Perpetuum nobile ali Ambrus leti v nebo

Hiša je majhna, a sladka. Ima vse, kar je potrebno za človeka vredno življenje. V njej je funkcionalnost na prvem mestu, takoj na drugem pa estetika. Modernistična spalnica se denimo z nekaj preprostimi gibi spremeni v bivalnico, sobo za goste ali pa, če je nuja, v delovni studio. Stranišče je zasnovano tako, da tudi največje lenuhe učinkovito navdušuje za fizkulturo. Kuhinja je poljska, se pravi sama po sebi dokazuje, da so dandanes oči napredka obrnjene na Vzhod. Hiša kar kliče k postavitvi na ekskluzivnih lokacijah, na vrhu holmcev, hribov in planin, saj smiselno pozicionirane odprtine in niše omogočajo temeljito uživanje spektakularnih pogledov.
 

Paradoks te hiše, ki ga strokovnjakom še ni uspelo razvozlati, je, da vedno stoji na prisojni, južni strani. Priključitev na komunalne, električne in komunikacijske vode je povsem neproblematična. Poleg tega je hiša vrhunsko vzgojno igralo – njene stanovalce mimogrede nauči reda in discipline, a tako igrivo, da nikoli ne zmanjka energije za jagode na torti in smetano ustvarjalnega kaosa. Modularno zgrajeno bivanjsko enoto je mogoče v celoti reciklirati, zlahka jo uporabimo tudi v hudo specialne namene, recimo za kres ob praznovanju 1. maja. Dodatna specifika hiše je, da ni zapisana niti v zemljiški knjigi niti v katastru. Sosedom gre to zelo v nos, kar pa sploh ni problem, saj sodijo njeni lastniki med tiste redke izbrance, ki vsakič natančno vedo, kdaj kaže pobrati šila in kopita ter jo popihati v bolj ljudomile kraje. Ker je hiša v procesu notranje metamorfoze prehodila dolgo pot od bojnega konjička obglavljene Tovarne avtomobilov Maribor do avtodoma, ji odhod na najbolj oddaljene tuje kontinente ne povzroča nikakršnih težav.

Še več, ta hiša je povsod doma, kajti v smislu šeg, ver in ideologij je scela nevtralna. Ne potrebuje ne ogrevanja ne klimatskih naprav, saj migrira z letnimi časi in je vedno vsaj en korak pred ujmo meteoroloških neprijetnosti. Holistična analiza razkrije njeno neverjetno energijsko učinkovitost: na sto kilometrov popije dvajset litrov fosilnega goriva in nekaj hladno stisnjenega olja, to pa je tudi vse. Da ekonomske učinkovitosti sploh ne omenjamo: ob krizi svetovne razsežnosti – križarski vojni ali demokratizaciji z bombami & radioaktivno municijo, hiša samodejno preklopi na varčni način oziroma »šparprogram«. Se pač malo manj naokrog fijaka, pa je. Ker potrebuje veliko ljubezni, je njeno polno ime hiša Ljubezni. Srečnemu lastniku omogoča svobodo, ki je za subjekte demokrizije in druge sužnje preprosto nedoumljiva. Davkov ni, takse zaobidete in popolnoma običajno je, da polno leto od vas nihče ne zahteva dokumenta o opravljenem izpitu iz poznavanja cestnoprometnih predpisov. Tale bi bila itak in ipak predebela: mislim, vozniški izpit za hišo, lepo vas prosim! V varnem zavetju hiše Ljubezni se obeduje fenomenalno in zdravo: ribe, raki in školjke iz nekontaminiranih vod, prosto tekajoča divjačina ter sadje in zelenjava brez dodanega okusa in »naravnim identičnih umetnih arom«. Pitna voda je bistra studenčnica, lahko pa se pripeti, da jo je treba vleči iz globokih vodnjakov ali pa iz lukenj, ki smo jih na primernem mestu lastnoročno izgrebli v strugo presahle reke. Ob slednjem vodo precedimo skozi nogavico, še prej pa iz nje poberemo evrčke in druge trdne devize, saj denar resda ne smrdi, je pa dokazano škodljiv za zdravje.

V hiši Ljubezni je čas kompanjon in ne rabelj. Budilka so prvi prameni jutranje zore, koma pa žareči polmesec na antracitnem firmamentu, posutem s sirotko zvezd in nebesnih meglic. Vse je na svojem mestu. Ni paradoks, da je hiša Ljubezni idealna za hišne ljubljence: pse, mačke, kače in kuščarje ter poljubno število žužkov in vobče žuželk. Tudi kak sočlovek v njej zlahka najde azil.

Komentarji (0)

RSS komentarji