Arcadia Lightwear, Sijaj Hrastnik, Vertigo Bird. Imena, za katerimi stoji Silvo Kačar, neustrašen podjetnik s prirojenim občutkom za dizajn. Trenutno strastno in predano gradi novo blagovno znamko svetil. Pogovarjala sva se tik pred njeno prvo mednarodno predstavitvijo na Frankfurtskem sejmu in danes že vemo, da je vrtoglavi prič poletel zelo visoko.
Zakaj ime Vertigo Bird, vrtoglavi ptič?
Iskali smo prepoznavno ime, ki bi zbujalo zanimanje, po drugi strani pa smo želeli, da bi bilo v povezavi s Hrastnikom oziroma Zasavjem, od koder izhajamo. Našli smo film Vertigo Bird plesalca Iztoka Kovača, ki na koncu filma simbolično zleze na visok dimnik in hoče poleteti iz zasavske doline. To je tudi naša simbolika. Z blagovno znamko Vertigo Bird, z novim Sijajem, želimo priti na mednarodne trge. Vedno smo bili omejeni samo na Slovenijo oziroma prej na Jugoslavijo.
Kakšen je moto Vertigo Birda? Kako bi v nekaj stavkih opisal to blagovno znamko?
Z Lucem Kucherjem, ki nam je pomagal vzpostaviti blagovno znamko, smo jasno določili vizijo in sporočilo, ki se glasi: nepredvidljivo elegantno in nepričakovano funkcionalno. Iz dveh različnih polov, ki se ne skladata, smo zgradili novo celoto, ki ima dodano vrednost. To me je vedno privlačilo. Morda se sliši precej patetično in neumno, da je ena in ena tri. Ampak to je to. Ko povežeš dva različna pola, dobiš dodano vrednost. Tipičen dokaz za to je lestenec Jurgena Baya za Moooi. Gre za popolnoma baročen lestenec, okoli katerega je moderna folija v obliki valja. Gre za tipičen zgled iz naše industrije, podobnih primerov je še veliko, tudi v glasbi, na primer.
Za Vertigo Bird oblikujejo tako slovenski kot mednarodni oblikovalci. Kako jih izbiraš?
Naboj slovenskih oblikovalcev je velikanski, ker so vsi prikrajšani za neko resno proizvodnjo, ki se je nihče noče lotiti. Lotiš se je namreč lahko, samo če imaš zagotovljen trg, to pa je nemogoče, če živiš v dvomilijonski državi. Videl sem, kakšen neizkoriščen potencial imajo slovenski oblikovalci. Mi pa smo se za tuje oblikovalce, Japonce, odločili iz popolnoma preprostega razloga, ker se vklapljajo v naš koncept. Njim nismo dali niti briefa (smernic, navodil, op ur.), našli smo njihov izdelek, in nam je bil tako všeč, da smo ga hoteli imeti v kolekciji Vertigo Bird.
Z oblikovalci torej razvijaš popolnoma nove izdelke, hkrati pa iščeš že izdelane predloge.
To je bilo naključje, če sem čisto iskren. Ne iščem, načeloma damo oblikovalcem brief, in potem na tej osnovi naredijo predloge.
Si direktor podjetja, ki od vsega začetka zelo angažirano sodeluje pri oblikovanju. Celo sam si oblikoval nekaj svetil.
Jasno, saj mi je dizajn blizu, imam ga rad, in zelo pomembno je, da imamo izkušnje iz projektive in prodaje. Vemo, v katere smeri se razvijajo stvari, naša prednost je torej to, da lahko izbiramo. Kar pa se tiče samega oblikovanja, smo v podjetju sestavili neko skupino. Pri nas so namreč vedno obiskovalci, prijatelji, s katerimi se pogovarjamo. Tako dobimo veliko predlogov in jih pilimo, morda zavržemo ali pa razvijemo do končnega izdelka. Včasih vzamemo za koncept staro luč, neki arhetip luči, in ga potem čistimo in predelujemo, pri tem sodeluje vrsta ljudi, predvsem prijateljev. To skupino ljudi je Hana, moja hči, ki je takrat tudi sodelovala pri projektu, imenovala Smoke Detektors. Tako se je začelo.
Ne glede na to, da so luči popolnoma različne, kolekcija Vertigo Bird učinkuje kot celota. Ali je to načrtovano?
Na Ljubljanskem gradu smo se lani novembra predstavili samo z enim polom, tam ni bilo drugega pola, ki je za nas tudi zelo pomemben. Gre za konceptualne luči Nike Zupanc ali biroja Sadar-Vuga. Imamo dva koncepta, na eni strani zelo oblikovane, konceptualne luči, na drugi pa generične, ki so namenjene predvsem arhitekturni razsvetljavi, ki jih arhitekti uporabljajo za javne objekte. V katalogu oziroma v našem slovarju jih imenujemo Black Angels in White Angels.
S čim mora nova blagovna znamka presenetiti na mednarodnem trgu?
Predvsem mora imeti zelo jasno zgodbo. Ne želimo biti osladni, kakor so mnoge znamke zadnje čase, ampak ostri, arogantni. Ne želimo ubirati takšne prodajne poti kot drugi, ne želimo imeti zastopnikov, distributerjev, ampak hočemo biti neposredni. Prodajati želimo po internetu in s tem tudi znižati ceno izdelkov. Tako veliko členov, ki so bili prej potrebni, odpade. Mislim, da je tipičen italijanski prijem izpred dvajsetih, petindvajsetih let, ko so izbrali najprej svojega zastopnika, potem distributerja, ta je postavil mrežo dobaviteljev, zastarel. Z drugačno obliko prodaje želimo znamko poceniti in jo narediti tudi dosegljivejšo.
Vertigo Bird torej ne bo v trgovinah?
Imeli bomo tudi trgovine, ampak svoje lastne. To bodo predvsem pisarne, namenjene arhitekturnim birojem in podjetjem. Banki svetila namreč težko prodaš po spletu, gre za ves sistem, ki potrebuje podporo, to bomo ponujali v svojih razstavnih salonih, kjer bodo zaposleni prestavljali naše luči.
Kako ste zasnovali oglaševalsko kampanjo?
Imeli smo veliko srečo. Pripravili smo natečaj in res sem vesel, da smo prepoznali koncept Studia Luks, ki se mi zdi revolucionaren, ker je logotip sestavljen iz treh znakov, ki jih lahko prikažemo in uporabimo različno, pri tem pa ostajajo prepoznavni kot del blagovne znamke. Kampanja je usmerjena predvsem v gverilsko obliko, v gverilski marketing, ker si preprosto ne moremo privoščiti dragih kampanj, oglaševanja v revijah, ki danes v svetu oblikovanja nekaj pomenijo. Uporabili bomo torej gverilski marketing.
Predstavljali se boste tudi na sejmih?
Odločili smo se, da se letos predstavimo samo na frankfurtskem sejmu, prihodnje leto ne bomo šli na sejem v Milano, nastopili pa bomo na Tortoni, ki je bolj alternativna. Zona Tortona predstavlja drugačno sejemsko ponudbo v alternativnih ambientih.
Kdo je ciljna skupina Vertigo Bird? V modni industriji na primer izginja srednji trg, na eni strani imamo luksuzne, izredno drage izdelke, na drugi pa ponudbo cenenih kopij. Vmes ni skoraj nič.
Z Vertigo Bird želimo v sam vrh, to je naša edina možnost za preživetje. Srednji razred pomeni veliko količino izdelkov, a na tem področju je Azija tako konkurenčna, da si tega ne moremo več privoščiti. Ti izdelki so si neverjetno podobni in konkurirajo le s ceno. Ta trg je že tako zasičen, da ne moremo priti zraven in tudi nima smisla. Pri Vertigo gre torej za visoko kategorijo, generične, dobro oblikovane izdelke želimo aplicirati tudi v arhitekturni razsvetljavi. Naši kupci so namreč predvsem arhitekti. Delamo podobno kot farmacevtska industrija, ki sodeluje z zdravniki, ti pa predpisujejo zdravila pacientom. Našli smo nišo, ki se nam zdi trendseterska; v arhitekturni razsvetljavi je to gotovo korak naprej.
Razvili smo tudi prijem »custom made«, izdelek oblikovan po želji stranke, podobno kot Nike. Izbereš lahko svoj model, sestavljen iz osnovnih modulov. Tako se lahko uravnava tudi vrednost izdelka. Če v svetilu namreč želiš elektronsko predstikalno napravo, je ta dražja od klasične naprave, na zunaj pa ta velika razlika sploh ni opazna. Imamo tudi različne obdelave, ki spreminjajo ceno, in tako je izdelek, čeprav ima naš podpis, lahko dosti cenejši. Morda še pomembnejša je zunanja oblika, ki je lahko res poosebljena.
Ali si v posel s svetili padel po naključju ali si razvoj načrtoval?
Začelo se je tako, da sem imel uspešno podjetje, ki je izdelovalo elektronske elemente za jugoslovanski trg. Ker so bili to velikoserijski izdelki, sem se precej dolgočasil in nekoč sem doma razdrl luč, prvo halogensko luč, ki sem jo videl, in potem sem sam naredil nekaj podobnega. Eden izmed mojih prijateljev oblikovalcev je luč videl in razstavili smo jo na oblikovalski razstavi. Ljudi je zanimala, naredil sem jih sto in potem dvesto. Takrat je razpadla Jugoslavija in izgubil sem posel, šlo je za srečno naključje, in odločil sem se za luči. Začel sem s čisto proizvodnjo, ampak ker so se trgi takrat odprli, sem ugotovil, da je konkurenca iz tujine tako močna, da ji enostavno ne bom mogel konkurirati. Zato sem se usmeril v zastopstvo. A prej ali slej smo morali začet delati s svojo glavo, zato sem se odločil za nakup Sijaja Hrastnik, ta pa je potreboval nekaj let, da smo prišli do tega, kar je danes. Ko je v podjetje prišel direktor Matjaž Vallant, so se stvari začele obračati na bolje in zdaj lahko že marsikaj naredimo sami. Izdelujemo lastne izdelke za Targetti, delamo za Artemide, sodelovali smo z oblikovalcem Markom Newsonom ... Sedaj pa želimo narediti še korak naprej, ki je za vse nekaj novega.
Povezan si z Arcadio, Sijajem Hrastnik in Vertigo Birdom. Kateri je na prvem mestu?
Arcadia je moj prvi otrok, ki je že odrastel, z Arcadio nimam več skrbi, imam direktorja, ki jo dobro vodi, enako je s Sijajem. Gotovo pa je nov otrok Vertigo Bird. To je majhen otrok, ki mora še shoditi, in seveda je v tem trenutku z njim največ dela. V nasprotju s prvima dvema je pri Vertigu od začetka vpletenih več ljudi, kar pomeni, da ni vse odvisno samo od mene. Predvidevam, da se bodo otroške bolezni končale v treh letih.
Kako pomembne so korenine blagovne znamke? Ali bi Vertigo Bird lahko ustvaril kjerkoli ali je navezan na Slovenijo?
Blagovno znamko lahko ustvariš kjerkoli na svetu, mislim, da to ni res ni pomembno. Nobenega kompleksa nimam, če delam v Sloveniji, čeprav večina tovrstnih podjetij nastaja nekje na Nizozemskem, v Italiji ali v Angliji. Zaradi tega nimam niti malo slabega občutka, mogoče imam celo prednost. Naše oblikovalce namreč vidim kot napet lok, pripravljeni so narediti nekaj dobrega. Kadar nekaj delamo prvič, smo vsi polni navdušenja.
Ali ti morajo biti luči tudi všeč? Bi jih imel doma?
Jasno. Če ne bi bilo tako, vse skupaj sploh ne bi imelo smisla. Če sem neke vrste art director, potem mi luči absolutno morajo biti všeč. Izbor je prišel iz koncepta, ki smo ga leto in pol razvijali z Lucem. Ta koncept je bil del nas, tisto, kar smo čutili, tisto, kar smo. Če ne bi bili to, kar smo, bi bili tudi izdelki drugačni, nekaj bi bilo hudičevo narobe.
Tvoj poklic je zelo ustvarjalen in večina kreativcev za svoje delo potrebuje tudi druge spodbude.
Zame je to gotovo glasba.
Kakšna glasba?
Odvisno kdaj. Konkretno recimo Rolling Stones. Z mano so že od nekdaj, pa nisem vedel, zakaj. Tudi ta dva tipa sta dva različna pola, a kljub njuni različnosti jima je uspelo narediti odličen izdelek, ki traja že štirideset let. Gre za to, kako ustvarjajo glasbo, kako gredo v studio, kako lahko vso noč pilijo eno stvar. Vzamejo karkoli in pilijo toliko časa, da pridejo do novega izdelka, ki je popolnoma njihov. Tako vidim tudi naše delo.
Lahko izpostaviš kakšno blagovno znamko, ki te je res navdihnila za nastanek Vertigo Birda?
Navdihovale so me vse blagovne znamke, ki danes kaj pomenijo. Po eni strani vem, kje v tem trenutku stoji oblikovanje na trgu, po drugi strani pa iščem nasprotni pol tega. Če si tak kot drugi, vse skupaj nima smisla. Seveda so mi všeč nekatere blagovne znamke, a sam si želim biti drugačen.
Imaš najljubšega oblikovalca, nekoga, s katerim bi res rad delal?
Morda se ti bo zdelo smešno, ampak Ingo Maurer, ker ima zelo inovativne prijeme. Maurer, vendar brez njegove poetike, ampak z našim, bolj čistim in arogantnim pristopom. Če bi ga znal prepričati, da bi oblikoval po naših smernicah, bi bil zelo vesel, če bi delala skupaj.
Vse, ki te pred leti še nismo poznali, si prijetno presenetil, ko si po načrtih Sadar Vuga arhitektov postavil poslovno stavbo Arcadia Lightwear. Bil si eden prvih podjetnikov pri nas, ki se je zavedel moči oblikovanja in arhitekture.
Gre za instinkt, to ni naučeno. Ko sem gradil svojo hišo, nisem imel denarja in sem za mnenje spraševal različne arhitekte. Pozneje sem videl, koliko napak sem naredil, ker sem sestavljal stvari z različnih koncev. Ugotovil sem, da je najpomembnejše, da izberem arhitekta, mu povem, kaj želim, in mu potem pustim popolnoma proste roke. Nekaj mesecev sem se trudil z briefom, dal sem ga trem arhitektom, odločil pa sem se za Sadar-Vuga, ker so s popolnoma vsakdanjimi materiali naredili objekt, ki ima dodano vrednost. To se je potrdilo s številnimi objavami. Čutil in vedel sem, da bom s tem projektom dobro promoviral, zato sem se odločil zanj.
Na vrhu svoje poslovne stavbe tudi živiš. Zdi se, da je tudi tvoje zasebno življenje popolnoma prepleteno z delom.
To je res. Čeprav si nisem želel, da bi bilo tako.
In kaj bi počel, če se ne bi ukvarjal z oblikovanjem, razvojem in prodajo svetil?
Ukvarjal bi se z glasbo. Ali pa s slikarstvom. Upam, da bom nekoč našel čas tudi za to.
 |
RSS komentarji