Udomačena hiša

Dobro se spomnim  občutkov prve noči v naši pravkar prenovljeni in  še ne naseljeni hiši pred štirimi leti.  Medtem ko so bili moji na morju, sem si zunaj načrtovanega zaželela  preizkusiti,  kje in kako bomo živeli po končanih počitnicah. Z mačkom, posteljnino, nekaj posode, s kavo in mlekom sem   zakoračila v hišo, ki je  vsa dišala po beljenju, novem parketu in preveliki izčiščenosti. Maček je bil zbegan,  vrtel se mi je med nogami, potem  je, kot zna le on, poniknil. Po prostorih sem se sprehajala, kot da jih vidim prvič,  posedala na stopnicah, pogledovala skoz okna. Začelo me je motiti skoraj vse,  premočna svetloba, preveč zahodnega sonca, odmevi na stopnišču,  prevelik srebrni kubus v kuhinji, razredčeno zelenje na vrtu. Tesnobno  sem se spraševala, kako bomo tu živeli,  bomo znali hišo udomačiti,  koliko nas bo spremenila.  Dvomom sem ušla skozi vrtna vrata, ob potoku v  gozd in na Rožnik. Zvečer  mačka ni bilo na spregled, ob odprtih oknih je bila noč napolnjena z  neznanimi zvoki iz gozda, ob  svitu pa s skoraj vreščečim petjem jutranjih ptic.

Zdaj  smo tu že štiri leta in s hišo se še vedno  spoznavamo.  Selitev ni minila v enem zamahu. Prav nasprotno:  počasi so kapljali kosi pohištva iz našega starega stanovanja, iz  doma staršev in starih staršev, le  redki iz trgovine. Bolj ko se nam je zdela hiša nova, večja je bila potreba, da jo naselimo s stvarmi, ki dišijo po nas,  po prednikih in  prijateljih. Le malo in počasi smo bili pripravljeni kupiti kaj novega. Bili  so tudi kosi pohištva, ki  jih imamo radi, a so se morali vrniti na svoja prejšnja mesta, ker se niso  hoteli spojiti z novim domovanjem. Zato pa so nepričakovano zaživeli drugi. Stara preproga čudovito oguljenih barv, ki je po pripovedi tet vojni plen iz prve svetovne vojne in  je bil prevelik za  naša prejšnja domovanja, se je udobno namestila ter označila središčni prostor. Tudi družinski bidermajerski predalnik, vedno preveč dominanten in tog v prejšnjem prostoru,  je tu postal prav primerno nevsiljiv in solidno uravnovešen. Ob njem  so lesene  pručke pridobile pravo veljavo in uporabnost:  da stopiš nanje in dosežeš kaj višjega, ali pa da sediš skrčen v dve gube pred kaminom in brskaš po žerjavici.  Napočil je čas za majhne, neambiciozne eksperimente, obračanje jedilne mize tako in drugače, menjavo stolov, ki niso bili udobni, lego  postelj in smeri spanja po tej ali oni teoriji, predvsem pa glede na poglede na vrt ali gozd. Luči, no, luči, o tem se moramo še marsikaj podučiti, zato tu in tam še vedno visi iz stropa šop žic, ki opominjajo, da je še vedno čas za akcijo.

V prihodnje imamo mnoge načrte, o katerih ne mislimo, da se bodo nujno uresničili.  Jaz si na primer želim dobrega počivalnika za branje, tudi takega za noge, ki bi ga postavili pred veliko  vrtno okno. Od vsega, kar sem preizkusila,  je najudobnejši  in najbolj preverjen Eamsov počivalnik, a vsi, še najbolj hčerki, se nad menoj zgražajo.  Ta koncept se jim zdi povsem neprimeren za naš dom. Če bi bil  iz rjavega usnja,  je preveč rjav, če bi bil iz belega, je  preveč bel, sploh pa preveč usnjen in napet, preveč vse.   Zato prisilno in potrpežljivo čakam, da nam kak ultra udoben,  meditativen in brezčasen počivalnik sam pride naproti. 
S predmeti in slikami je lažje.  Vsi jih imamo radi, a strinjamo se, da jih ne sme biti preveč.  Kaj je preveč, pa je že drugo vprašanje.  Prihajajo in izvirajo od povsod, nekateri so trajni, nekateri prehodni, nomadski, nekateri dobijo svoj smisel in pravo življenje  šele v odnosu, morda napetosti z drugimi. Nekateri predmeti imajo bogato zgodovino, so dragoceni spomini, na ljudi ali zgodbe, s katerimi so povezani, drugi  so brez nje, a imajo potencial, da jo v prihodnosti dobijo.  Bomo videli. Nekaj predmetov, slik, skulptur je še posebej dragocenih in blizkih, predvsem  dela prijateljev,  na primer Majde Gregorič in Polone Maher.

Posebno vprašanje so knjige. Ko smo se prvič pogovarjali z arhitektoma, ki sta potem projektirala prenovo hiše,  je bila  naša   želja, da naj bo hiša odprta na vrt in naj njen osrednji del  zavzema velika knjižnica. Ni dvoma, hiša ima sedaj odlično arhitekturo, prelepe in vedno drugačne poglede na vrt in gozd, na prodnato pot ob jasi, na skrivnostno vilo Marije Vere in še kaj. Ni  pa jasno, kako se je zgodilo, da  so knjige trenutno  v vseh sobah in kovčkih, samo v  dnevnih prostorih ne. Prav tu  pa jih najbolj pogrešamo.
Otroci so se veselili nove hiše, gozda, Rožnika in sob, ki so jih  staršem navkljub pobarvali v živo  modre, zelene in oranžne barve. A slovo od prejšnjega doma v Zeleni jami  je bilo težko;  pogrešali sta zvoke iz sosednjih stanovanj, tete, ki so pogosto in dobro pekle in pletle, a jih tudi redno vodile v kino, knjižnice in galerije, pogoste nedeljske zajtrke z bratranci in sestričnami na skupnem vrtu. Pogrešali sta celo sosednjo staro tovarno Kolinska, vonj po praženju kave in hrup vlakov. Po selitvi sta me spominjali na muca;  tudi oni dve sta iskali svoje prostorčke  in jih označevale  z zvezki, barvicami, žogami, trakovi za lase. Takoj prvi dan sta  odkrili  drsanje a la Mary Poppins po krožni ograji  od njunih sob do dna stopnišča. Sedaj sta že kar veliki in to postaja  hrupno početje, a ni videti, da bo kdaj opuščeno. Če se po naključju  katera spušča po stopnicah  normalno, se ustrašim, da je z njo kaj narobe,  na primer da je bolna. 

Načrt je bil, da deklici dobita psa, ki ju bo čuval in  spremljal  na potepih po gozdu, a ko smo bili na tem,  da ga poiščemo, nas je vse  zaskrbelo za našega mačka. Kako naj  mu razložimo,  preseljenemu  nekdanjemu carju tovarniških dvorišč Kolinske, da si bo domovanje, naše postelje in naša srca,  delil s kakšnim  hiperaktivnim škotskim ovčarjem?  Naredili smo kompromis: v hišo je prišla veverica, saj zakaj pa je vendar  na vrtu  leska, ki obrodi polno lešnikov?
Dedek je zanjo napravil  lepo kletko, a je po mnenju vnukinj  kmalu  postala premalo ambiciozna. Po skupnih medgeneracijskih načrtih sta nastali še dve, vsaka večja in bolj domišljena od prejšnje. Veverica je bila ljubka, včasih ko smo tesno zaprli  okna in vrata,  mačka pa poslali na vrt, je smela  skakati po zavesah in lučeh v dnevni sobi in kuhinji. S tem se mačkonu ni prikupila  in pogosto smo ga ob jutrih našli, kako s sadističnim mirom v vsej svoji  stopnjevani velikosti leži na kletki,  spodaj, v njegovi senci, skrita med storži, pa trepeta naša mala veverica. Karanje ni zaleglo. Veverica je nekega dne odskakljala v gozd, kar je prav, a njena žičnata hiša ostaja z nami. Tu pa tam jo naseli kakšno bitje, predvsem plastično ali iz blaga, maček pa  na njej  pogosto nostalgično poležava. Mar sanjari o svoji veverici?

Hiša ima tudi druge čare.  Na primer  včasih kar zjutraj  pred šolo, bosi in v pižami,  skriti za gostim zelenjem in na  rosni travi, odigramo partijo pingponga. Ob zimskih večerih se,  četudi je že temno,  odpravimo po sveže zapadlem  snegu  na vrh Rožnika in se z lučkami na glavi sankamo v dolino. Ali  pa zavijemo k potoku na nujen pogovor. Ob začetku poletja pride nekaj posebno dehtečih večerov, ko vrt postane prostor skrivnostnega plesa kresnic.  Takrat pogasimo  vse luči in tiho sedimo na  stopnicah.
 

Komentarji (0)

RSS komentarji