Dom daje zatočišče sanjarjenju, dom ščiti sanjarje, dom nam omogoča, da v miru sanjamo. To je nadragocenejša lastnost doma.
Gaston Bachleard: Poetika prostora
SPOMIN
Moj dom se je z leti spreminjal skupaj z menoj. Fotografije stanovanj, v katerih sem prebival in jih čutil kot svoj dom, odkrivajo mojo podobo. V znanih obrisih prostorov in predmetov prepoznam samega sebe. Kot bi pogledal za lastno podobo v zrcalu in se v istem trenutku zavedel, da gledam spomin. Te osebe s fotografije ni več in tega stanovanja ni več, vendar živita v meni. Spomin.
 
DOM
Z domom se srečamo v trenutku, ko smo rojeni v ta svet. Doma se tako ne moremo znebiti. Nekdanji domovi so neuničljivi in ostajajo v nas kot sled. Vsakdo od nas si želi prebivati v prostorih, kjer bi se sobe naših lastnih interierjev, v katerih živijo naši spomini, misli in čustva, idealno ujemale s prostori, v katerih prebivamo. K tej simbiozi med neoprijemljivim in duhovnim na eni ter konkretnim in materialnim na drugi strani težimo vse svoje življenje. Ko in če nam to simbiozo uspe ustvariti, lahko začutimo neki prostor za svoj dom. Ta postane naš naravni habitat, v katerem se godijo naši miselni in čustveni procesi, ki jih lepi naš spomin.
Dom je prostor, v katerem sanjamo o svetu zunaj. Z leti se razvija in spreminja ter se stara skupaj z nami. Ob selitvi se naš dom seli z nami. In s časom bolj in bolj postaja eno z nami, naš lastni podpis in obraz. Predmeti v našem domu pa naši materializirani spomini, ki pripovedujejo zgodbe naših interierjev. Dom je kot domača žival. Vsakič ga je treba na novo udomačiti. Je točka, na kateri nenehno potujemo in se spreminjamo.
Brez doma je človek raztreseno bitje.
OTROŠTVO
V otroštvu sta bila moj dom hiša in vrt, kjer sem živel. V tem varnem okolju sem kot večina otrok iskal lastne, skrivne prostore, kjer je lahko kraljevala moja domišljija in kjer sem si pravila ter meje svojega namišljenega sveta postavljal sam. V teh precej obskurnih prostorih, v katere se zaradi primerne majhnosti zavlečemo le v otroštvu, prvič osmišljamo svoj dom in prostor. Nagonsko iskanje svojega intimnega prostora. Kot želja po lastnem teritoriju pri drugih živih bitjih v naravi.
PRVI DOM
Moje prvo srečanje z lastnim domom se pokriva z začetkom študija. Daleč od prej poznanega doma sem se znašel v praznem, brisanem prostoru, ki je šele čakal, da postane dom nekoga. Občutek, da poseduješ prostor, v katerem pravila igre postavljaš sam, je bil nepozaben. Čudna mešanica veselja, strahu, odgovornosti … Prazno sobo z belimi stenami sem previdno oblagal s predmeti in iskal ravnovesje, v katerem bi se najbolje počutil. Na veliko grozo sosedov. Moje pohištvo je namreč vsak drugi teden romalo iz enega kota v drugi kot. Kot nadobuden študent arhitekture sem si pač dal duška. To je bilo gotovo eno mojih najkreativnejših raziskovalnih stanovanjskih obdobij in vsa domišljija, ki se je rojevala v odprtini pod stopnicami v otroštvu, mi je prišla prav. Udomačitev stanovanja zna namreč biti precej dolgotrajen in naporen proces. Še posebej, če se ga lotiš z mladostno navdušenostjo in neizmernim občutkom svobode, ki ti ga lastni dom ponuja.
DOM DANES
Danes je moje življenje in delo tesno povezano z gledališčem. Tako je z gledališčem in delom tesno povezan tudi moj dom. V gledališču sem spoznal, da je dom mnogo več kot zgolj stanovanje, v katerem živim in se v njem počutim domače.
Moj dom, kjer prebivam danes, je prostor, v katerem med drugim večino časa delam. Vsaj tisti del svojega dela, ki ga lahko opravim doma. V njem sanjam o svojih predstavah, o zgodbah teh predstav, osebah, ki v teh zgodbah nastopajo, in seveda o prostorih, v katerih te osebe živijo. Zato se trudim, da je moj dom dovolj prazen in izčiščen, da me pri delu ne motijo nepotrebni dražljaji in da se v njem lahko naselijo nove ideje. Na belem ozadju sten, na pol praznih policah, raje v polmraku kot pri dnevni svetlobi, med očesu znanimi predmeti in v pravih kotih jih namreč najhitreje opazim.
 
Eno izmed mojih del je delo scenografa. Kar pomeni, da se trudim vsaki zgodbi ali odrski postavitvi zagotoviti njen bivanjski prostor, v katerem bo ta zgodba zaživela in obstajala. Ne zgolj kot arhitektura ali forma odrskega prostora, v katero postavimo igralca, kajti scenografija je namreč mnogo več kot to. Je tudi dom, v katerem živijo spomini igranih oseb. Detajli in predmeti pripovedujejo gledalcu njihove zgodbe in izrisujejo podobo njihovih domovanj. To prepletanje med mojim lastnim domom in domom imaginarnih zgodb se kaže in občuti različno. Najprej se pojavi že v procesu nastajanja predstave, v katerem me večkrat prešine čuden občutek, podoben tistemu, ki sem ga doživel ob srečanju s svojim prvim stanovanjem, ki ga je bilo treba šele spremeniti v dom. Mojim avtorskim predstavam je namreč skupno to, da je njihov življenjski prostor soba – soba spominov. Morda zato, ker o njih sanjam doma, v sobi? V začetku je ta prostor prazen, brezobličen, nedefiniran vakuum, v katerega se v mislih naselim in ga je treba šele udomačiti, podobno kot človek udomači svoj lastni dom. V mojem domu, v katerem živim, se tako nehote prepletajo tudi vse zgodbe mojih gledaliških imaginarnih domov, ki nastajajo v mojih predstavah. Druga oblika tega prepletanja se kaže ob lastnem doživljanju predstave, kjer se ta namišljeni dom v kratkem času, kolikor traja predstava, nenadoma materializira in mu igralec vdihne življenje in zgodbo. Za trenutek dobiš vpogled vase, v lastni notranji dom, sobo interierja, ki si jo odprl in njeno vsebino poustvaril z domišljijo in spomini na odru. Neverjetna in hecna izkušnja. Tretje prepletanje pa je materialno. Kaže se skozi redke objekte v mojem stanovanju, ki ostanejo tudi po tem, ko predstave več ne živijo. Ti objekti so detajli, fragmenti, bistvo posamezne predstave. Del kostuma, rekvizit, fotografija ali kos scenografije. Vsi ti predmeti soustvarjajo moj dom ali, bolje rečeno, konglomerat mojih domov.
DOM JUTRI
Moj dom je kavarna, kjer spijem dopoldansko kavo, je ulica, po kateri vsak dan hodim, moj dom je operna arija, popevka na radiu in so ure telefonskih pogovorov z drago osebo. Moj dom so legokocke, je vožnja z avtom čez gorski prelaz. Moj dom sta internet explorer in mobitel, moj dom je hibiskus in je … Kamorkoli grem, nosim svoj dom s seboj.
Smo zrcalo svojega doma. Dovolj tankočutni lahko v arhitekturi prostora razberejo zgodbo našega življenja. S pomočjo predmetov in oznak se kot arheologi pomikajo po zemljevidu, ki ga vsakodnevno rišemo in z njim beležimo svojo navzočnost tu in sedaj. Dan odprtih vrat.
V življenju vsakodnevno srečujemo različne ljudi. Zgodbe naših domov se nenehno prepletajo in v vsakodnevni komunikaciji stopajo v interakcije. Včasih, zelo redko, pa se zgodi, da svoj dom najdemo v nekom drugem. Za trenutek se pustimo udomačiti in v svoj dom dovolimo vstopiti nekomu drugemu. To je najdragocenejša izkušnja doma, ki jo lahko imamo. Ta izkušnja takoj postane naš dragoceni SPOMIN, s katerim lovimo intonacijo svojega bivanja.
 |
RSS komentarji