Oaza lagodja in miru

Razmišljanje o domu je pravzaprav razmišljanje o sebi, in to je ponavadi vse prej kot lahko opravilo. S svojim videzom, vonjem in dušo pove marsikaj o človeku, ki biva v njem. Lahko odkrije zanimive posebnosti in osebe obarva prijetno, ali pa neprevidnega precej nerodno razgali. Dom v svojem pravem izrazu v sebi skriva veliko intimnega, kar pa ni vedno prijetno deliti z drugimi, zato so večinoma vanj povabljeni le izbrani in zaupanja vredni ljudje. To zavetišče pred vse hitrejšim ritmom življenja je za mojo sorazmerno leno naravo nekakšna oaza lagodja in miru, brez kakršnih koli pasti in presenečenj. Zelo je predvidljiv, in to me pomirja. Zame je nekaj več kot le streha nad glavo in počivališče na poti vsakdanjosti, posebno zaradi okoliščin mojega razvajenega otroštva v hiši ob gozdu na obrobju Ljubljane.

Nikoli nisem živel v podnajemništvu, zato sem imel vedno možnost svoj bivalni prostor urediti povsem po svoje, vedoč, da bo tako ostalo vsaj do moje naslednje želje po spremembi. No, od takih priboljškov se človek ne loči prav zlahka, zato nista minili še niti dve leti, odkar sva si z Manco ustvarila svoje gnezdo, ki je z vsakim dnem bolj prilagojeno valovanju najinih značajev. Šele nekje v tem času dobivam tisti pravi občutek, da je to res moj novi dom, saj sem v obdobju teh dveh let sorazmerno malo časa preživel v njem. Zaradi svojega precej neustaljenega življenjskega ritma, naravne svetlobe doma ne utegnem videti prav dosti, imam pa to srečo, da na eni strani tik pred spanjem uzrem marsikateri sončni vzhod, potem ko se na drugi strani stanovanja večkrat zbujam v prelepe sončne zahode, takrat ko tudi v daljnem Tokiu že skorajda zajtrkujejo. Potemtakem seveda niti ni nenavadno, da so zame tako zelo pomembni raznovrstni viri svetlobe, ki se v različnih kombinacijah prilagajajo najinemu počutju in krojijo prijetno vzdušje ter včasih prikrijejo kakšen mini kaos, ki je večinoma produkt mojega občasnega solo bivanja.

Čeprav sva posvetila kar veliko časa in pozornosti svetlobni dekoraciji najinega doma, je plamen sveč vsekakor nepogrešljiv element, predvsem pri ustvarjanju v mojem glasbenem kotičku, po malem pa tudi zato, ker uspešno prikriva vonj po cigaretnem dimu, kateremu se skušava čim bolj izogniti v drugih prostorih. Sveče in nekatere druge umirjene dišave so zagotovo uspešni borci proti različnim vonjavam, ki prihajajo s kuhalnih površin in so sprejemljive zgolj v fazi lakote ter neznansko moteče v svojem neokusnem mešanju predvsem na stopniščih kakih večstanovanjskih zgradb. Mnogo prijetnejši je vonj narave, ki me obkroža že od vsega začetka mojega obstoja, zato je ideja o čim več zelenih rastlinah v okras stanovanja vselej zelo aktualna. Sicer imava kar nekaj problemov, kako jih ohranjati pri življenju, a z vztrajnostjo in izkušnjami prideva nekoč tudi do tega. To življenje, ki ni predpostavljeno z bitjem srca, je kot nekakšen balzam za oči in dušo, rastline so tako zelo prijetna in tiha družba. Podoben odnos gojim tudi do svojih glasbenih inštrumentov, ki jih je zaradi narave mojega dela po stanovanju kar nekaj. Ti imajo dovoljenje igranja in poležavanja kjerkoli. Zaradi njih je moj dom veliko prijetnejši in seveda po drugi strani tudi nekoliko manj tih. 

Čeprav je v meni vselej želja po raziskovanju dežel daleč stran od doma, biti, recimo temu tako, napol nomad, sem v tovrstnih življenjskih etapah, dolgih od nekaj mesecev pa tja do pol leta, imel občutek, da me zmeraj nekje čaka topel in varen dom, kamor se imam možnost vedno vrniti in kamor se bom najbrž vedno vračal. Se mi zdi, da ravno zaradi tega nikdar nisem imel kakega pretiranega domotožja. Imeti prijeten dom je nekaj neprecenljivega in trudim se, da tega ne jemljem kot nekaj samoumevnega. Za ta izredno lepi občutek sem vsekakor hvaležen svojim staršem in starim staršem ter močno upam, da bom vsaj nekaj podobnega lahko ponudil tudi svojim potomcem.

Komentarji (0)

RSS komentarji