak v Ljubljani, kamor me je prineslo srce – moj soprog, ljubljanski arhitekt.
To je torej moja nova soba: razmetana in barvita. Ampak takoj ko vstopim, sem srečna. Tukaj imam vse, kar potrebujem. Mizo z marmornato ploščo, ki je bila nekoč kuhinjska miza moje tržaške none. Še je živ spomin, kako je mesila testo za raviole, jaz pa danes tukaj tipkam na svoj prenosni računalnik. Na mizi poleg njega sedi zeleni Buda, kupljen letos pozimi v Laosu. In, jasno, sveča z vonjem po vrtnicah. Seveda uporabljam samo parfum z vonjem vrtnice – moj najljubši je Penhaligonov Elizabethan Rose.
Zadovoljna sem tudi, ker skozi okno vidim vrtnice, žametno rdeče, ki jih je zasadila moja tašča. In kaj vse je še v »room of my own«? Slike, preproge, blazine in potem knjige, knjige, knjige … In, ja, še nekaj škatel, ki čakajo, da jih spraznim, vendar je potreben čas, da se konča selitev vseh selitev. In potem, na kavču prelepo darilo moje prijateljice Almire Sadar, modne oblikovalke, pregrinjalo »double face«. Na eni strani žamet v barvi pepelnate vrtnice, za drugo stran pa je sešila stare svilene rutke moje mame. Zelo »Jackie Onassis«, nepogrešljiv del garderobe šestdesetih, ki se danes ne uporablja več in ki sem mu namenila novo življenje. Sicer sem modna novinarka, vendar zelo cenim sentimentalno vrednost oblačil. Vse tisto, kar je v stari svilen ruti ali krpici, kupljeni na razprodaji v Zari, sešito skupaj, za vedno nosi naše upe in želje. Tudi obleke imajo veliko povedati, treba je znati poslušati.
Moja soba torej. Tista, kamor se zavlečem pisati. Med drugim sem pisateljica. Mojo drugo knjigo so prevedli tudi tukaj, pri založbi Vale Novak, njen naslov je Glamur s popustom. Soba, od koder urejam svoj blog (obiščite me na www.lisacorva.it). Soba, kjer enostavno poležavam, berem in premišljujem, v pritličju hiše, kjer živimo. Stanovanje je, tako pravim jaz, na podstrešju. Tam zgoraj, kaotično razvito okoli nekdanje študentske sobe mojega soproga. Počasi, medtem ko smo živeli v Milanu, smo nadgrajevali in dodajali prostore. Prva je bila kopalnica s kadjo v »british« slogu, kjer je moja najboljša antistresna terapija. Deluje, a še učinkovitejša je, kadar ji dodam vonj po vrtnicah. Najbrž ste tudi vi že ugotovili tisto, kar moje prijateljice in obiskovalci bloga vedo že dolgo. Na »readinge« v Italiji vedno pridejo z darilci, ki dišijo po vrtnicah. Olja, potpuri, celo sladkor z okusom vrtnice. Včasih se splača biti pisateljica!
Vsaka soba, vsak predmet ima svojo zgodbo. To je čar stvari, ki rastejo počasi. V salonu, na primer, visi lestenec, kupljen na »marché aux puces«, torej na bolšjem sejmu, v Nici. Romantični vikend, ki se je končal z vožnjo z vlakom zaradi pokvarjenega avtomobila. Tako je ta nerodni kičasti lestenec pripotoval do nas po tirih. Na omarici na drugem koncu stoji leseni angel, ki sva ga pred mnogimi leti prinesla iz Guatemale. Pod oknom na stari družinski vitrini so kozarci moževega pradeda, ki jim delata družbo keramična kičasta goloba. Goloba sta prispela iz milanskega stanovanja, kjer sem odraščala, vendar sem prepričana, da se počutita tukaj mnogo bolje, končno zares doma. Zraven kamina, ki sem si ga želela od nekdaj, stoji cestni znak za omejitev 50 km, darilo moževih kolegov za njegovo 50-letnico.
In barve. Vse barve sva izbrala skupaj, vendar so to v bistvu njegove barve. Vijoličasta, ki jo vidite, je njegov zaščitni znak. Sreča sobivanja, bi lahko rekli. Všeč so nama iste barve in tudi nered nama je skupen z eno podrobnostjo: se spomnite, kolikokrat je kdo rekel, da v kaosu vedno takoj vse najde? No ja, pri nama je nered, vendar nikoli nič ne najdeva, vsaj ne takoj! Ampak nič ne de. Glavno da je nered udoben in vesel in da diši po vrtnicah.
 |
Prostori 
RSS komentarji