Dom je tam

 Zbrana dela Dostojevskega v barvi, ki je ne znam opredeliti. Balkon, na katerem domujejo golobi, o katerih lahko pišeš pesmi ali pa jih ne pišeš. Posteljnina diši še po nekom drugem; mogoče po tebi? Računalnik, na katerem se vztrajno nabira prah, čeprav je ves čas uporabljan. Ena kitara prislonjena v kotu; ta je z Dunaja. Druga v kovčku na tleh; ta ni z Dunaja. Zimski plašči se skrivajo v omari. Vžigalnik. Uvod v poželenje. Slika s koncerta v črnem okvirju – kot da bi kdo umrl. Hladilnik je skrit med omarami. Kljuke zlate barve, ki jih v štirih letih nisem zamenjal. Zgodovina grdega. Vžigalnik. Na televiziji so bili včasih kaktusi. Na televiziji je skoraj vedno nogomet. Za štedilnikom je prostor, v katerega ne vstopam; naj živi po svoje. Kvadratov je baje 26, karkoli že to pomeni. Zvok teniške žogice in neodgovorjeni klici. Sosedje so prijazni, še posebej dan po tem, ko so te videli v časopisu. Jutri bodo gotovo prijazni. Zelena kanta, o kateri pravijo, da je srebrna; tiste rdeče, o katero so rekli, da je zlata, nimam tu. Vžigalnik. Kup težkih filozofskih knjig, ki jih v resnici ne razumem; tega ne povej nikomur, prosim. Treba je posesati tla. Poleti vsak dan dežuje. Zunaj so stvari v glavnem zelene in rjave, včasih jih maje veter. Kovček, v katerem je tisto, česar ne potrebujem. Čevlji, za katere sem dal 200 evrov, so razpadli pred koncem prve sezone. Vžigalnik. Plošče, med katerimi je nekaj mojih. Film za fotoaparat, črno-beli. Kisle kumarice. Ob treh pridejo fotografirat moje stanovanje.Upam, da vedo, kaj počnejo. Treba je posesati tla. Vžigalnik. Pred blokom ni mularije. Lahko bi se šel sončit na ploščad. Sovražim selitve.

Kdaj prideš k meni na kavo?

Komentarji (0)

RSS komentarji