O tem zakaj oblikovati še en stol ali žlico, o evoluciji in o bilijonih odvrženih plastenk

Oblečen v popolno belino, z belimi lasmi, belo brado in bos se je na odru v razstavnem salonu Arcadie Lightwear zdel kot kakšen fanatičen prerok. A Ross Lovegrove je predvsem industrijski oblikovalec. Samozavesten, ponosen, zabaven, zvezdniško očarljiv. »Captain Organic«, kot mu pravijo oboževalci, saj ga navdihujejo organske oblike in strukture iz narave, piše svojevrstno poglavje v zgodovini oblikovanja.
Po magistrskem študiju na Royal College of Art je pri Frog Design v Zahodni Nemčiji sodeloval pri projektih, kakršen je Walkman Sony, pozneje je v Parizu svetoval podjetjem Knoll International, Louis Vuitton, Hermes in Dupont. Leta 1986 se je vrnil v London, ustanovil svoj studio in se začel podpisovati pod izdelke podjetij Airbus, Kartell, Cappellini, Moroso, Driade, Peugeot, Apple, Vitra, Yamagiwa, Hackman, Alias, oblikoval je zapestno uro za znamko Issey Miyake, opremil mediateko Toya Ita v Sendaiu in ostal zvest svojemu »organskemu esencializmu«, kjer ni ničesar preveč in ničesar premalo.
V Ljubljano sta ga povabili podjetji Arcadia Lightwear in Artemide, za katero je Ross Lovegrove oblikoval serijo nenavadnih luči. Aqua, Mercury, Cosmic Angel, Ocean and Leaf, Cosmic Landscape in Cosmic Mugg so imena luči, ki veliko povejo o njegovem oblikovanju. Sanjskem, organskem in kozmičnem.

Zakaj bi sploh oblikovali še enega izmed mnogih izdelkov? Ali ni že vse oblikovano?
Dal vam bom pozitiven in negativen odgovor, ker za oblikovanje lahko najdem dobre pa tudi slabe razloge. Poglejte na primer zgodovino jedilnega pribora. Njegov razvoj je poln pomenov, zahteval je neverjetno uravnoteženost. V hotelih me pogosto navdušuje pribor, o katerem nihče ne ve, kdo ga je oblikoval. Poglejva tudi oblikovanje Ettoreja Sottsassa. Njegovo delo je tako odlično, ker je razumel absolutno lepoto, ki se zgodi z združitvijo logike, materialov in funkcije. Njegov jedilni pribor Nuovo Milano je čudovit. V predalu imam tudi nekaj svojih kosov, a raje jem z njegovim priborom. Na tem področju nisem uspel, saj ne morem posnemati Sottsassa. Za maslo pa uporabljam nož Enza Marija, ki je perfekten. Na tej točki se lahko cinično vprašamo, zakaj oblikovati še en nož, skodelico ali luč? Saj je vse že oblikovano! Ta negativna pozicija je legitimna. Pozitivna stran tega koncepta pa je, da ljudje vedno želimo napredek, želimo se premikati naprej, imamo zavest, ki nas razlikuje od preostale narave. To je naš privilegij. Ljudem v studiu pogosto rečem, da moramo tudi žlico oblikovati z absolutnim prepričanjem, da lahko ustvarimo nekaj lepega. Pomislite samo, kako držimo žlico. Pred kratkim sem končal kolekcijo kopalniške opreme za podjetje Vitra iz Istanbula. Imenuje se Svoboda, ker so mi pri ustvarjanju dali popolno svobodo. Novost v kolekciji je bide. Bide obstaja približno 80 let in temelji na obliki stranišča. A saj se ne želite umivati na stranišču, ta miselnost je popolnoma napačna. Sedel sem in razmišljal, da mora bide temeljiti na jeziku umivalnika. Spremenil sem tipologijo bideja. V takšnih trenutkih me po vsem telesu prešine toplota, saj smo odkrili nekaj novega, ne gre za revolucijo, ampak za majhno tiho opazko. In zakaj še en stol? Stoli niso stoli, ampak sredstvo za opazovanje oblik, umetnosti in tehnologije, so ogledala svojega časa. Omogočajo potovanje skozi čas, poglejte staroegipčanske stole pa fantastične izdelke iz 17., 18., 19. stoletja. V 20. stoletju so v proizvodnji začeli uporabljati tehnologije iz drugih panog, npr. vojaške industrije. Stoli so merilo za vzdušje časa. Prav zdaj oblikujem stol, ki se imenuje Mood. Zanimajo me predmeti, ki ulovijo razpoloženje, ki je v zraku v času njihovega nastanka. 

Očitno je vaš največji navdih narava. Pravite, da ste prej kot oblikovalec evolucionarni biolog. Kako se torej vaše delo navezuje na naravo v smislu evolucije?
Izraz evolucionarni biolog je popolnoma provokativen. Zakaj? Pred leti sem iz časopisa iztrgal eno izmed najjasnejših stvari, kar sem jih videl v življenju. Fotografijo zelo starega učenega moža v obupnem suknjiču iz tvida. Za njim je bila steklena omara s skeletom kita in na vrhu je pisalo Ernst Mayr, 100, evolucionarni biolog. Vse na tej sliki je popolnoma jasno, celo 100 let. Oblikujem različno, a bistvo mojega dizajna lahko opišem z izrazom »organic essentianalism«.  Narava se izboljšuje in prilagaja glede na kontekst in klimatske razmere. Kadar ob morju piha močan veter, drevo med rastjo spreminja obliko. Tudi mene zanimajo okoliščine, ki vplivajo na moje oblikovanje. Z vidika evolucije se narava nenehno izboljšuje. Je »fat free«, nikoli ne vidite debelega drevesa, v njej je neverjetna vitalnost. Z vidika evolucije je zelo zanimivo opazovati tudi to, kako smo ljudje oblikovali stvari. Vzemite na primer skelet živali. V skeletu je vse, od izjemne kompozicije materialov, v njem so polisaharidi in kalcij, luknjičave penasate strukture, neverjetne oblike, ki so se razvile, da ublažijo udarce. Skeleti se mnogim ljudem morda zdijo čudni, a niso. So le 3D manifestacija odličnosti materiala in oblikovne logike. Narava vrta luknje v stvari, da jih osvobodi. Tako sem oblikoval stol za Moroso. Seveda ne hodim v muzej dobesedno kopirat dinozavrov, to bi bil res smešen koncept. A lahko se naslonim na logiko narave.

Vedno se gibljete na meji med oblikovanjem in arhitekturo. Pri vaših izdelkih je zunaj konteksta nemogoče ugotoviti merilo. Namizna luč za Danese bi bila lahko tudi letališki kontrolni stolp, gorsko zatočišče Capsule pa steklenička za parfum. Vaši dizajni so brez merila. Zakaj?
Ne gre za zavestno dejanje. Zbiram dela Henryja Moora, verjetno imam prav vse knjige o njem. Danes se mi njegova dela zdijo malo nostalgična, a če govorim na splošno, je nekoč izrekel izjemno pripombo. Albert Memorial v Londonu je označil za objekt, ki je bil oblikovan z namenom, da bo monumentalen, a je najmanj monumentalna stvar, kar jih lahko vidiš, saj ima popolnoma napačno merilo. Zdi se kot odrezan vrh cerkve. Moore je izdelal njegovo maketo, pri njej nisi mogel ugotoviti merila. Koncept monumentalnosti presega merilo, monumentalen je lahko tudi majhen objekt. Ideja o nedoločljivem merilu me vznemirja. Oblikovalci pogosto delajo napake, ko vstopajo na področje arhitekture, a tudi nekateri arhitekti ne znajo zmanjšati merila. V majhnem merilu namreč ne moreš ničesar prikriti. Arhitektura pa je virtualna, dokler ni zgrajena, medtem ko oblikovalec ob prototipu telefona ali stola lahko že na začetku ovrže idejo. A v tem trenutku me je moje zanimanje za materiale, tehnologije in oblike pripeljalo do točke, ko hočem vstopiti v svoje delo. Nisem naveličan majhnih stvari, a resnično bi rad gradil. Predstavljam si neverjetno, mlečno, belo, tekočo strukturo. Svoje arhitekturne vizije ne morem upravičiti drugače kot na emocionalni ravni.

Arhitekt Jan Kaplicky je pogosto poudarjal, da na človekovem telesu ni ene same ravne linije, živimo pa v pravokotnih stavbah. Se strinjate, da bi morali naseliti drugačen tip prostorov?
Naši predniki so pred 10.000 leti živeli v jamah in v podzavesti nosimo spomin na tisti čas. To je del naših instinktov.  Zelo dobro se odzivamo na oblike, tudi linearne, a sam bi resnično rad živel v svetu brez kotov. Žal pa ekonomičnost gradnje zahteva linearen konstruktivni proces, okvirje in okna. Za ukrivljeno steklo potrebuješ pravo bogastvo in rezultat ni ravno inteligenten, z njim skoraj nič ne pridobiš. A če bi imeli voljo in denar, bi lahko vstopili v drugačno dobo. Pred seboj imamo veliko novih možnosti, tehnologijo iz avtomobilske proizvodnje, oblikovanje aluminija, a to zahteva energijo, čas in veliko denarja. Proizvodnja organskih oblik pomeni večjo investicijo, ne le intelektualno. Le malo ljudem je uspelo oblikovati dobre organske izdelke. To je zelo težko, veliko več je neuspehov kot uspehov. Vzemiva zadnjih 100 let in preštejva arhitekte, ki so se ukvarjali z organsko formo: Alvar Aalto, Le Corbusier, Oscar Niemeyer, Jan Kaplicky, Frank Ghery, Zaha Hadid ... Ni jih veliko med 15 bilijoni ljudi, ki so na zemlji živeli v tem obdobju. Morda 10, 12 arhitektov v 100 letih. Tudi kiparjev in oblikovalcev je zelo malo, zato je so tako zelo pomembni. Moore je dejal, da ljudje niso slepi za barve, ampak za forme. Če pogledate arhitekte, ki jih zelo cenim, kakršni so David Chipperfield, Tadao Ando ali Claudio Silvestrin, ki se ukvarjajo z linearnimi kubičnimi masami, njihovo delo izvira iz popolnoma drugačnega razmišljanja. Oblikujejo z volumni.

Nenehno stremite k novim, fantastičnim oblikam, a vaše izdelke odlikuje tudi uporabnost. Kako si razlagate modernistični kanon »forma sledi funkciji«?
Ne maram trditev v stilu forma sledi temu, forma sledi onemu ... Nočem, da forma sledi evoluciji, forma sledi, čemurkoli hoče. Za formo ni recepta. Sprejeti moramo biološko raznolikost, zato tudi sam sprejemam vse, kar ljudje počnejo, ne želim soditi, kaj je dobro in kaj ne, ne primerjam se z drugimi. Imam nekaj pravil, ki jim sledim, na primer »organic essentialism«, kar pomeni: nič več in nič manj, kakor je potrebno. To je metafora za ekonomičnost. Če bi v industrijsko oblikovanje lahko vrnili ekonomičnost, bi verjetno doživeli novo industrijsko evolucijo. V mislih imam nanotehnologije in druge oblike učinkovite proizvodnje. Če izdelaš stol s tehnologijo »injection mould«, ni nobenih odpadkov.

Plastika je pogosto povezana z negativno asociacijo na onesnaževanje okolja, kljub temu v svojem delu pogosto omenjate trajnostna načela.
Ljudje mi pogosto očitajo, da je plastika uničujoč material za okolje, a to ne drži. Plastika je naravna, saj izhaja iz nafte, nafta pa je naravna surovina. Naj začnemo trgovati z Marsom? Vse na zemlji, s kislinami in toksini vred, je naravno, tudi slabe stvari. Drugačne so zato, ker jih večinoma naredi človek. Craig Venter je izumil prvo umetno celico na svetu. To lahko pomeni popolnoma nova pravila proizvodnje. Proizvajali bomo na ravni celice, kjer ne bo odpadnega materiala. Vedno znova me osuplja, da dirkalni konj s svojim sijočim telesom in silnimi mišicami je samo travo. Za izjemen učinek ne potrebuješ veliko. A potrebujemo nekakšno revolucijo. Še vedno verjamem v organsko oblikovanje. Potrebujemo drugo raven zaznavanja, ki je zakoreninjena v formi. Zato delam kot kipar. Ure in ure strmim v svoje delo in poskušam razumeti ravnotežje.

Kako kot oblikovalec lahko prispevate k varovanju okolja?
Gre za podoben princip kot v medicini. Ali se osredotočimo na vzrok ali učinek? V zadnjih treh mesecih so v Ameriki odvrgli 24 bilijonov plastenk. Količina materiala je šokantna. Problem ni v plastenkah, ampak v družbi, ki ne odpre pipe, da bi dobila svežo vodo. Zakaj ne naredimo obstojnejše, debelejše plastenke, ki bi jo lahko vedno znova napolnili? Na njej bi bil filter za čiščenje vode. A na tem področju vlada denar. Plastenke so postale surovina, ki jo nekdo lahko prodaja. Mnogi ljudje so navdušeni nad lepoto moje plastenke, nad njeno optično kakovostjo, odlično se prilagaja roki, njena oblika se spreminja. Magična je, a osnovna ideja je napačna. Moja humanitarna stran se nenehno sprašuje.  Oblikoval sem tudi najlažji kovček na svetu, ki je težak samo 1,35 kg, a stane 1.200 funtov. Če ga želiš imeti, se moraš odreči nečemu drugemu, na primer kajenju. A po drugi strani lahko na tržnici za 5 funtov kupiš vrečko iz najlona, ki nima teže. Veliko boljša je od mojega kovčka. Kadar me kdo vpraša, kako lahko postanem varuh okolja, mu odgovorim, da le tako, da neham oblikovati.

Kako vidite prihodnost oblikovanja iz perspektive novih materialov?
Nekateri ljudje mislijo, da sem nekakšen čarovnik, kar seveda tudi sem. Zanimivo je, da sem pet let študiral kuhanje. Imam diplomo iz gospodinjske znanosti. Ko sem začel študirati, oblikovanje ni bilo trendovski poklic. Hotel sem postati kuhar in če bi vztrajal, bi bil danes kot Heston Blumenthal, kuhal bi čudne stvari. Zagotovo bi bil eden izmed pionirjev molekularne kuhinje, razvijal sem se v to smer. Zanimale so me surovine in kultura hrane. Odkril sem, da je hrana izvor vseh materialov in proizvodne znanosti. Neverjetno je, kaj lahko narediš iz jajca ali krompirja, kako se na vročini transformira zrezek. Navdušen sem nad želejem! Danes imamo materiale, kakršen je tehnogel, ki ga uporabljajo za izdelavo medicinske in pisarniške opreme. V studiu imam stol iz tehnogela in nenehno se moram brzdati, da ga ne dam v usta. Na mizi imam poleg medvedove lobanje postavljene španske vetrce, ki so prav tako sestavljeni iz proteinov in polisaharidov. Na lobanji lahko stojiš, vetrci pa izginejo, če jih poliješ z vodo. Prihodnost industrijske proizvodnje je lahko v hrani.

Poleg tega da delate za industrijo, izdelujete omejene serije, ki jih financirate sami. Ali se razlikujejo od omejenih serij, s katerimi mnogi konceptualni oblikovalci vstopajo v svet umetnosti, avkcijskih hiš in elitizma?
Omejene serije izdelujem iz drugačnih razlogov. Ne povezujem se z nizozemskimi oblikovalci, ki jih sicer spoštujem. Na sejmu Art Basel sem obiskal del za »art design«. Bilo je bedno, grozno. Design art ima omejene investicije, gre za obrt. Področje umetnosti na istem sejmu pa je bilo neverjetno, saj čista umetnost ne potrebuje uporabnosti, zato ima moč, ki naježi lase. Skulptura Anisha Kapoorja, slika Francisa Bacona ali fotografija Sugimota je intelektualno stimulativna. Design art pa zame ni niti dobra umetnost niti dobro oblikovanje, gre predvsem za dekoracijo. Sam razmišljam zelo abstraktno. V svojem delu se navezujem na velike monolitne skulpture predvsem britanskih kiparjev. Domišljavo bi bilo, če bi vzel kos jekla, pustil, da zarjavi, nanj namestil gumb in dejal, da je radio. Dajte no! Ne čutim potrebe, da bi obogatel v svojim delom, zato investiram v omejene serije. Omogočajo mi, da povem, kdo zares sem, z njimi raziskujem koncept rasti in narave, a stanejo me pravo bogastvo. V Nemčiji smo izdelali trimetrsko masivno aluminijasto mizo. Postopek je trajal tri mesece, stal je skoraj milijon evrov. A rad bi ohranil pozicijo oblikovalca, ki se ne prodaja na sejmih za denar. Moj naslednji projekt je telefon v obliki lilije, iz katere izhaja ptica in še ena ptica. Gre za filozofsko in biološko spekulacijo. Kos bodo izdelali v Belgiji, stal bo 10.000 funtov, a le tako lahko ostajam neodvisen. Če bi vanj investiral kdo drug, bi morda zahteval, da je v rožnati barvi.

V reviji Ambient predstavljamo različne oblike bivanja, stile življenja. Iz revij poznamo vaš futuristični studio, a v kakšnem okolju stanujete?
Imam dva doma. Moj glavni dom je v isti stavbi kot studio. Delno zato, ker veliko potujem in preprosto nočem izgubljati časa še s potovanjem po Londonu. Moja stavba je zelo velika in razdeljena na pol. Studio je bel, zdi se, da je utekočinjen, je fascinanten, organski. Je artefakt, opremljen z računalniki kot vesoljska ladja. A ko se povzpneš v prvo nadstropje, prideš v Afriko. Zbiram afriško umetnost in dela Henryja Moora. Delam na sijajni mizi Carla Mollina, v katero verjamem, z usnjenimi zvezki iz Benetk. Okrog sebe imam osupljive kose afriške umetnosti. Ne vem, kdo jih je ustvaril in vseeno mi je. Imam slonjo lobanjo iz leta 1888 z univerze v Oxfordu in tudi zbirko slonjih lobanj Henryja Moora. Tla so lesena, kuhinja pa je iz neverjetnega hi-tech materiala, iz posebnih vlaken, kot satovje. Bila je čudovite svetlo sive barve, a ker ni obstojna na UV žarke, je postala karamelno rjava. V prostoru vlada tišina. Ta svet je popolnoma drugačen od studia, a je kljub temu tudi delovno okolje. In imam še en studio. V ogromnem belem skladišču z velikimi svetlobniki v zahodnem Londonu imam svoje omejene serije in arhiv. Tudi tam imam leseno posteljo, ki sem jo oblikoval sam. Podobna je kosom Alvarja Aalta, prekrita je z belim krznom. V skladišču imam tako izjemno razkošje. A v resnici veliko potujem, praktično nisem nikjer zares doma.

Ali živite v sedanjosti ali prihodnosti?
Žena mi pogosto pravi, da živim v prihodnosti. Moram živeti v prihodnosti, ker se bo veliko mojih stvari lahko realiziralo šele v prihodnosti. Mnogi pravijo, da je moje delo preveč futuristično. Si lahko predstavljate, da je vse, kar imamo, naše znanje o preteklosti in sedanjosti? Beremo knjige, gledamo filme, debatiramo. Kako ljudje, kakršen sem jaz, vidijo stvari, ki ne obstajajo? Gre za neverjeten človeški potencial. Trenutno smo v tretji fazi evolucije. Evolucija narave se premika s hitrostjo ledenikov, praktično se je končala pred milijoni let. Tretja stopnja evolucije se začne, ko skupaj sedeta dva inženirja v Tokiu in v letu dni razvijeta trimilimetrski organski zaslon.  Ljudje smo del narave in lahko izumljamo stvari, ki niso nikoli obstajale. Zato si želim še naprej se ukvarjati s svojim delom. Prikazovati in predlagati moram navidez neizvedljive projekte. Tako izzivam prihodnost.

Komentarji (0)

RSS komentarji