Dom in svet

Pridemo domov. Za nami je dolgo potovanje. Odklepam stanovanje in prve besede, ko vstopimo, so: »Doma je pa doma.« Vedno se mi zdi zanimiv občutek, kadar od nekod prideš in se povrneš v svet, ki je zate varen ali pa se ti vsaj zdi, da je tako.

Potovanja, prihodi in odhodi, nenehna strastna želja po tem, da bi doživel nekaj novega, da bi si napolnil baterije, nekaj drugačnega izkusil, videl in slišal stvari, ki jih doma, v tvojem okolju, ni. Razlog, da to začutiš, pa nastane verjetno šele takrat, ko se od nekod vrneš. Težava nastane, če bežiš iz svojega okolja, če nimaš varnega, smiselnega cilja vrnitve.

V času, ko imamo na voljo najrazličnejše revije in si lahko ogledujemo vse, kar je novega v sodobnem oblikovanju, velike bele ali temne sobane, hiperdizajnirane objekte in novo arhitekturo, se velikokrat vprašamo, kako ljudje živijo v tem okolju, kakšna je njihova vsakdanjost. So v teh prostorih lepe praznine srečni? In ali se radi tja vračajo?

V začetku sedemdesetih let sem imel sošolca iz osnovne šole v Trnovem, v Ljubljani. Njegov dom  je bil podoben mnogim drugim in v tistem času niso veljali za ljudi s socialnega roba, bili pa so številna družina. Če se prav spomnim, jih je bilo več kot sedem, z mamo in očetom vred. Tipična proletarska trnovska družina, kjer so se včasih slišali glasni prepiri z rahlim pridihom zaužitega alkohola in s pristnimi, včasih tudi burnimi družinskimi odnosi. Nekaj nedvomno drži: ni jim bilo dolgčas.

Dostikrat sem zahajal tja na obisk, na klepet, na »pohane šnite« (v mleku in v jajcih namočen in popečen kruh). Z gramofona je donel Mišo Kovač pa Slaki, včasih kašna Suzi Quatro ali Vladimir Savčič Čobi. Pogosto se je slišalo, kaj se dogaja pri sosedih. Če se ni slišalo, se je pa vedelo, saj je bila njihova soseda tako ali tako veliko časa pri njih na kavi, tako da sem vedel o njihovem življenju in težavah več, kot bi danes prebral v kateremkoli rumenem časopisu. Stanovanje je imelo le kuhinjo z jedilnico in veliko sobo. V kuhinjo z jedilnico si vstopil takoj, ker ni bilo predsobe, ki ti omogoča, da nekoga odsloviš, in to brez možnosti, da bi videl, kaj boš imel tisti dan za kosilo ali za večerjo. Vsakodnevna komunikacija, prihodi in odhodi družinskih članov in sosedov, to je bilo nekaj, kar je dalo prostoru včasih občutek, vzdušje avtobusne postaje s številnimi potniki vred, kjer ima vsak od njih vsak dan svojo novo zgodbo.

Najbolj fascinantna pa je bila dnevna, bolje rečeno spalna soba,v kateri je spalo in živelo sedem ljudi. Velika dvoposteljna zakonska postelja za mamo in očeta z obvezno punčko na sredi, kadar je bila postelja pospravljena. V kotu je bila velika omara, iz katere je bilo mogoče izvleči dva priročna jogija za dva druga družinska člana, v drugem kotu pa sta stala še dva manjša divana. Od tam si lahko zrl v črno-beli televizor, ki je imel takrat na voljo dva programa, TV Slovenija 1 in TV  Slovenija 2,  ki je visel obešen na strop. Najmlajši član družine, moj sošolec, pa je imel prostor za spanje v velikem predalu, pravzaprav postelji, ki si jo zjutraj samo porinil nazaj v predalnik. Postelje še pospravljati ni bilo treba. Vse je bilo podobno scenam iz kakšnih italijanskih neorealističnih filmov z začetka petdesetih let. Za popolno podobo so bili še celostenski jelenčki, narejeni v stilu gobelinov, in velik foto portret mame in očeta s poroke. Soba je bila prepojena s prijetnim vonjem domačnosti, mešanico včeraj kuhane sarme in svežih pomaranč, saj je bila mama prodajalka sadja na tržnici in je bilo doma vitaminov in z njimi povezanih vonjav vedno v izobilju. Skorajda gledališka inscenacija tega doma je vsekakor imela duh pristnosti, nepokvarjenosti.

V tem okolju sem preživel kar nekaj prijetnih in za razvijanje moje domišljije zanimivih dni, ki so vplivali name. Vsak dan so prihajale nove zgodbe, sošolčev dom pa je bil nekakšen posrednik, lahko bi rekli prinašalec tistega primernega okolja, v katerem so se te zgodbe sploh lahko odvijale. Ni mi bilo dolgčas.

Verjetno današnji čas ni več primeren za podobne zgodbe ali domove. Virtualna govorica, katere del smo danes vsi, nas sicer lahko popelje na zelo zanimiva potovanja, ampak pristnost, povezano z našimi osebnimi doživetji in občutki do okolja, pa zelo težko pričara.

Dom ne ustvarja samo njegova zunanja, vidna podoba,verjetno ga ustvarjajo predvsem ljudje s svojimi zgodbami, majhnimi, a pomembnimi trenutki. In bilo bi zanimivo, če bi lahko tudi domove drugih ljudi prenesli v svoj mentalni svet in tako prihode in odhode iz svojega doma oplemenitili z živim svetom, ki je okoli nas.

Komentarji (0)

RSS komentarji