Pogovor s Simono Muc, ki si je iz konjička spletla poklicno pot. Z očmi arhitekta v svoji galeriji ustvarja enkratne ročno pletene izdelke.

Zakaj ravno pletenje?
Vse življenje sem pletla in ves čas čutila, da me pletenje samo kot konjiček ne zadovoljuje več. Počasi se mi je v glavi spletala zamisel, da bom svojo ustvarjalnost najbolje izrazila prav skozi kombinacijo pletenja in arhitekture. Po izobrazbi sem arhitektka in po diplomi sem se približno deset let ukvarjala s projektiranjem, med drugim sem delala  z arhitektom  Metodom Prijateljem in v  biroju Sadar Vuga arhitekti. Sodelovala sem pri velikem številu projektov, na primer pri stavbi Gospodarske zbornice, Arcadie, steklenega prizidka k Narodni galeriji itn. V tem obdobju sem magistrirala iz komunikologije in, poleg tega da sem bila glavna urednica spletnih strani v Novi Ljubljanski banki, sem se veliko ukvarjala s spletno uporabniško izkušnjo.  Poleg sodobnega spleta me je vseskozi spremljala strast do klasičnega pletenja in me je na koncu vodila v razvoj blagovne znamke Niti Niti.  Čeprav je to na prvi pogled zelo raznovrstna izkušnja, je zame v resnici  nekakšna premočrtna pot, ki me je na koncu pripeljala na začetek, do moje prve ljubezni – pletenja. Vendar tokrat bogatejšo za veliko novih izkušenj, najintenzivnejša med njimi je prav arhitekturna.  Arhitektura kot poklic, ki s svojo dvojnostjo, izrazito abstraktnostjo in multidisciplinarnostjo dejansko omogoča, da ga transplantiramo, cepimo z drugimi umetnostmi, v novo, drugačno in bogatejšo zgodbo. 

Kaj vse ponuja Niti Niti?
V galeriji volne ponujam zgolj ročno pletene izdelke visoke kakovosti in vrhunskega dizajna. In to je treba razumeti dobesedno, ker je to ključ mojega koncepta. Poleg svojih pletenin Niti Niti razstavljam ročno pletene izdelke nekaterih najboljših  tujih oblikovalcev, med drugimi mladega hrvaškega modnega oblikovalca Igorja Galaša, ročno pletene tabureje in preproge, podobne velikim razgrnjenim puloverjem nizozemske oblikovalke in umetnice Christien Meindertsma, ki so tudi v zbirki muzeja sodobne  umetnosti MoMA v New Yorku, ter pletene lutke francoske oblikovalke Florence Wetterwald, ki jih izdelujejo v Peruju iz  ročno branega bombaža. Poleg že spletenih izdelkov ponujam prejo visoke kakovosti z vsega sveta, od perujske alpake do japonske svile buret. Izbor oblikovalcev in preje je del mojega pogleda na to, kar je trenutno najboljšega na tem področju,  kar bo v prihodnje postavljalo standarde na področju ročnega pletenja v svetu.

Tvoje pletenine so videti tehnološko precej zahtevne, so precej bolj sofisticirane od puloverjev in jop, ki so nam jih pletle babice.
Jopice, ki so nam jih pletle babice, so nekaj najlepšega, kar se nam je lahko zgodilo. Ne zaradi oblike ali barv, saj si mlade generacije po navadi ne delimo okusa s starejšimi, ampak zaradi ljubezni in truda, ki je bil vanje vpleten. In če smo že pri obliki, na svoje pletenine ne gledam le kot na modno oblikovanje, ampak tudi kot na arhitekturo.  Kot pri arhitekturi je pri mojih izdelkih pomemben izbor in razumevanje materiala, strukture, tehnološkega procesa in detajla ter  vključitev presojnosti in svetlobe v izdelek.  Proces, ki pripelje do obleke, je podoben projektiranju – od zamisli, skice, izbire materialov, strukture in teksture, raziskave materiala, testnega vzorca do izvedbe.

Ali vse spleteš sama?
Če želim koncept, idejo pripeljati do uspešnega, unikatnega umetniškega izdelka, moram biti vključena v ves proces, od začetka do konca. Bolj kot pletilja pa se vidim kot kreativna udeleženka, ki mora odlično poznati tehnologijo in material in ki mora znati svoj izdelek uspešno pripeljati od zamisli do izvedbe.

Galerija je odprta približno eno leto, ali je bila v tem času tvoja dejavnost opažena?
Glej, ko sem se spustila v ta svoj projekt, sem se odločila, da predvsem sledim svoji življenjski želji, strasti po ustvarjanju in ljubezni do pletenja. Ta zares neverjetni interes, ki se je vmes zgodil, zanimanje medijev, tako slovenskih kot tujih, in predvsem odziv strank ter ljudi, ki jih zelo cenim, pa mi je potrdil, da, če slediš svoji viziji in če delaš s strastjo in srcem, napačne poti ni. Moram pa poudariti, da poslanstvo Galerije volne Niti Niti ni le biti prodajni prostor, ampak točka za srečevanje, torišče širjenja kulture pletenja – tu organiziram različne delavnice pletenja in pletilsko druženje,  na primer After Work Niti Party, ki se odvija vsak četrtek popoldne in je že postalo tradicionalno. Okrog Galerije se je že izoblikovala skupnost ljubiteljev ročnega pletenja, ki prej niso imeli kje izmenjevati izkušenj, vprašanj ali zamisli.  Moj cilj je obuditi v Sloveniji že skoraj pozabljeno kulturo pletenja, ki pa se spet, delno zaradi svetovnih modnih trendov,  prebuja. 

Z modnim oblikovanjem se ukvarja več arhitektov, pri nas na primer Almira Sadar, arhitekti raziskujejo zgubana oblačila Isseyja Miyakeja …
Da, to si pravilno opazil. Almirine stvaritve dihajo tudi arhitekturo in so tudi zato tako posebne. Arhitekte je vedno fasciniral »plašč«, ovoj, iz tega se je razvila povezava z oblačili, modo, tekstilijami. To je izjemno bogata in  navdihujoča zgodba, ki se lahko kaže v neštetih hibridih med arhitekturo in drugimi umetnostnimi panogami. Zame je to zgodba o prepletanju transparentnosti in omejenosti, svetlobe in strukture, lahkosti in brutalnosti. 

Tvoja sedanje delo je manj stresno kot delo arhitekta?
S tem vprašanjem si odprl eno zelo zanimivih plati pletenja – njegovo sproščujočo, skoraj meditativno vlogo. Pletenje se ponekod uporablja celo v terapevtske namene, saj so ponavljajoči se gibi in občutek, da nekaj ustvarjaš s svojimi rokami, zelo pomirjujoči in spodbujajoči. Je pa poslovni del mojega ustvarjanja seveda lahko zelo naporen, verjetno nič kaj drugačen od  kompleksnosti dela arhitekta ali kakšnega drugega poklica.

Z Niti Niti si začela v časih, ki niso najboljši za posle.
V smislu gospodarske krize je to res, vendar najbrž ravno zaradi nje raste zanimanje za že pozabljene in nekoč zelo cenjene vrednote, kakršne so ročno delo in naravni materiali. Ljudje so siti instantnih serijskih izdelkov,  v katerih ni več čutiti  človeškega dotika, truda in energije.  Začeli smo znova odkrivati lepote osebnega prijema, neponovljivega, enkratnega unikatnega ročnega dela po načelu »naredi si sam« ali pa »naredi samo zame«. Prepričana sem, da je to trend prihodnosti in da bomo ljudje čedalje bolj cenili takšne individualizirane prijeme, v nasprotju z brezosebnim pristopom sodobne družbe, v katerem smo kot posamezniki, kot osebe izginili in se utopili v množici.
Ko omenjaš povečano zanimanje za ročno in obrtniško delo, gre za podoben trend tudi v arhitekturi, saj se po desetletju »instantne« arhitekture, ki je bila povezana s špekulantsko gradnjo, danes nekateri arhitekti vračajo h klasiki v smislu solidne izdelave, trajnejše arhitekture, ki bi jo lahko podprl okrnjen nepremičninski trg.
Menim, da to velja za marsikatero dejavnost oziroma storitev. Izvedba bo postala bolj premišljena, kakovostnejša, bolj osebna, dobri obrtniki bodo spet dobili veljavo.  Storitev, ki bo na prvi pogled  dražja, bo na dolgi rok cenejša.

Ali bi lahko iz cenene volne spletla vrhunsko oblačilo?
V oblikovnem smislu bi se seveda dalo izdelati dober kos.  Uporaba takšnega  materiala pa ne bi izkoristila vseh dobrih lastnosti volne. Kakovostna volna je zame eden ključnih elementov dobre pletenine. Prav zato, ker je kakovostna volna nekaj tako posebnega, skoraj neprimerljivega z drugimi materiali. Zakaj je ne bi torej izkoristili?

Kako si predstavljaš prihodnost svoje blagovne znamke, obstajajo načrti za širitev v tujino?
Glede na odzive, še posebej iz tujine, se širitev blagovne znamke Niti Niti  pravkar začenja. Svoj koncept gradim na unikatnosti, visoki kakovosti in osebnem prijemu.  Vsaka kolekcija vsebuje le omejeno število izdelkov, ne delam na zalogo, večina kosov je izdelana po naročilu. Vse to narekuje usmeritev na najzahtevnejše  trge in ljudi, ki takšen odnos cenijo. In teh ljudi ni veliko, zato je Niti Niti butična znamka.
Na tem mestu naj omenim, da ne izdelujem le oblačil, pravkar sem naredila »gamaše« za golfistične palice, v zadnjem delu moje prodajne galerije pa je »eksperimentalni« prostor, ki ga imenujem kokon in  ga postopoma oblačim v zavese, ki jih tudi sicer doživljam kot nekakšen pletilski performans,  najbolj umetniški del mojega ustvarjanja.

Glede na to, da si uspešno vzpostavila butično znamko, me zanima, kakšna bi bila tvoja vizija za ohranitev blagovne znamke Mure.
Vem, da je to preprosto reči, a če zaupaš v svoje sposobnosti, potem moraš graditi strategijo na svoji blagovni znamki, saj bodo na Kitajskem, v Turčiji ali Afriki lahko vedno ponudili nižje cene. V Sloveniji je veliko vrhunskih modnih oblikovalcev, ki bi lahko takšno blagovno znamko podprli. Tovrstno sožitje bi tudi njim pomagalo, da prodrejo na tuje trge. To je po mojem ena od možnih rešitev za slovensko tekstilno industrijo.
www.nitiniti.si

Komentarji (0)

RSS komentarji