Nežno kot v sončnem vzhodu

Predstavljava si, da sva v Sredozemlju, večji del leta živiva sproščeno in z odprtimi vrati. Kamnita tla v kuhinji utrjujejo ta občutek, tudi hrano in pijačo pripravljava, streževa, obedujeva in ponujava tako. Balkonska vrata so odprta, če je le mogoče, in skoznja se najin svet odpira na prosto.

Občutek, da imava pred seboj dvorišče, dodatno spodbuja balkon, na katerega lahko pride človek iz kuhinje in – kar se sliši imenitno razkošno (vsaj zame) – iz kopalnice, čeprav je korak na prosto, v objem tople terase in vrta dejansko bolj predstava v slogu Jeremyja Ironsa in cigarilla po kopanju kot pa kaj resničnejšega. Ampak svetloba, ki prihaja skozi steklena vrata in skozi del prosojnega stekla na steni, je navdihujoča in zadošča za britje in prhanje au natural brez dodatne umetne luči.

V vseh najinih letih v Helsinkih, v velikih in večjih prostorih, nisva imela nikoli kopalne kadi, še ene reči, ki sem jo (spet bolj kot predstavo, predmet poželenja, se mi zdi) pogrešal in po njej hrepenel. Zdaj ko jo imava, je Petra (in ne jaz) tista, ki se občasno potopi vanjo ob mehki posredni svetlobi s hodnika v skoraj neznosni vročini po dolgem delovnem dnevu (ali noči) in odplakne s sebe glodajoče dvome in nerazvite misli teksta, ki se še preganja nekje naokrog.

Balkon ni posebej velik, je pa vsekakor velik dovolj. Recimo mu pametno dimenzioniran, značilen za modro načrtovanje in tipičen zgled najboljše urbane modernosti petdesetih let (in tisto, kar pričakuješ v stavbi, ki so jo inženirji SCT postavili zase). Tukaj od pozne pomladi do srede jeseni zajtrkujeva in večerjava, to je najina razširjena dnevna soba. Vse je okrog naju in pod nama, eksotična scenografija neba in obzorja, najin osebni National Geographic channel. To je tudi čudovit prostor za branje in celo delo s prenosnikom – čeprav je malce nenaravno, da kdo brska po spletu, medtem ko se popoldansko sonce zrcali z zidov in se odbija od zaslona, koreograf prizora pa je življenje v naši stavbi in okrog nje.

Tukaj, ob najskromnejšem posajenem čiliju na svetu in v družbi najbolj žalostne hišne palme na svetu (po slovesu njene partnerice, prej najbolj uboge palme na svetu), na kraju, ki ga Pika, sosedova tako očarljiva mlada snežno bela muca izkorišča za zabavo in poigravanje s kepicami umazanije skozi rešetke, vlada nežnost, ki človeka nežno zaziblje v drugačno razpoloženje.

Ta hip je to malce nenavaden kraj v prehodnem obdobju. Za dneve, ko naju ne bo, je na urniku pleskanje sten, načrti za nov hladilnik in predalnik pa so prvi korak v nujno potrebni prenovi kuhinje. Sledile bodo predelave do stropa, da bova odkrila ali skrila množico kuhinjskih pripomočkov (vsi so nujno potrebni), ki vlada prostoru fizično in narekuje vedenje v njem.

Odprt kuhinjsko-dnevni prostor z obednico je nedvomno srce in duša stanovanja. Kadar so odprta vrata spalnice, dobi svetlobo in zrak (ob vsem spremljajočem butanju in treskanju z okni) s treh koncev ter se spremeni v večji, a še vedno intimen prostor, bolj podoben pokritemu dvorišču kot statičnemu prostoru v stanovanju.

Kot srce najinega doma je ta prostor ključen za najino bivanje. Tu pripravljava hrano in si privoščiva kozarec vina, medtem ko (zelo) redno komentirava sveže osebne in službene trače v krogu prijateljev. Preden pozvonijo – ali Petra, na običajen dan, stopi iz svojega kabineta oziroma pisarne – tukaj kuham ob zvokih radia iz Toronta ali Montreala, ki se s spleta širijo v zrak povsod okrog mene. Glasba mi je blizu, zelo pomembna je zame, enako kot dobre govorne oddaje na radiu in književnost, zato jo poslušam zelo pogosto. Vrata v dnevni prostor zaprem, s tem ne motim domačega akademskega ustvarjanja in imam ob tem še prostor samo zase.

Petra se je včasih norčevala iz melanholične poznorenesančne glasbe, ki je ječala z zidov, medtem ko sem delal svoje jutranje vaje za raztezanje, ona pa je v svoji sobici, ki je imela zjutraj vlogo telovadnice, delala svoje malce ambicioznejše vaje. (Imela je prav, zato danes začenjam dneve z nesmiselno poznovečernim jazzom iz Toronta – nežno, za začetek dneva – »nežno kot v sončnem vzhodu«, gre tista pesem …)

In kaj bi lahko bilo boljše od velike, prenatlačene zlate zofe v secesijskem slogu v kuhinji? (V časih »pred Petro« sem si v Helsinkih delil veliko domovanje v starem jugendstilu z velikansko kuhinjo, v kateri je bil pod oknom gromozanski tapeciran naslanjač, zame tedaj najočitnejši znak dekadentnega užitka.) Včasih je zasedala kot dnevne sobe, a to je le (formalna) podrobnost. Zdaj je namreč tu, v srcu prostora. Na njej se lahko sprostiš in bereš, klepetaš ob kozarčku, iščeš po spletu filme, ki bi jih piratiziral, konec tedna počivaš s skodelico toplega čaja po dnevu v hribih in žariš od sreče, ker si naredil kaj zelo imenitnega zase, sočasno pa si le nekaj korakov od vsega, kar potrebuješ v kuhinji.

Rad si predstavljam, da je najin dom kategorično shizofrena mešanica slogov, od antičnega, modernega, postmodernega, sodobnega, od nametanega domačega kiča do čistega, elegantnega minimalizma – ampak stanovanje je veliko preveč natlačeno, da bi bilo vsaj od daleč minimalistično. Do tega sva prišla po skrivnostni, organski poti. V Helsinkih sem bil jaz tisti, ki je kupoval, dobival, prinašal, obnavljal in opremljal; jaz, človek, ki si je želel funkcionalen, udoben, domač, družinski prostor. Petra je nekega poletja, medtem ko sem bil doma v Torontu, obesila fotografije in slike, in s tem se je njena vpletenost v zgodbo o urejanju doma končala. A ko sva prišla sem, sta se najini vlogi v marsičem zamenjali: prinesla je desetletja staro babičino Medexovo pločevinasto škatlo in alpski spominski kipec (in, priznam, redko Hoffmanovo klasiko) svojih staršev ter ju postavila na police, ki obkrožajo kuhinjo. Ona, sicer zapriseženo nečustvena minimalistična modernistka, ki bi se rada spogledovala s svojim potlačenim egom kraljice ljubkega in kiča.

Po uradnem (po-obnovitvenem) stanju imava trisobno stanovanje, a v tem ni primerno opisana večnamenska tretja soba. Čez dan je to Petrin delovni prostor, na katerem nastajajo čudeži. Čudeži pravim zato, ker so vrata ponavadi tako trdno zaprta, da težko uganem, kaj se dogaja za njimi, a rezultati so nedvomno kakovostni, torej sklepam, da je v ozadju nekaj čarobnega. Če lahko človek vstopi, ugotovi, da gre pravzaprav za knjižnico, saj je vsa stena zapolnjena s knjigami in zdaj se širijo že na drugo. (Tudi kuhinji grozi podobna usoda, le da je rezervna knjižnica tam za zdaj omejena na potopisne knjige, kuharice ter sveže revije in druge publikacije.) Petrina sobica pa je tudi – ljubkovalno rečeno – brlog, v katerem po večerji včasih gledava »TV« (se pravi, na TV zaslonu gledava nekaj – dokumentarec ali film –  kar predvajava s prenosnika.) Dve veliki, posebej sešiti blazini zletita na tla, midva pa nanju. Zakaj na tla in ne na veliko zofo zgoraj? Ker imava rada tla, občutek je naraven, človeka kar sam vabi k pretegovanju in poležavanju. Sploh pa pripada zofa najinim hišnim gostom – moja sestra, na primer, trdi, da je to njena spalnica in pravi, naj bo pospravljena in pripravljena. Kadar sestre ni, dovoli, da uporabljajo zofo tudi drugi redni gostje sobe za goste.

Ob brlogu-knjižnici-delovni sobi-sobi za goste stoji zimski vrt, pravcati deževni gozd, razraščajoča se grožnja, da se bo rastje razširilo vsepovsod. Ob oknu z vzhodno svetlobo zelenje tam dobesedno ponori. Pozimi se zimski vrt spremeni tudi v zimsko klet. Poln je sadja in zelenjave, neogrevan, in ko stopim vanj po sestavine za kako juho, si ponavadi nataknem čevlje. Prvotna talna obloga iz časa, ko je bil to balkon, je navdihujoča kot le kaj – in zlahka kljubuje dežju, ki ga prinaša skozi rolete, ki sem jih zahteval postaviti kot priseljenec iz novega sveta.

Vsako jutro se prebudiva ob zvokih ptic, ki čudežno zaživijo in ponorijo; ko se prebudijo (zelo) malo po peti zjutraj, ustvarijo simfonijo, ki je sočasno harmonična in kakofonična, kot da se prebuja nov, zgodovinski dan, kakršnega še ni bilo, kot da praznujejo in častijo nekaj odličnega in še neizkušeno optimističnega. Vsakdo, ki pride na obisk, jih opazi. Po telefonu klepetam z očetom ali sestro (ta jih dobro pozna), na balkonu uporabljam Skype za stik s hčerko Irinjo – vsi se smejijo in z dobrovoljno nejevero sprašujejo, kaj, hudiča, se pri naju dogaja.

Ena najinih najboljših odločitev vseh časov je bila ta, da sva v spalnici namestila omare od stene do stene, od tal do stropa. Skoraj nevidne, na pol mat bele, skrivajo v sebi velikansko količino oblačil, dodatkov in vseh mogočih drugih reči. Da ne pozabim dveh ovc, ki ju je zelo tesna prijateljica urednica postavila tja z možem, medtem ko sva bila midva v New Yorku, in ju med obiski v »svojem domu« pri nas pogosto naskrivaj namesti v zelo intimen položaj.

In še enkrat nazaj na tla. Nekaj naju vleče k tlom, v nižave, saj je tudi najina postelja čisto nizka. Na tleh sva jo imela že leta v Helsinkih. Zanimivo, da je bilo v New Yorku drugače, tam sva bila pol metra višje nad tlemi in pravzaprav nama je bilo – nenavadno – všeč. Šalila sva se, da ne bova nikoli sestopila, uživala sva pod velikimi odejami (še vedno jih imava), ob odprtih oknih, skozi katera je prihajal v prostor hladen, svež zrak.
Včasih se ozrem naokrog in se spomnim na luksuzno švedsko vzmetnico, v katero sva investirala pred leti. Nepremična stoji v skladišču najinih reči v Helsinkih, skupaj z retro nočnimi omaricami iz sadnega lesa, glasbenim stolpom in zvočniki B&O iz sedemdesetih, kuhinjsko opremo, funkcionalno vitrino in drugimi rečmi. Potem pomislim, kam bi vse to lahko dala in kaj bi pravzaprav s kramo počela. Kadar jo mahneva na sever, grem včasih med te predmete in si jih na hitro ogledam, pograbim čajnik ali kaj podobno majhnega in nepomembnega, nejeverno stresem z glavo, se obrnem  in spet ugasnem luč za seboj.

Komentarji (0)

RSS komentarji