Vsekakor je pomembno, da je stanovanje v mestu. Jaz sem mestni človek. Mesto je moja narava.

Iskanje primernega stanovanja je bilo težko. Nepremičninske agencije, ki so vedele, da iščemo tri- ali večsobno stanovanje, so nam ponujale dvosobno z večjo kuhinjo, kjer bi bilo mogoče urediti še eno otroško sobo. Nekoč so nas peljali k oknu in nam namesto tretje sobe pokazali dvorišče, ki bi bilo idealno za gradnjo prizidka s še enim prostorom, ki smo ga potrebovali.

Grozno je, če kupuješ stanovanje in te vodijo v prostore, kjer nekdo še živi in ravno kuha nekaj neokusnega. Prav tako te odbija notranja oprema, ki je ne bi privoščil niti slepemu. Ko zapuščaš takšno lokacijo, se nenehno prepričuješ, da bi se dalo iz tega nekaj narediti, če bi podrl tisto steno, steriliziral kuhinjo in cevi in če bi zastrupil vse stanovalce tega bloka in jih nadomestil z drugimi.

Vsekakor je pomembno, da je stanovanje v mestu. Jaz sem mestni človek. Mesto je moja narava. Gozd je zame že divjina. posebno ta celinski gozd, ki skriva vse te majhne neštetonožne živali. Odhod na luno bi bil zame veliko lažji kakor, recimo, sprehod skozi praprot. Najraje se skozi gozd zapeljem s kolesom. Tako se počutim varnega. Nisem namreč še slišal za klopa padalca, ki iz drevesne krošnje čaka na žrtev. Vem vem ..., cepiva so na voljo, vendar sem se uspešno prebil do svojih štiridesetih brez cepiv.
Tik preden smo obupali, sem vstopil v stanovanje, ki je bilo popolnoma prazno. Ko je nekaj zaškripalo in to ni bil moj kolk, sem takoj vedel, da je to to. Pri nakupu stanovanja sem imel v mislih, da se je treba zavarovati pred vsemi naravnimi katastrofami, ki vse bolj grozijo Zemlji. Zato je moje stanovanje v drugem nadstropju, kjer bom zlahka preživel poplavo in cunami. Za primer, da bi bil potres, sem izbral dobro staro gradnjo z opeko in lesenimi tramovi, ki je veliko prožnejša od današnje betonske. Moj blok datira iz leta 1932. Ima visoke strope, da lahko otroci rastejo, kolikor jih je volja. Če pa bo kdaj prostorska stiska, si lahko naredimo še eno medetažo. Prav to se je tudi zgodilo, ko je na svet prilezla moja hčerka in je bilo treba eno otroško sobo razdeliti na dve. Leseni pogradi so postali možnost, da se prostor razširi in ga je mogoče uporabiti za skrivanje nešteto stvari. Največkrat se tukaj znajdejo prazni kozarci in krožniki, ki jih sicer že mesece pogrešamo.

Bele stene so skozi desetletja menjavale barve. Nekatere barve so odšle z bivšimi ženami in nova obdobja so zahtevala nove odtenke. Svoje stene doživljam kot svoja drevesa, na katerih zažvrgoli marsikateri ptič. Moje stanovanje res živi. V njem nenehno potujejo stvari iz preteklosti in se mešajo s sedanjimi, ki iščejo svoj prostor pod soncem. Jaz sem totalni nostalgik, ki mu je težko zavreči železno kitajsko igračko, ki jo je našel v kakšni starinarnici v osemdesetih nekje na Češkem. Čudni smo ljudje. Zelo podobni hrčkom, ki svojo hrano pospravljajo za hude čase. Sedaj že približno vem, da vsaka stvar, ki mi seže do srca, a ne vem, kaj naj z njo, pride prvo v škatlo „dvoma“, kjer hibernira od 2 do 3 leta. Nato jo ponovno podoživim, pa tudi ugotovim, da je najbrž nikoli ne bom potreboval. A nikoli ne veš, mogoče jo komu ob kakšni pravi priliki podarim. Tako jo spet dam v škatlo „upanja“, kjer biva naslednjih 5 do 7 let. Takrat pride škatla v zrelo fazo, kjer roma pol reči v smeti, druga polovica pa v škatlo „večnosti“, ki me bo spremljala do groba.
Čeprav moja izkušnja z materjo, ki je umrla pred nekaj leti, ni bila ravno svetla. Ko smo prebrskali stanovanje, smo ugotovili, da je vse bolj ali manj za smeti. Ostale so le knjige in seveda njene slike ter zapiski, ki jih je ustvarjala leta in leta. Šele takrat ugotoviš, da je vse, kar zares pustiš za seboj, tisto, kar je samo v tebi. To je treba negovati.

Čeprav gospodinja v meni zelo rada neguje svoj bivanjski prostor, nisem eden tistih, ki ne more zaspati, če ni vse na svojem mestu. Všeč mi je, kadar se ob postelji nabere kupček oblek in kadar je kuhinjska miza tako prepolna, da je treba jesti na balkonu. To je moj zen.
Čeprav se familija nenehno veča, si ne prizadevam zapustiti svojega prostora. Prvič zato, ker je zvok z Dunajske ceste v teh letih prešel v mojo mantro. Drugo, ker so se pršice že tako udomačile, da bi jih pogrešal. Tretjič, ker sem videl, da otroci rastejo tako hitro, da bodo kmalu hoteli na svoje. Tudi sam sem s šestnajstimi zapustil domačijo in se podal v svet. Leto dni tujine in muziciranje po klubih ter življenje v hotelskih sobah ni bilo ravno to, kar sem iskal. Prav to bivakiranje me je najbolj motilo. Zato sem si oblikoval hotelske sobe po svoje. Plakati po stenah, moj glasbeni stolp na nočni omarici. Zakril sem vse, da ne bi videl prostora, v katerega ne sodim. Kot najstnik sem svojo sobo spremenil v temnico. Z deskami sem zabil okna in na njih narisal zunanji svet, kakor ga vidim jaz. Narisal sem tudi sonce, čeprav je sobo osvetljevala samo umetna svetloba. In prav takšno ljubim. Lučke so tisto, kar daje stanovanju dimenzijo. Obožujem več manjših izvorov, ki prostoru dajo globino. Direktor fotografije v meni ne dovoli nobene neposredne svetlobe, ampak ima raje razpršeno. Prav tako se izogibam pretirani uporabi varčnih žarnic, ki so, ne samo ekološko oporečne, ampak tudi za oko škodljive, saj je njihov spekter daleč od naravnega. 
Razen mojih glasbenih inštrumentov, avdio/video tehnologije in same družine je vse drugo izdelek Ikee. Všeč mi je vizualna kompatibilnost kosov, ki s svojo ceno omogočajo, da jih vsake toliko recikliraš. Zamisel o tem, da je nekaj tako kakovostno, da me bo preživelo, me straši.

Nekdo mi je nekoč rekel, da naj pazim, ker je baje nezdravo spati v spalnici s temno rjavimi stenami. Halooooo, spiš ponoči in ponoči fotoni ne pridejo do stene in se ne odbijajo do mojega očesnega zrkla. Torej? Ponoči so moje stene črne in ne temno rjave. Hočem reči, da ljudje vse preveč poslušamo različna popularna sranja, ki nam jih prodajajo. Kot režiser, ki ima za seboj več kot 400 reklamnih oglasov, mi je jasno, da vsak poskuša zaslužiti za življenje, četudi s filozofiranjem o prostoru in bivanjem v njem. Zato mislim, da mora vsak poslušati svoj notranji glas, čeprav ta kliče po gobelinu z motivom nemškega ovčarja ali poslednje večerje (oba sta mi strašno pri srcu, pa ne vem, kje ju nabaviti).
Bistvo bivanja je, da si del prostora. In da prostor nosu daje vedeti, kaj si jedel pred kratkim. Le tako so vsi moji notranji organi v harmoniji. Tako zadovoljna vranica kot nepogrešljivi dvanajstnik.

Komentarji (0)

RSS komentarji