Dom moj varljivi

Čas naj bi zdravil rane, tako vsaj pravijo balkanski trubadurji, ki se jim ni niti sanjalo, kaj nam bo prineslo tržno gospodarstvo. Tudi sam sem se ujel na limanice in si takole predstavljal rešitev svojega stanovanjskega problema:

STANOVANJE

Zamenjam glavo
in nevidno roko
pesnika
za trisobno stanovanje
brez zidov
in sosedov.
Oddam naivnost
otroka
za udarec
pristne realnosti
v predel prsi.

Takšno stanovanje lahko obstaja le v pesmi, ki je seveda čista iluzija in je zato veliko prikladnejša za bivanje kot resnično stanovanje, ki te udari v predel prsi. Seveda nočem jadikovati, ampak po vseh teh letih selitev in plačevanja najemnine se znajdeš v skušnjavi, da bi postal resno črnogled, kar zadeva vprašanje doma. Najprej se moram še enkrat vprašati, kaj sploh je dom, ali bolje rečeno, kaj je tisto, kar ga definira. Je to občutek, da imaš nekje nekoga, ki te čaka. Ali pa je to tisti specifični vonj, ki se skozi leta nabere v nekem stanovanju. Morda je to samo goveja juha ob nedeljah, mamin mastni krompir in mešana solata. Oče ob kuhinjskem oknu, s pogledom, uprtim na lokalno igrišče? Poslušanje prenosov nogometnih tekem ob nedeljah in sredah? Bolj ko se ukvarjam s tem, kaj mi pomeni dom, manj mi je jasno. Priznati moram, da sem imel obdobja, ko sem se počutil kot doma, a so se vsa končala precej klavrno, tako kot moj zadnji poskus ustvarjanja doma.

Dom je lahko povsod, če se počutiš kot doma. O sebi bi težko rekel, da sem se v katerem od stanovanj, ki sem jih menjal kot kolibe iz lepenke, počutil res doma. Pravzaprav je vsa patologija mojega življenja strnjena v tem občutku, da nisem nikjer res imel tega občutka. Zato menda so mi tako všeč železniške postaje, tračnice in železniški pragi, ki tečejo tja nekam v daljavo. In pa refren tiste pesmi Plavega orkestra »Šta če nama šoferima kuća/kad je naša kuća putujuča.«  Sem se zato ob povratku iz Nemčije, na poti z letališča Newark v New York, počutil, kot da se vračam domov. Priznati moram, da me je ta nenadni občutek topline ob pomisli, da se vračam v Brooklyn, močno zaznamoval. Kako je to mogoče, da se tu, na drugi strani velike luže, počutim, kot da se vračam domov, sem se spraševal tistega julijskega dne. Morda je odgovor v tem, da so vse moje selitve eno nenehno bežanje pred samim seboj, odgovornostjo do družbe in oseb, s katerimi sem delil vsa »svoja« stanovanja. Sem se končno znašel dovolj daleč od vseh travmatičnih izkušenj, ki sem si jih nakopal odtlej, ko sem prvič prespal zunaj okrilja družinskega stanovanja? Za trenutek morda res. Jasno mi je bilo, da je New York le začasna rešitev, in prav zato sem se počutil, kot da je to tisto stanovanje brez sten in sosedov, o katerem sem pisal nekaj let prej.

Edino pozitivno pri mojem beganju je dejstvo, da sem po vsem tem času nehal iskati pravi dom. Končno sem doumel, da ga v bistvu ni in da gre za nekakšno slepo vero, v kateri je nekaj votlega in brezbarvnega. Ljudje iščemo harmonijo, ki smo jo izgubili tam nekje v zgodnjem otroštvu, gradimo in rušimo, sklepamo prijateljstva, se slepimo, da obstaja varen zaklon, vse zato, da bi ubežali lastnemu strahu. V bistvu pa je dovolj divan, na katerem se  lahko stegnemo in ne počnemo nič posebnega. Pomembno je središče, trden temelj, ki pa ga ni v zazidljivosti, v novi strehi, lepem pročelju in pred hišo parkiranem avtomobilu. Tudi v tem ne, da nekoga trpinčiš v kuhinji in ga priganjaš k delu, tudi kadar je utrujen. Ali pa da ugašaš luči po stanovanju, ker se ti zdi, da bo predraga elektrika. Ampak to je bilo nekoč, ko sta imela dom. Zdaj je drugače, vsak je v svojem stanovanju, čeprav sta uradno še poročena. Zdaj imata dovolj časa, da se sprašujeta, zakaj sta vsa ta leta živela skupaj in se mučila po nepotrebnem. Zato da smo imeli dom? Res hvala za takšen dom, v katerem je bil naseljen strah. Ostali so redki trenutki, ko je neizprosnost trdne realnosti zamenjala tista bosanska blagost, iz katere še vedno dobim kakšen odpustek. Takrat se rad uležem na sredino dnevne sobe in poslušam žuborenje bosanskih potočkov. Vseh tistih šestindvajsetih ali kolikih že, ki tečejo skozi Sanski Most. Kot iz neke bajke o hiši na robu gozda, ki je moj oče ne bo nikdar zgradil.

Komentarji (0)

RSS komentarji