My home is where my heart is. L. pravi, da jo poje M(arilyn)M(Monroe), jaz pa, da Laurie Anderson. Če ima prav on, potem je nočem za svojo, ampak zagotovo nima, torej jo vzamem.

My home is where my heart is. L. pravi, da jo poje M(arilyn)M(Monroe), jaz pa, da Laurie Anderson. Če ima prav on, potem je nočem za svojo, ampak zagotovo nima, torej jo vzamem. In se moram kaj vprašati za nazaj. Kaj pa vem, ali mi je to všeč. Zagotovo naletiš na kaj, kar si potlačil. Sem kdaj tlačila brata I., ker sem starejša od njega? On pravi da ne, ker me ima rad (tudi jaz njega), jaz pa ne vem, pravzaprav nisem prepričana. Kdaj sem mu zagotovo vzela kakšno igračo, ker jih takrat ni bilo in so bile dragocenejše kot vse, kar imam danes doma. In to pokažem obiskom. Zdaj, prej pa ne. Obiski so pomenili, da si moral vse, kar je bilo tvojega doma, deliti. Boš pa ja pokazala svoje igrače, je rekla mama. Ker sva se imeli radi, sem zaradi nje to storila. Mislim, pokazala igrače. In nič več! Že to je bilo preveč, pa so videli še, kje spim in se kopam, kako zguljena je že moja zobna ščetka, kako umazan glavnik (pa kaj smo si umivali lase tako poredko, zdaj ni moj glavnik nikoli tak), se dotaknil mojih knjig, bogoskrunstvo!, in jezil mojega brata. Ki je bil majhen, nežen, blond. Zdaj je pa večji od mene, mišičast in hm! že siv. In se je tudi igral s svojimi otroki doma. Jaz tudi včasih.
In L.

Potem je bil dolgo moj dom cesta, lokali, uredništvo. V stanovanju pa postelja, prazen hladilnik in nobenih spominov. Če se tolikokrat seliš, nič več ne jemlješ s seboj. Razen glave. Je včasih tudi tam preveč vsega. Je rekla moja prijateljica D., da moraš poln nahrbtnik odvreči. A kam, če ga vedno znova najdem?! Vedno ob nepravem času. In te potem grize, zakaj ga vendar ne skrijem, tako kot sem včasih skrivala knjige, ki jih še nisem smela brati. Lepe gospe z bogatega dvora in Ljubimec lady Chatterly, na primer. Sem potem, ko sem videla film, rekla, že res, da je bil gozdar, ampak moj je bil lepši od filmskega.

Potem sem spoznala L. M., je bil enak kot jaz. Oba na cesti. Občasno sva se srečala v stanovanju. Začudena, od kod pa ti takole zjutraj. Včasih sva prišla skupaj. Večkrat ne. Sva mislila, da sva tako kul, ker sva na »free and easy«. To sva imela skupno.

L. je najprej vztrajal, da mora biti hladilnik poln. On je kar naprej lačen, pravzaprav rad je. In se mu ne pozna. Zdaj jaz tudi. Potem sva bila za prvo novo leto doma. Sva kuhala večerjo, gledala MTV in zgrešila prestop za eno uro, ker so Angleži nazaj. Se mi je zdelo čudno, a nisem nikogar pogrešala. Potem je prišel s tem, da ni treba, da smo vsak večer zunaj. Najprej sem rekla, pa zakaj ne, saj je fino. Ne ni, je rekel, ker te nikoli nimam zase. Je znal biti tak, da sem mu verjela. Potem se je priselil. Je bil dom že to, da se z nekom zbudiš. Z istim, kot si šel spat, in ti je fino. Nič ne pogrešaš. Ne ceste, ne lokalov, ne ljudi. Ne, ni navada.

In sva šla na prvo pot. S šotorom in spalnimi vrečami. On ni težil, z ničimer. Spala sva, kjer je bilo, in jedla, kar je bilo. Sem si rekla, da s tistim, s katerim lahko potuješ, lahko tudi živiš.

Zdaj je dom najin. In tukaj je vse, česar se hočem spomniti. Ne skrivam več knjig in ljubezenskih pisem. Niti slik od bivših. Tudi računalnika ne zaklepam, ni te vrste radoveden. Mi je vseeno, če je zobna pasta na polovici stisnjena in če je kavna skodelica še zvečer umazana. Jo pa pomij, če te moti, si rečem. In čevlje, ki jih pušča v predsobi, pospravim. Ne spim več vse leto ob odprtem oknu. Njega rado zebe.

Z njim lahko gledam tudi televizijo. Včasih je nisem. Je ni bilo v stanovanju. Nepotrebna krama, kdaj bi pa gledala, ob štirih zjutraj. Porničev pa itak ne.

In čas teče počasi, se mi zdi. Dan je dolg in s tem ni nič narobe. Še kdo pride k nama domov, ker sva doma. In je najin dom lep. Za naju. Mi reče oče, fasada je pa zanič. Strojnik pač.

Zdaj imam rada tudi nedelje. Včasih me je bila groza že v soboto. Jutri ni nič odprto. In kaj zdaj? Na postajo na pečenega piščanca, sem vzela še prijatelja, da sva bila dovolj za polovico. Pa kruh in pivo. Zdaj se spomnim, da je bilo preveč paprike, takrat je bilo vseeno. Od take hrane boš še zbolela, je rekla mama. Sem šla potem pač na burek in jogurt.

Če skuham rižoto in je zanič, je pač ne pojemo. Pa kaj, pravi L., riž je kriv, vsakič je drugačen.

L. dobro kuha, čisto druge stvari kot jaz. Bova doma jedla, reče. Tega se razveselim, tudi nečaki in brat. Ker to počne navdušeno, je vedno dobro. In če ješ doma, je to še nekaj več. Kaj? Nekaj.

Me vprašajo, kako pa kaj doma. Imam odgovor. In se ne zlažem. Pa kaj če je od MM.

Komentarji (0)

RSS komentarji