O arhitektih in arhitekturi po vojni, o Plečnikovi in Ravnikarjevi šoli in o tem, kako je nastajal Klinični center v Ljubljani

Profesor doktor Stanko Kristl je ena izmed osrednjih osebnosti arhitekture šestdesetih in sedemdesetih let pri nas. Svojo kariero je začel v petdesetih letih kot asistent Edvarda Ravnikarja, ko se je udeleževal prvih natečajev. Je avtor številnih javnih in stanovanjskih objektov. V slovensko arhitekturo je z vrtcem, ki stoji na Črtomirovi ulici za Bežigradom v Ljubljani, prinesel organske oblike. Njegov največji realizirani projekt je objekt DTS Kliničnega centra v Ljubljani, v tem trenutku je zaposlen z načrti za njegovo širitev. V svoji karieri je dobil vse najpomembnejše slovenske in jugoslovanske nagrade za arhitekturo in kulturo, naj omenim Plečnikovo, Župančičevo, obe Prešernovi, Borbino.

Kdaj ste se odločili, da boste arhitekt, in kako se je začela vaša arhitekturna pot?

Iz obdobja osnovne šole se spominjam le lovljenja in igranja po ljutomerskih mestnih ulicah in trgih ter v obšolskem gozdu, nikakor pa se ne morem umestiti ob knjige in zvezke. Prve učne navade so mi privzgojili v tako imenovanem Martinišču, salezijanskem zavodu v Murski Soboti, ki je bil neke vrste antipod dijaškega doma. Vpeljani ritem učenja in razvedrila je postal samoumeven vsakdanjik, nadgrajen s prostočasnimi dejavnostmi, ki so se odvijale po opravljenih šolskih obveznostih. Iz lepenke in papirja sem izrezoval ter oblikoval različne predmete, včasih vzel v roke glino, barve. Po četrtem razredu gimnazije sem stanoval pri stricu, stilnem mizarju. Tu sem imel več priložnosti, da se preizkusim v obdelavi lesa, posedim ob stružnici, seveda pod nadzorom njegovih pomočnikov. Duh sveže obdelanega lesa mi je do danes ostal v podzavesti. Prvo razmišljanje o moji poklicni usmeritvi prihaja iz obdobja gimnazije, ko sem dobil knjigo o poklicih, kjer je pri poglavju o »graditeljih« pisalo le, da se taki osebi ne sme vrteti, saj se vzpenja po gradbenih odrih, in še nekaj drugih neuporabnih informacij.

Nekateri mladi arhitekti in študentje se na neki točki sprašujejo, ali je bila odločitev za arhitekturo prava. Ali so se vam kdaj porajali takšni dvomi?

Ne, nikoli, po vojni je arhitektov zelo primanjkovalo, saj je bila dežela močno porušena, od infrastrukture do gradbenega fonda. Sočasno s  povojno obnovo je potekala strukturna preobrazba države, od kmetijstva do industrializacije. Zdi se mi, da smo v stari Jugoslaviji še igle uvažali, po vojni pa smo postali vodilni izdelovalec turbin in drugih tehnoloških izdelkov, večine tedaj visokotehnoloških panog danes ni več. Skratka, dela je bilo še in še.
Že v zgodnjih študijskih letih sem našel svojo »tržno nišo«, v seminarju profesorja Ravnikarja smo se ukvarjali tudi z grafiko. Zato sem se že v tretjem letniku začel udeleževati grafičnooblikovalskih natečajev, če si dobil prvo nagrado, si bil preskrbljen za nekaj mesecev. Štipendije nisem imel, ker se po študiju nisem želel vezati na  določeno podjetje. Nagrade arhitekturnih natečajev so kotirale višje, kmalu smo s kolegi začeli konkurirati tudi na njih. Čeprav sem imel opravljene vse izpite že v četrtem letniku in sem se imel možnost lotiti diplome, se za to nisem odločil. Menil sem, da se v seminarju lahko naučim več kot v kateremkoli biroju. Popolno fiskalno neodvisnost so mi omogočile nagrade na natečajih. Naj omenim, na primer,  natečaj za primestne hiše v Celju, ki sem ga pripravljal slab teden, prejel sem prvo nagrado, preskrbljen sem bil več kot pol leta.
Pri mojem osamosvajanju je bilo pomembno dejstvo, da sem zaradi strokovnosti želel ohraniti svobodo odločanja. Prepričan sem bil, da je le to prava pot pri oblikovanju arhitekturne misli. Državni biroji so bili vedno bolj ali manj izpostavljeni diktaturi investitorja, arhitekti pa pritiskom nadrejenih in finančnim interesom. Še kot študent sem bil član Društva arhitektov in Društva oblikovalcev Slovenije. Ker sem izpolnjeval vse pogoje za pridobitev statusa svobodnega umetnika in sem s tem postal tudi socialno zavarovan, me zaposlitev v državnem biroju ni zanimala več. Ko sem prejel prvo nagrado za osemletko v Šiški, sem s tem projektom postal svobodni arhitekt v Biroju za arhitekturo na Kersnikovi. Ker je podpredsednik Edvard Kardelj menil, da ta šola ne sodi v dano okolje, sem šolo s povečanim številom učilnic čez nekaj let realiziral na Zlatem polju v Kranju, to je Osnovna šola dr. Franceta Prešerna, ki je bila tudi nagrajena s Prešernovo nagrado. 

Med svojim študijem ste na šoli srečevali še Plečnika?

Res je. In tudi pozneje kot asistent, to je skupaj več kot 12 let. Sicer nisem bil njegov študent, saj so me predvsem zanimali novi trendi v arhitekturi. Tako nas je prvo leto v roke vzel profesor Vurnik. Naslednje leto je prišel na šolo Mihevc. En semester je bil ves naš letnik pri njem. Zatem je prišel še profesor Ravnikar, pri njem sem študiral devet let in bil štiri leta njegov asistent. Odlika Plečnikove šole je bila privzgoja za lepo in predanost poklicu, Ravnikarjeva pa privzgoja dela in discipline ter raziskovalne sle.

Ali lahko poveste kaj o »teksasu«?

To je dolga zgodba, ki se je začela pri zaključevanju mojega študija, ki je trajal devet let. Takrat so iz Slovenije v Bosno pošiljali inženirje, da so pomagali pri povojni obnovi. Arhitekti so risali armaturne načrte pri gradnji industrijskih objektov, ki jih je načrtoval arhitekt Danilo Fürst.
Vsakič ko sem pripravil diplomo, sem vprašal profesorja, ali lahko naredim še kakšen natečaj in potem diplomiram, tako sem se izmikal odhodu v Bosno. Na koncu sem imel izdelane tri diplome in po devetih letih študija sem z eno izmed njih tudi diplomiral. Po diplomi me je Ravnikar povabil za asistenta.
V tistih letih se je vpis na fakulteto močno povečeval  in ker je imel profesor Ravnikar preveč študentov, so mi dodelili učilnico v pritličju, tam sem vodil vaje pri predmetih javne zgradbe in urbanizem. Profesor se ni dosti ukvarjal s temi študenti, včasih je prišel pogledat, kako napreduje delo, če je bila pred njim nerazgrnjena, zvita rola načrta, je pogledal skoznjo in se pošalil, da je to za sedem, ob ocenjevanju pa je bila ta vaja ocenjena z devet. To navado je verjetno prevzel po Plečniku, slednji pa po svojem profesorju Ottu Wagnerju na Dunaju. To je bil ta znani »teksas«. Še danes hranim nekaj gradiva s teh vaj. Dobri izdelki.

V svoji karieri ste se veliko ukvarjali z bolnišnicami in kliničnimi centri. Zgradili ste objekt DTS Kliničnega centra v Ljubljani, bolnišnico v Izoli, zmagali ste na nekaj natečajih za bolnišnice po vsej Evropi in tudi drugje. Zakaj ste se specializirali prav za te najzahtevnejše in najkompleksnejše zgradbe?

L. 1959 me je odbor za gradnjo nove ljubljanske bolnice povabil, da prevzamem izdelavo projektov za njeno gradnjo. Zavedal sem se, da sto let nismo zgradili nobenega sodobnega bolnišničnega objekta in da moramo zapolniti to praznino. Zato sem odboru postavil naslednje pogoje: da nam omogočijo povezavo z institucijami, ki se ukvarjajo s projektiranjem in načrtovanjem bolnišnic (Düsseldorf, Berlin, Stockholm, ZDA, Kanada idr.); da nam omogočijo nabavo strokovne literature o gradnji nekaterih najsodobnejših realizacij; da preštudiramo najboljše primerke insitu; da se lahko povežemo z arhitekti in uporabniki teh objektov.
Investitor je na te pogoje pristal, od nas pa zahteval, da delamo deset ur na dan, tudi ob sobotah, in striktno natečajno abstinenco. Vsak mesec smo predstavili rezultate svojega dela, od investitorja pa prejeli napotke za naprej. Čez nekaj časa smo predstavili 18-etažni posteljni objekt s tlorisom v obliki hrastovega lista. Bil je nenavaden, zato so zahtevali mnenje düsseldorfskega inštituta za projektiranje bolnišnic. Njihov odziv je bil pozitiven. Na žalost zaradi finančnih zapletov objekt ni bil zgrajen, saj so denar namenili gradnji obeh stolpnic na današnjem Trgu republike, našo projektno skupino pa so razpustili.
Ljudski revolt je vlado prisilil, da so zgradili današnji posteljni objekt po zgledu zlasti nemških bolnišnic, po projektu Slovenijaprojekta. Zadnji niso imeli znanja in izkušenj v bolnišničnem načrtovanju, zato je gradnja zastala. Ponovno so se obrnili name, me povabili k natečaju, ki je bil razpisan za diagnostični, terapevtski in servisni objekt (DTS) kliničnega centra. Za oddolžitev so nam podelili dvakratno višino prve nagrade. Iz Kanade sem prinesel prvič izdelan, še svež mrežni plan za hkratno projektiranje in gradnjo bolnišnic, ki nam je poleg projektnih inovacij – rastre brez kot – omogočil sprojektirati in zgraditi Klinični center z vso splošno in medicinsko opremo v rekordnih štirih letih in pol. Dunajski klinični center so gradili več kot 15 let. Pri naši sedanji birokraciji in zakonskih določilih bi bilo to kljub vsej novi tehnologiji nemogoče doseči. Sedanja rekonstrukcija in dogradnja objekta DTS se vlečeta že od leta 2000 in še ni videti konca.

Veliko arhitektov razvije fleksibilno arhitekturo, da se objekt lahko povečuje in spreminja, vendar tega potenciala v praksi nikoli ne izkoristijo. Vi ste s širitvijo diagnostično-terapevtsko-servisnega objekta ljubljanskega Kliničnega centra (DTS), ki ga načrtujete sedaj, dobili to priložnost.

Leta 1974 je bil Klinični center dograjen, sedaj se je pokazala potreba po novih kapacitetah, potrebujejo nov diagnostični oddelek, več operacijskih sob. Nekakšna norma za bolnico je, da jo po tridesetih letih delovanja predelajo ali razširijo, naš projekt je takrat to upošteval že pri zasnovi. Dejansko projekt DTS raste – njegovo natečajno geslo je bila rast – proti severu, jugu, zahodu in v višino. Večja zavzetost ministrstva ne bi bila odveč.

Hiša, v kateri sva sedaj, je v naselju petih pritličnih atrijskih hiš in je kljub desetletjem še vedno zelo zanimiva, bolj kot večina sodobnih.

Nemci so leta 1936 zgradili prvo atrijsko hišo v Evropi po Rimljanih. Za časa Hitlerja tovrstne gradnje ni bilo več. Po vojni so se te tipologije med prvimi lotili Finci, Danci, Švedi, … Nekaj pozneje pa tudi mi, tu na Borsetovi.
Vsak projekt ima svoje ozadje, tudi te atrijske hiše. Kot asistent sem stanoval v bloku univerze za asistente, ko sem zamenjal službo, sem izgubil ta privilegij. Bil sem že poročen in z ženo sva pričakovala otroka, nekako sem moral urediti svoj stanovanjski problem. Z lokacijo, na kateri sedaj stojijo atrijske hiše, sem se prvič srečal, ko me je znanec prosil, naj mu predelam eno izmed vrstnih hiš, delo arhitekta Glanza, hišo z ateljeji, ki so si jih uredili umetniki. Na tej parceli, kjer sedaj stojita dve zahodni atrijski hiši, je nameraval graditi hišo z ateljejem kipar Putrih, po njegovi smrti se je njegova žena tej gradnji odpovedala. Ko sem na občini predložil načrt, mi niso dovolili graditi le ene hiše, moral sem pripraviti zazidalni načrt za vse ožje območje in najti investitorje za prvih pet hiš, te smo tudi zgradili. Originalni načrt je sicer predvideval gradnjo tudi na lokaciji, kjer danes stoji Močerad. Ker je bil nato pozidan dostop za druge objekte, je ostalo le pri zazidavi prvega dela načrtovane celote.
Ob Opekarski cesti je na sedanji lokaciji »primorske piazzete« stala opekarna. Glino zanjo so kopali na lokaciji omenjenih atrijskih hiš. Staro jamo so nasipavali z ugaski in gradbenimi odpadki. V publikaciji nekega francoskega inštituta, ki smo jo v društvu arhitektov prejemali kot zamenjavo za našo revijo Arhitekt, sem zasledil članek o nevarnem sevanju radona. Najučinkovitejša zaščita pred omenjenim sevanjem je zračenje. Zato sem hišo dvignil od tal, nato še streho nad gradbeni volumen, da lebdi kot dežnik nad njim. Zračna blazina ščiti pred poletno pripeko, pozimi pa ta tip strehe pomeni dobro zaščito pred zamakanjem. Hiše imajo tudi zelo značilno materialno podobo. Zgrajene so iz opek, ki so mi jih v Puconcih naredili po vzoru stare avstrijske opeke k&k. To so votlaki dimenzij 7/14/40 centimetrov. Uporabljene so še pri še pri eni od mojih stanovanjskih hiš, ki je v bližini gostilne Čad v Ljubljani. 
Ker imam priložnost, bi za konec dodal še nekaj, kar mi leži na duši.

Izvolite.

Mislim, da imamo v Sloveniji danes razmeroma veliko kakovostne sodobne arhitekture, ki jo ustvarja le  peščica dobrih arhitektov. Zelo problematično pa se mi zdi, da omenjena arhitektura pogosto nastaja v okviru slabega urbanizma ali brez kakovostnih urbanističnih načrtov. Zgled za nekaj takega je Jurčkova cesta, kjer stoji nekaj zanimivih objektov, urbanistična celota pa je grozljiva. Podobno je s Tržaško cesto, ki jo je pojedla postmodernistična arhitektura. Tudi Dunajski cesti se ne obeta nič dobrega. V ulično pozidavo se je vrinil arhitekturni objekt, ki bi pred vhodom potreboval večji odprt prostor, na primer situacijo, podobno Grubarjevi palači. Drugi problem sodobne arhitekturne produkcije je njeno neupoštevanje merila in nič razmišljanja o detajlu. Če pogledamo recimo arhitekturo gotskih katedral, nas od daleč nagovorijo s svojo obliko, če se ji približujemo, iz meglice začenjamo prepoznavati oblike, bližje ko smo, več detajlov se nam ponuja. Gotsko katedralo lahko študiramo več let, pa je ne bomo preštudirali. Danes komercialni arhitekti zgradijo steklen poslovni objekt, pri katerem že od daleč vidiš vse, kar ti ponuja, preveč je arhitekture, ki nima česa povedati.

Komentarji (0)

RSS komentarji