Dom ... Prva koža, pravi Hundertwasser, je koža. Druga koža so oblačila. Tretja so naše hiše, naši domovi. Četrta identiteta, družina, lastna država. Peta koža – naš svet.

 Za ptičke gnezdo, za bobre jez. Dom je zatočišče, je shramba, je aktivnost. Čebelice, čebelice, moje ste prijateljice! Prijatelja ne zastrupljaš.

Osebno? Malo reči je tako osebnih kot dom. Ko si najstnik, je tvoja soba odsev tvojih kož. Tam se začne.
Ustvarjalna svoboda v domu mojih staršev je dopustila sto in en projekt. Stene moje sobe so se porisale in poslikale same. Od zelo zgodnjega do poznega najstništva sem nizala eno zgodbo zraven druge in eno čez drugo. (En kos je ostal do danes.) Še posebej ponosna in navdušena sem bila nad nečim, za kar sem prosila svojo mamo. S svinčnikom mi je čez vso steno nad pisalno mizo narisala prelepo štorkljo, povzeto po naslovnici zgoščenke Angel Dust skupine Faith No More.

Všeč se mi predmeti. Kar tako na splošno in ti, ki so okrog mene že dvajset let in od včeraj. Od nekdaj opazujem majhne reči, majhno. In detajle. Življenje je vrsta trenutkov, v nadrobnostih pa je celota v malem. Sončno rumen pepelnik Cutty Sark – Original Scotch Whisky, prastar likalnik na oglje, babičine tri vaze, lesene figurice, zgoščenke, knjige, rože, slika sove v olju, ki jo je naslikala moja mama Zdenka, umetnine, predmeti ... Predmeti, ki jih vsak od svoje družine prejemamo v dar. Predmeti, prineseni iz najinih življenj v najino življenje. Lepe reči.

Doma si takrat, ko se resnično usedeš. Dom je tam, kjer se prosto razlezeš. Dom je privilegij, kot svoboda. Kadar pomislim na dom, pomislim naprej na svoje ljudi. Dom je počutje. Svoboda, mir, ljubezen. Dom daš. Lahko je drugje. Kliše, a vselej, dom je tam, kjer je srce.

Skica Igorjevih bobnov je vtisnjena na karirast papirček, ki sem ga dobila pri prijaznem osebju v Menzi pri koritu na Metelkovi v Ljubljani. V zraku je bil namen, mlade rime in Ivan Volarič Feo. Igrali so: najprej Dule, potem Joko Ono in na koncu Salamandra, Salamandra.

Pri osemnajstih sem sedela na šolskem enojnem stolu v velikem prostoru, ker sem opravljala izpit Cambridge. Med drugim smo pisali krajši esej o namišljenem oziroma sanjskem stanovanju. Pisala sem o prostorih različnih barv – enkrat prej, ko se ti komaj sladko sanja o potem.

Za estetsko energijo najinega stanovanja je zaslužen Žiga. Za dnevno sobo zeleno, ki te ljubim zeleno, pestro rdeče stranišče, modro kopalnico ... Hodnik je pobarval na rumeno. Pozneje sva mu dodala dva odtenka različno debelih svetlo rumenih in tankih belih navpičnih črt. Ko se je barva sušila, se je hodnik pred očmi raztegoval in se razsvetljeval. Pravljica.

 Doma si v telesu. Začasno.

Komentarji (0)

RSS komentarji