Tu živijo tudi dobre vile

Živim v enem od tistih blokovskih naselij, ki so v sedemdesetih rasla kot gobe po dežju. Čeprav so ta naselja morda na videz različna, so si v bistvu zelo podobna. Bloki so postavljeni nekako matematično pravilno, racionalno, dolgočasno, trdim, da tudi popolnoma brez domišljije. Ulice pa so dobile imena po kakšni partizanski diviziji, pobratenem mestu, ki je ležalo nekje v osrčju Jugoslavije, narodnem heroju in celo po vietnamskem politiku, za katerega je slišal le redko kdo. Odraščanje v našem naselju pa je bilo kljub betonu, ki nas je obkrožal, nadvse zabavno. V osemdesetih letih so namreč v teh štirinadstropnih blokih v majhnih stanovanjih živele skoraj izključno mlade družine, kar pomeni, da je bilo povsod veliko otrok. Takrat smo bili drug za drugega najboljša družba. Podili smo se po ulicah in uličicah, se vozili s kolesi, se igrali tisoč in eno igro, z dvorišč klicali mame, ali lahko ostanemo še čisto malo, ker smo ravno začeli novo igro in se imamo tako fino. Mame so ena za drugo stopale na balkon in nam zabičevale, da smo lahko dotlej, ko se  bodo prižgale luči. Ko so se prižgale, smo vsak po svojem hodniku zadihani, razigrani, umazani in s širokim nasmehom čez otroški obraz prišli domov. Tudi domovi so bili podobni, saj so takrat na trgu obstajale le tri različne opreme za otroške sobe, morda kakšna dnevna soba več, tudi kuhinje in krožnike pa kozarce smo imeli podobne, razkošja ni poznal skorajda nobeden. Večkrat je zvečer povsod dišalo po palačinkah in ob risanki so vsem neznansko teknile.

 Odtlej je preteklo že mnogo let. Marsikaj se je spremenilo. Platane ob drevoredu, na katerega gleda moje okno, so močno zrasle. Včasih, ko sem bila zelo majčkena, sem se, če sem stopila na prste, lahko dotaknila listov na njihovih najnižjih vejah, danes se jih, tudi če skočim, ne dotaknem več. Ulice so dobile imena po drugih junakih, ki so mi še bolj tuji od tistih prvih in si jih nikakor ne morem zapomniti. Tudi otrok je na dvorišču vedno manj. Sosedje so se medtem že večkrat zamenjali, teh, ki jih imam danes, skorajda ne poznam. Jaz ostajam. Starši so se odselili iz mesta, sestra kar čez ocean.

 Pred nekaj leti sem stanovanje, ki je že skoraj vse življenje moj dom, popolnoma prenovila, seveda z očetovo pomočjo, on je namreč mojster za mnoga opravila, in čeprav vem, da marsikaj obvlada, me vedno znova preseneti še s kakšno novo spretnostjo. Od moje stare otroške sobe je, mislim, ostal le stol, o katerem prav vsak takoj ve, da je iz nekih drugih časov, čeprav se revež na vse pretege trudi zakriti svojo identiteto in se pomešati med sodobnejše kose pohištva.

Moj dom je tako postal zares moj. Najbrž se ti, ko vstopiš k nekomu domov, odkrije marsikaj tudi o človeku, ki tam domuje. Pri meni lahko takoj opaziš, da nekje v sebi ostajam deklica, ki kot njena najljubša junakinja noče odrasti, pa to, da otroške sobe, ki bi bila čisto in samo moja, nikoli nisem imela, zato zdaj za ta svoj prostor pod soncem tako skrbim in ga urejam, pa tudi to, da rada živim v sožitju z orhidejami in pajki najrazličnejših vrst. Očitno pa je tudi, da sem stanovanju, ki je glede svojih prostorov zelo racionalno, glede svoje postavitve pa precej dolgočasno, poskušala dodati malo domišljije in celo pravljičnosti, ki mu je tako zelo primanjkuje. Pred letom dni so samo naš blok, kot da bi vedeli, da mu manjka veselja, pobarvali v živahno mešanico oranžne, rdeče in rožnate barve. Ne vem natančno, kakšna barva je to, moram pa vam povedati, da tudi ob sivih, oblačnih in meglenih ponedeljkih učinkuje prav živahno. Kar pa je najpomembnejše, zelo se sklada z mojim domom, predvsem s predsobo, barva je zelo podobna. Prostori pri meni doma so barvno med sabo zelo usklajeni, po novem tudi z blokom. Tako kot v predsobi se namreč tudi v drugih prostorih na nekaterih stenah bohotijo močne barve, od vijoličaste in turkizne do lila rožic, ki so posejane v spalnici.

Če bi izbirala najljubši prostor, bi zagotovo izbrala dnevno sobo. Zdi se mi, da tam preživim največ časa. Udoben, velik in razkošen kavč, ki kraljuje v njej, je ravno pravšen za lenarjenje, gledanje filmov, branje in mnogokrat prevzame tudi vlogo jedilnice. Blizu so knjige, filmi, glasba. Pa ljube mi malenkosti, kakršni so lično izdelani keramični krožnički, na katerih počiva nakit, slon, ki sem ga za darilo dobila iz daljne Indije, pa sveče, modni časopisi, ki jih tako rada prelistavam, pa ljubke umetnine in kartice, ki nosijo vsaka svojo zgodbo. Pri meni doma novo leto praznujemo malo dlje kot drugod, zato bom novoletno smrekico, ki je, mimogrede, umetna in stoji na sestrinem pianinu, pospravila šele tam nekje v začetku februarja. V hladilniku vedno počiva še kakšen šampanjec, za vsak primer, če se v januarju zgodi še kakšna najdaljša noč v letu. Nad kavčem pa je slika, katere avtorica je moja teta Erika in je zagotovo moje najlepše in najljubše umetniško delo, ker vanjo lahko vedno pobegneš, kadar se ti zahoče tekanja po zlato rumeni stezi med dišečimi cipresami.

Obožujem svoj dom. V njem je veliko tišine, ob večerih le malo svetlobe, kakšna svetilka sem ter tja, pa svetloba sveč. Moja sestra, ki  je ljubiteljica svetlobe in vedno prižiga vse luči in strastno odgrinja zavese, mi včasih pravi, da živim v netopirskih sobanah. Kaj hočemo, je že tako, reflektorji, glasba, besede in tudi hrup me pogosto spremljalo drugod. Drugače pa v mojem domu prebivajo tudi dobre vile, pa ne v pravljicah, ki zasedajo skoraj vso polico moje čisto premajhne knjižne omare, ampak se guncajo na različnih koncih mojega doma. Ko sem fotografinji Jani, ki je me je pred nekaj dnevi obiskala, razkrila skrivnost o dobrih vilah, je dejala: »Potem se pa nimaš česa bati, te varujejo.« » Tukaj me res!« sem ji v smehu odvrnila. Skrivnost o tem, koliko jih je in kje vse so, pa ostaja skrita.

Komentarji (0)

RSS komentarji