Vito Oražem je poslovodja Oblikovalskega centra Severnega Porenja in Vestfalije v Essnu, kjer med drugim skrbi za muzej red dot design in internacionalne projekte. Študiral je medijske znanosti, teorijo umetnosti in literature, ustvarja na področju fotografije in svetlobnega oblikovanja ter piše eseje o kulturi in družbi. Slovenec, mladostna leta je prebil v Kočevju, je zdaj v Nemčiji že večji del svojega življenja. Vendar s svojim delom vseskozi povezuje oba prostora: motive za svoja dela nahaja v obeh deželah in v obeh deželah tudi razstavlja, med drugim poteka njegov večdesetletni projekt fotoesejev Kočevja in Kočevske, leta 1991 pa je organiziral pregledno razstavo nemške holografije v Moderni galeriji v Ljubljani. Oražem je v teh dneh, v okviru 23. BIO, predstavil projekt EU za spodbujanje kakovosti managementa designa ADMIRE, v katerem je partner tudi revija Ambient.
Ali je svet bogato obložena miza?
Če si lačen, je vsaka skorja kruha slastna.
Je torej sedanje stanje v svetu takšno, da je kruh bolj grenak? Kako se to kaže v razmerju do tvojega poklicnega delovanja in svobodnega ustvarjanja? Sodiš med lačne ali site? Kje v svetu je zate največ hrane?
Vsakdo, ki bi rad naredil kaj novega, je lačen, ker vidi, kakšno bogastvo je okrog nas.
Kako to da si se odločil za študij v Nemčiji in tam potem tudi ostal?
Zanimal me je študij teorije fotografije, pa sem pristal pri medijski znanosti. Takrat je bila ta študijska smer popolna noviteta, tako da sem leta in leta moral razlagati, kaj sem sploh študiral. No, sedaj pa je medijska znanost skorajda že standard na vsaki večji univerzi. Nemčija je mnogoplastna in odprta država, ki posamezniku omogoča individualen razvoj, prosperiteto in zadovoljstvo. Zaradi svoje velikosti ti omogoča mobilnost, pa tudi možnost, biti toliko anonimen, kolikor si želiš.
V Sloveniji študij medijskih znanosti šele ubira prve korake. Kaj bodo strokovnjaki s tega področja lahko razvili ali izboljšali, skladno s tvojimi izkušnjami ali osebnim vpogledom? Kako ti operiraš s tem znanjem?
Na profesionalni ravni gre za razvijanje medijske kulture, za sožitje po medijih. Mediji imajo integrativno moč, so pa seveda tudi meč ideologij vseh barv. Mediji nam predočijo standarde življenja, dela, vedenja, strukture družine, odnosa do okolja. Tisti, ki so zunaj tega večplastnega standardizacijskega postopka, se izločajo iz razvoja družbe, če jo gledamo globalno. Nehote so porinjeni na stran te medijske (r)evolucije. Kako integrirati družbene sloje, ki so odrasli v predmedijski družbi? Kompleksna vprašanja, s katerimi se Evropa sooča sedaj, ko ne prihajajo več samo Turki in Rusi v Nemčijo in Romuni v Italijo, ampak predvsem Afričani v Evropo.
Mediji nas vizualno soočajo z neznosno bližino dogodkov, obenem pa nas emocionalno ohlade. Ta indiferentnost je najbrž naš zaščitni mehanizem, ki pa, če hočeš ali nočeš, usmerja novo prakso medijskega konzuma. Kombinacija vizualnega in diskurzivnega v multimedijski kulturi dobesedno potegne uporabnika v medijske prostore, tako virtualno kot mentalno. Kako formirati, opremiti, oblikovati ta novi mentalni prostor? Kje so vhodi, kje izhodi?
Pri uporabnikih so poleg tega zanimivi fenomeni, kako mediji kreirajo nove socialne združbe, predvsem seveda pri mladini. Biti razpoznaven, torej drugačen od drugih, in kljub temu toliko komunikativen, da nisi izločen, je v medijski družbi za vsakega posameznika eksistencialnega pomena. Mnogo dela za strokovnjake za medije, predvsem takrat, ko njihovo delo ni samo pavšalno deklarativno.
Ali ceniš možnosti, ki jih posamezniku ponuja Nemčija, zato ker si predvsem individualist? Kakšno je razmerje med individualnim in kolektivnim v tvojem življenju, kako gledaš na napetosti med obojim, ki obstajajo v sodobnem življenju?
Pri Nemcih cenim predvsem decentralizem velike evropske države in pa ravnotežje med socialnimi strukturami, socialno varnostjo na eni strani in pa tržno ekonomijo na drugi. Nemci so bolj odprti, kot si mi mislimo, in neverjetno sprejemljivi za novitete. Pred tridesetimi leti niso v navadnih trgovinah imeli suhega rdečega vina, danes pa vinska kultura kot masovni fenomen neverjetno cvete. Tudi nemško vinarstvo je inovativno, prav nič zagledano v spoštovanje tradicije. Tradicija, ki je preživela, nima nobenega pomena in je cokla za razvoj! Kultura kruha se je spremenila: tistega kislega sivega kruha, po katerem te ves dan boli želodec, skorajda ni več. V nakupovalni ulici, ki je blizu našega stanovanja, je na manj kot kilometru šest pekarn z bogato izbiro kruha, ne glede na to, ali ga kupiš v diskontni ali v eko pekarni.
Kaj konkretno je zate Evropa, saj sta znotraj Evropske unije povezani obe tvoji domovini, Slovenija in Nemčija?
Morda ta nova brezmejnost, ki jo imamo znotraj Evrope, nekakšen skupen imenovalec, s katerim je mogoče kar nenadoma komunicirati z drugimi narodi, pa tudi za Evropo tipična enotnost nasprotij, ki ni več ogrožajoča, ampak je samo še športnega značaja. Če potujem zunaj Evrope, je tu že določen evropski gospodarski in kulturni profil, glede na druga kulturna okolja, kakršna so ZDA, Japonska ali Kitajska. Moja formula je približno takšna: Evropa se počasi začenja zavedati, da je Slovenija njen integralni del, Evropa pa ni samo Nemčija.
Kam po svetu te je vodila pot zadnjega pol leta in zakaj?
V Estoniji, Litvi, Latviji in Turčiji sem imel delavnice o dizajn menedžmentu, v Koreji sem bil član žirije pri državnem natečaju za dober dizajn, na Južnem Tirolskem sva si z ženo ogledala festival avantgardne umetnosti Manifesto7.
Kje je prešitje med tvojim razmišljanjem o dizajnu in tvojim razmišljanjem o umetnosti?
Umetnost je nenamensko estetsko doživetje, dizajn pa namensko.
Zakaj se ti zdi pomembno uveljavljati design kot vzvod gospodarskega napredka?
Dizajn je nosilec kvalitete pri produktu in servisu: oblikovanje naredi izdelke prepoznavne; oblikovanje olajša uporabo predmetov; oblikovanje emocionalizira naš odnos do predmetov; oblikovanje podpira naše zaupanje do izdelka in servisa. Izdelki in storitve, ki imajo tak, dober dizajn, ne potrebujejo za uspeh na trgu le nizke cene in dobre distribucije.
Kakšna je po tvojem trenutna gospodarska vloga dizajna v Sloveniji in kakšna v Nemčiji? Se kje oblikovanje obeh dežel sreča?
Vloga oblikovanja v obeh deželah je vezana neposredno na razvoj industrijskih in storitvenih dejavnosti. Nemški dizajn ima seveda v stanovskih organizacijah, šolah za oblikovanje in pa v promocijskih organizacijah, kakršen je naš Oblikovalski center Severnega Porenja in Vestfalije z natečajem red dot award, veliko oblikovalsko tradicijo, ki jo je gospodarstvo kot storitveno dejavnost integriralo v proces razvoja, produkcije in prodaje.
Slovensko razmerje med gospodarstvom in oblikovanje je nekako podobno, le da nima toliko tradicije. Morda so slovenski oblikovalci zaradi romanskih vplivov malo manj menedžerji in malo več uporabni umetniki. Zaradi majhnosti Slovenije bi se morala stroka še bolj internacionalizirati. Industrija sama je to že naredila, potrebno je tudi pri oblikovalcih.
Kaj ti iz svoje perspektive vidiš v slovenskem dizajnu, pa se zdi, da Slovenci sami pri sebi prezremo?
Bolje bi bilo govoriti o dizajnu v Sloveniji, ker sámo oblikovanje nima nobenih nacionalnih vezi. Če Gorenje naredi hladilnik s kristalčki Svarowski, to ni odsev neke slovenske estetske prakse (vsaj upam, da je tako), ampak s tem oblikovanjem Gorenje poskuša tržiti z uporabo nekega časovno omejenega trenda pri zelo specifičnem kupcu, ki pa ga je najti povsod po svetu. Naj ponovim, najvažnejša se mi zdi težnja po odpiranju: samo stoodstotna odprtost takega majhnega naroda, kako je slovenski, je jamstvo za razvoj, napredek in blaginjo. Tradicija pa je le kot 'cink' na juhi, zato da ima ta boljši okus.
Včasih imam občutek, da stvari, ki so kje drugje že narejene, v Sloveniji razvijamo sami še enkrat. Pri strateškem raziskovalnem programu slovenske gozdne in lesne industrije, ki ga je financiralo ministrstvo za okolje in prostor, imam npr. občutek, da tu – kar se oblikovanja tiče – nočemo imeti nobenega stika s strokovnjaki, npr. iz Finske, Italije ali Avstrije, ampak mislimo, da si s svojim znanjem in politično deklarativnostjo že znamo nekako pomagati iz zagate, v kateri tičijo te za Slovenijo zelo pomembne industrijske panoge.
Ali v tvojem ustvarjanju prevladuje racionalni stimulans? Kaj te najbolj intelektualno vznemirja?
Prizadevam si, da je temelj mojega življenja konceptualno razmišljanje, ki pa ni vedno racionalno. Intelektualno me vznemirja predvsem vsenavzočnost skepse, kar se tiče prihodnosti. Kakor da obstaja nekakšna industrija skeptikov, ki imajo vedno kakšne pomisleke in od tega dobro žive. Po drugi strani pa me vznemirja predvsem vprašanje, kako definirati lastnino pri kreativnem procesu. Kdo je lastnik znanja, življenske prakse, kulture? Predvsem takrat, ko se s temi mehkimi faktorji začne tržiti v velikem obsegu, je važno, da se ve, kaj je moje, tvoje in kaj je naše, skupno. Tu je globlji pomen oblikovanja kot stroke, ki daje ideji obliko, nekaj, kar je oprijemljivo.
»Enostavnejša ko je stvar, kompleksnejša ko je slika, enostavnejša ko je slika, bolj neizgovorljiva je beseda.« Fotografija s tem izrekom prekriva vso steno v tvoji pisarni. Je to tvoje umetniško vodilo?
Za vse voditelje (politične, gospodarske, verske, družinske) je to dejstvo, ki izhaja iz strukturalizma, nepremostljiva ovira, ki onemogoča totalitarizem, no, zame je ravno ta neostrina in večpomenskost intelektualno in estetsko vodilo.
Kako si se navdušil za fotografijo in kako za holografijo? Bil si namreč eden prvih ustvarjalcev holografije na svetu. Kakšno vlogo imata danes v tvojem življenju?
S fotografijo sem odraščal, ker je bil oče zavzet ljubitelj fotografije, važnejša pa se mi zdi estetska recepcija, ki smo jo gojili v družini. Če smo odšli v kak tuj kraj, smo šli najprej v galerijo, muzej ali cerkev. Holografija je trenutno zgodovinska vizualna praksa, morda čemí kje kot klice slinavke, ki se ne dajo popolnoma eliminirati. Vendar današnji čas definitivno ni čas za holografijo. Holografija sedanjosti ponuja samo konceptualne teme, kot je podvojitev in virtualizacija dejanskosti, ne pa vizualnoestetskih.
Kaj je pravzaprav fotoesej kot delo Vita Oražma? Je to tvoja značilna izrazna oblika?
V zgodovini fotografije je kar nekaj zelo odmevnih fotoesejev. Najprej seveda Robert Frank, The Americans, potem npr. Brassai, Graffiti ali pa Ken O'Hara, One. Kar je specifično za mojega, ki ga delam na Kočevskem, je to, da ga bom delal petkrat v štiridesetih letih. V njem bom poizkušal vedno znova vizualizirati svoj trenutni odnos do te pokrajine in ljudi, ki tu žive. V prvem, leta 2001, sem se lotil prezrtega, v drugem se ukvarjam z migracijami. Predstavil ga bom l. 2010. V moji fotografski praksi me ne zanima toliko siže (jaz bi kar fonetično, Aina) sujet, zgodba, ki jo v sliki razumemo, kakor presežek vizualnega v sliki, nekaj, kar nas pritegne, pa tega ne znamo prevesti v besede. Morda nam to uspe le z onomatopoijo ali pa medmeti.
S fotografijo bi rad ustvaril vizualne forme, ki bi neverbalno in neliterarno aktivirale spomin vsakega posameznika, ki si te fotografije ogleduje. Kako opisati ta prestreljeni O na napisu 'Narod si bo pisal sodbo sam', ki sem ga fotografiral v kočevskem Šeškovem domu, kaj nas vleče v to fotografijo? Oblika? Nejasnost? Neposrednost? Zgodovinskost?
Ali svetlobno oblikovanje ustvarjaš skupaj s svojo ženo Söke Dinkla, ki je kustodinja in teoretičarka novih umetnosti? Kakšno je vajino kreativno razmerje?
Midva se bolj ali manj pogovarjava in diskutirava, ali o mojih projektih ali pa o njenih. Skupnih projektov imava bolj malo, kar je tudi dobro. Če ne, ostane za medsebojno zvezo in družino prav malo časa.
Če je holografija le ena izmed oblik svetlobnega oblikovanja, kakšna so tvoja aktualna dela na tem področju, katera je bila tvoja zadnja razstava?
Zadnja je bila v galeriji Miklova hiša v Ribnici leta 2006, ker sem s svojimi fotografijami, ki sem jih posnel pred tridesetimi leti v Ribnici, tematiziral individualni spomin, razpoznavanje in prepoznavanje v fotografijah. Fotografije so katalizatorji našega, povsem individualnega časovnega prostora. Pretresejo nas, ker nam skorajda brez distance predstavijo preteklost, obenem pa nam pomagajo pri refleksiji sedanjosti.
V Sloveniji se tvoje umetniško ustvarjanje osredotoča na mladostni kraj. Kakšno je Kočevje, kakšni so Kočevci?
Kočevje v moji glavi je tako, kakršno potrebujem, da lahko imam v Nemčiji slovenske korenine. Za mnoge je Kočevska zaradi gozdov, jam in rek prav čaroben svet, drugi vidijo v njej zgolj kraj pobojev, medvedov in gob. Kočevcev pa je na srečo vedno manj. Kočevec je namreč pojem, nastal pri oblastnikih prejšnjega sistema, ki so hoteli pretrgati kontinuiteto kočevske zgodovine, kjer sta obe glavni etniji, Slovenci in Nemci, živeli v sožitju. Nekdo, ki se priseli v Ljubljano, tudi ni zaradi tega kar naenkrat Ljubljančan.
Že v mladih letih si rad vabil prijatelje na sofisticirane obede. Katera jed je tvoja najnovejša strast?
Dve bolj hitri: ajdove palačinke z avokadovim nadevom, severnomorske kozice z jajcem na oko na črnem kruhu (pumpernickel).
Katere mize pa se ti zdijo lepo pogrnjene?
Zadržano dekorirane, z Rosenthalovim porcelanom, srebrnim priborom Koch in Bergfeld in predvsem s kozarci Riedel, ki podpirajo kakovost hrane in vina – estetski redukcionizem z odtenki luksuza. Vse to pa prav nič ne pomaga, če za njo sedi pretenciozna družba, pametnjakoviči, ki ne znajo ceniti dobrega, naparfumiranci, ki dejansko in simbolno prekrijejo vonjave hrane.
Kdo poleg vaju z ženo še sedi za mizo, kadar si privoščiš gastronomsko in intelektualno izboren obed?
Sin Tone, prijatelji, sosedje, sorodstvo, umetniki, npr. Jan van Munster, Lynn Hershman, Jochen Gerz, Xavier de Richemont, poredko tudi ti.
In katere slike visijo na stenah tvojega stanovanja, so med njimi fotografije, holografija?
Imava predvsem moderno in pa sodobno umetnost, to, kar sva kupila sama: predvsem fotografije, holograme, risbe, akvarele. Od Slovencev nič posebnega: konvolut Rade Šuštar iz poznih štiridesetih, Andreja Trobentarja, nekaj od IRWIN, risbe Božidarja Jakca iz Tunizije še čakajo na uokvirjanje.
Katero si še zelo želiš, pa je nimaš?
Ker nisva zbiratelja, tudi nimava načrta, kaj nama še manjka. Ker naju vedno zanima to, kar je povsem novo, te umetnine niso tako drage, da jih ne bi bilo mogoče kupiti.
Zakaj si se odločil izbrati ravno takšen avtoportret k temu intervjuju, kot smo ga objavili?
V Kočevju bi se fotografiral pred Cigansko jamo, kjer sem kot dijak pomagal izkopavati sledi ljudi, ki so se pred slabim vremenom zatekali v vhod jame. Vse to, kar so pozabili ali odvrgli, so znaki človeške kulture pred približno 25.000 leti na Kočevskem. Porurje pa je povsem umetna kulturna tvorba: delno se je pokrajina pogreznila za več kot dvajset metrov zaradi eksploatacije premoga, tako da teh predelov ne zalije talnica samo zaradi nenehnega črpanja te vode. Po zatonu težke industrije jekla in pa premogovništva si narava neusmiljeno jemlje nazaj ta teritorij. Nekako simbolno sem se postavil pred podivjan bezeg, glog in liguster v našem vrtu.
 |
ljudje 
RSS komentarji