Jana Valenčič (zgoraj) v obleki letnica 1950 svoje mame Eke Valenčič (spodaj)

Angleški aristokrat in zgodovinar Alan Clark (1928–1999), že pokojni član britanskega parlamenta, je v treh objavljenih Dnevnikih komentiral sodobnike. Za podpredsednika konservativne stranke, ki si je svoje milijone zaslužil z založništvom, je zapisal, da »si je Michael Heseltine moral sam kupiti svoje pohištvo«, torej ne izhaja iz imenitnih krogov. Tudi v naši družini ne kupujemo pohištva, čeprav iz drugega razloga, naredili so ga namreč naši predniki.

Pisali so se Naglas, izhajali so iz Šentvida, ljubljanskega mizarskega predmestja, se preselili v središče mesta in se uveljavili kot osrednji slovenski izdelovalci sodobnega pohištva in replik antičnega. Na vrhuncu so bili med njihovimi strankami ljubljanski magistrat, jugoslovanska kraljeva družina, maršal Tito, etiopski cesar Haile Selasie, arabski lastniki jaht in vsaka slovenska nevesta.

To je razlog, da nekaj najlepših kosov pohištva iz tega obdobja v Ljubljani polni veliko sobo s petimi okni, v kateri je spala moja prababica, kjer je moja babica rodila mojo mamo in kjer sem odraščala jaz. Že petdeset let stoji na istem mestu garnitura spalnice iz orehovega lesa, kakršna je bila pred 2. svetovno vojno običajen del meščanske dote, ampak naša je nekaj posebnega, sodobni klasicizem s čudovitimi rezbarijami. Naglasovi mizarji so izdelali unikatno za hčerko politika in pisatelja Ivana Tavčarja, ampak ko jo je videla njena prijateljica Jelka, Naglasova hči in moja babica, si je zaželela enako za svojo balo. Naglasovi mizarji so ji jo naredili za poroko leta 1922.

Tako me obkroža de lux izvedba meščanske spalnice iz furniranega masivnega lesa: trodelna omara za obleke, z vrati, ki tesnijo tako natančno, da ustvarjajo skoraj vakuum (odlično proti moljem), pa komoda s tremi predali in postelja v širini »poročne«, ampak ne »zakonske«, zato še divan za zakonca. H kompletu sodi še par igrivih nočnih omaric s ploščo iz rožnatega marmorja, rezljana psiha s stolčkom in mizica s mehkima naslanjačema. Ker pa smo družina, ki se je prostorsko krčila, smo morali v naš stanovanjski prostor uskladiščiti še druge kose pohištva, in sicer različni pisalni mizi, pripadajoče stole in stole kar tako. Pa prababičino garnituro štirih zložljivih mizic za kozarce s pijačo okrog mize za bridge. In še kaj. Le klavir in knjižni polici niso iz Naglasovih delavnic. Obiski pravijo, da živimo v muzeju, ampak v času mojega odraščanja sem ga doživljala kakor depo, katerega kustosinja in snažilka sem bila.

V sosednjem prostoru, dnevni sobi in spalnici staršev, stoji komplet, ki so ga Naglasi naredili za poročno darilo moji mami leta 1950, le da je psiho za ličenje nadomestila uporabna pisalna miza, majhno mizo pa jedilna miza s štirimi stoli, oblečenimi v zeleno usnje. Mama je sama skicirala osnutek, navdihnilo jo je pisarniško pohištvo iz štiridesetih let. Čiste linije izhajajo iz proporca kvadrata in so bogato profilirane. Furnir bi opisala kot orehov, na temno 'pajcan', ker na soncu bledi, ampak nisem prepričana. Kot potomka mizarjev bi pa res lahko bolje poznala vrste lesa! Pa še nekaj miz, trije orjaški oblazinjeni naslanjači, v vsakega bi se lahko pogreznila vsa družina, in omarice očetove hrastove sobe art deco, ki ni Naglasova, ampak iz Zagreba.

Medlo se spomnim še jedilnice, hrastove ali mogoče češnjeve, in kupcev, ki jim jo je mama prodala, ker ob vsem pohištvu nismo mogli spraviti še dvanajst stolov, mize in pripadajočih kredenc. Odpeljali so jo arabski naročniki moje prababice, sposobne Naglasove matriarhinje Helene Ulrich Naglas Bretl, ki jim je izdelovala opremo za ladje.

Še posebno so Naglasovo pohištvo cenili slovenskimi meščani, ker je bilo sinonimno za vrhunsko kakovost in prestiž, pa tudi poslovnost. Gospa Breda Maček iz Kapel me je opozorila na kuharsko knjigo iz takratnega časa z oglasom za Naglasovo pohištvo in z informacijo, da ga kupcem pošljejo tudi po pošti. Leta 1904.

Naše pohištvo izvira iz časa, ko so se slovenske družine odločale za nakup stanovanjske opreme kot investicije, namenjene več rodovom, in potrjevala meščanski status. Odtlej se je okus spremenil, za kar vidim dva razloga. Prvi, da je politirano pohištvo, v nasprotju z lakiranim, občutljivo in zahteva pazljivo uporabo, predvsem nobenih mokrih kozarcev. Drugi razlog, in pri tem igra vlogo reklamna industrija, na primer izdelovalcev sodobnega italijanskega dizajna, pa je poudarek na imenu oblikovalca in na blagovni znamki, medtem ko kakovosti današnji okus ne priznava. Priznam pa privlačnost Ikeinega pohištva, sicer polnega formaldehida, ampak s čarom sezonskega artikla, kot obleka.

In test med brezčasnim pohištvom in tistim potrošnim, ki ga razdeviči čas? Med študijem v Kobenhavnu sem imela kolega, ki je izhajal iz vrst indonezijske aristokracije in ko smo si vsi študenti kupovali najcenejše pohištvo, je Ali na dražbi kupil originalno francosko pisalno mizo iz 18.stoletja. Naši kosi so bili po koncu študija vredni še manj, Ali pa je svojo stilno mizo po letu dni uporabe in uživanja unovčil z dobičkom.

Še nekaj o interierjih. Sredi petdesetih let sta moja mama in njen oče, tovarnar in zbiralec ing.Vladimir Stare, pazljivo razporedila naše pohištvo in umetnine v skladno celoto. Odtlej se je spremenila le toliko, da smo vsako desetletje v družinskem aranžmaju prepleskali stene, vedno v pastelni zeleni in vijolični barvi, kot najboljše ozadje za pohištvo. Tako stanovanje odseva ne le lastnika, ampak okus in bivalno kulturo generacij, postane del družinskega genskega zapisa, in sva zato z mamo takoj privolili, da ga fotograf Miran Kambič poslika za Ambient.

Mag. Blaž Vurnik, višji kustos ljubljanskega Mestnega muzeja, je komentiral, da smo naredili nekaj neobičajnega. V New Yorku je v muzeju videl fotografsko razstavo newyorških interierjev pogosto z lastniki vred. Slovenci pa ne želijo fotografirati svojih bivališč, še najmanj za objavo.

Ampak interierje je pomembno dokumentirati, ker niso trajna stvaritev. Dan po tem, ko sem začela pisati ta članek, smo ostali brez elektrike, preperele žice stare napeljave so dokončno odpovedale in začelo je smrdeti po prežganem. To se zgodi tudi v najboljših družinah. Britanski kraljici je stara električna napeljava upepelila del Windsorskega gradu. Slike smo takoj spravili na varno in sobe bomo morali razdreti zaradi prenove inštalacije. Za pohištvo iščemo primeren novi dom, po naših stenah bomo pa razobesili Kambičeve interierske slike.

Projekt Naglas pripravlja Mestni muzej v Ljubljani s sodelovanjem Eke in Jane Valenčič in dr. Eda Pirkmajerja.  Muzej prosi lastnike Naglasovega pohištva  kjerkoli v Sloveniji, da bi navezali z njim stik zaradi evidentiranja in priprav na razstavo in katalog.

Komentarji (0)

RSS komentarji