Dom je tam, kjer je mačka

O mačkah pravijo, da se navežejo bolj na teritorij kot na ljudi. Za ljudi, se pravi zame, pa je značilno, da se bolj navežem na mačke kot na teritorij. In zato na novo naseljen prostor najprej »opremim« z mačkami. One se sčasoma navežejo na prostor, jaz sem navezana nanje, in tako nastane dom.

Seveda je vsaka selitev zanje šok in izguba tal pod nogami. Moja prva ekipa mačk, Bela, Pika in Kepa, se je v petnajstih letih selila z mano dvakrat in tako udomačila tri stanovanja. Ob prvem stiku z novim okoljem so zelo previdne, plazijo se po trebuhu kot teritorialna obramba, ob vsakem šumu trznejo z ušesi. Če je kakšen predmet zelo sumljiv, hitro izbočijo hrbet in zravnajo rep, da se ve, kateri je večji in močnejši. In ko tako previdno – tako rekoč na konici krempljev – prečešejo novi teritorij po dolgem in počez, podnevi in ponoči, in ko začnejo ugotavljati, da jih med enim in drugim mimohodom ni nič napadlo, da je vse na istih mestih kot včeraj, si oddahnejo. Spet lahko gredo miže do skodelic s hrano in na mačjo toaleto! Izberejo si najljubše kotičke in se tam brezskrbno pretegujejo in spijo večino svojega časa.

Ob zadnji selitvi je največje drame doživljala na videz najpogumnejša mačka Pika. Ni hotela zapustiti svojega ozemlja, ni se pustila ujeti, ko se je pred njenimi tacami zrušil ves svet – odpeljala sem vse pohištvo, ostala je sama med golimi stenami. V njenih očeh nisem nikoli prej ali pozneje videla toliko črnega obupa. V novem stanovanju se je nekaj dni skrivala v najtemnejšem kotu in samo ponoči ped za pedjo osvajala sovražno ozemlje, polno nevarnosti, novih vonjev, zvokov in šumov. Nikoli ne veš, kdaj stopiš na mino. Vsi njeni čuti so bili v stanju budnosti in pripravljenosti, telo napeto kot lok. Precej časa je trajalo, da so se vsi elementi zlili v ponavljajoč se in predviden ritem ter jo zazibali v trden mačji spanec.

Mirnejše življenje se obeta mojima zdajšnjima mačkama Fridi in Filipu. Po vseh standardnih postajah, ki doletijo človeka, ko pride v Ljubljano študirat in potem v njej ostane (študentska soba, podnajemniško, najemniško, lastno stanovanje), je odisejada za lep čas zaključena in za zdaj ni na vidiku nobene želje po selitvi. Mačka sta lahko brez skrbi in mirno negujeta svoje rituale, ki so vezani na njun dobro označeni teritorij. Štetje cestnega prometa in poležavanje na okenskih policah, ki so širše kot običajno prav zaradi njih. Zjutraj, tudi pozimi, moram na stežaj odpreti okno, da se lahko Filip razgleda po okolici. To je tako pomembno kot za večino ljudi spremljanje večernih poročil. On mora vedeti, kaj se dogaja v svetu, medtem ko Fridi zadostuje kuhinja, vrtenje okrog štedilnika. Tudi če so vrata na balkon odprta na stežaj, si bo rajši kot pot v svobodo in na svež zrak izbrala košarico, skrito pod kavčem. Filip nikoli. Vedno se bo postavil na najvišjo razgledno točko in na videz nezainteresirano motril okolico. Če se njegove oči po naključju srečajo z mojimi, začne zehati. Kakšen dolgčas! Zehati je začel tudi, ko je ob skoku na sosednji balkon naletel iz oči v oči na psa. Ni se zgodilo nič hudega – njegova filozofija, da moraš ostati ravnodušen v vsaki situaciji in da se ne smeš sekirati za vsako malenkost, dobrodejno deluje tako na živali kot ljudi.

Ko je bila pri hiši le ena mačka, še majhna Frida, sem iz nje hotela narediti avtodom. S seboj sem jo nosila v torbi na obiske, v trgovino, na sprehode, na počitnice, kajti dom je tam, kjer je mačka. Resda nisem imela več občutka domotožja, toda ona ni bila prav srečna. Njene oči so bile ob spoznavanju bližnje in daljne okolice čedalje bolj izbuljene in prestrašene. Z njimi mi je jasno povedala, kje se konča domači prag in kje se začne tujina ter da ne gre nikamor več. Ene meje pa tudi so! Mijav!

Komentarji (0)

RSS komentarji