Rok Zavrtanik

Radovan Jenko, Matevž Medja, Polonca Strman, Veronika Saje, Matej Koren, Eda Pavletič, Boštjan Pavletič, Jerneja Rodica, Jana Pečečnik, Sanja Janša, Maja Čuk, Nina Rupel ... Oblikovalci knjig in plošč ene najprodornejših mladih slovenskih založb. Knjig in plošč, ki jih je užitek vzeti v roke. Da o poglavitni vrsti konzumacije ne govorimo. Za založbo od ustanovitve pred enajstimi leti stoji Rok Zavrtanik. Zagrizenec, ki je za svoje Sanje neštetokrat zastavil vse, kar je imel. Prihranke, potrpljenje bližnjih ali avto, ki ga je zadel na srečelovu. Prodal ga je, plačal račune in z ostankom najel tramvaj ter se odpeljal na Festival Sanje. Skoraj dobesedno.

Pred menoj sta nova dnevnika Cheja Guevare. Začniva z njim.

Doslej v slovenščini nismo imeli nobenega dela Cheja Guevare. To je zelo nenavadno, saj gre za eno najbolj znanih osebnosti dvajsetega stoletja. Je univerzalni simbol upora, ozadja pa ne poznamo. Z zbirko Dokumenta smo se lotili objavljanja pomembnih, če rečem malce pompozno, ključnih dokumentov našega časa. Tu je pretresljivi zadnji dnevnik umorjene ruske novinarke Ane Politkovske, ki v Rusiji še ni izšel, nihče si ga ne drzne objaviti. Ali poročilo Florence Hartman o tajni vojni med politiki in haaškim pravosodjem, knjiga, zaradi katere proti Hartmanovi pred haaškim sodiščem teče sodni postopek, ker naj bi bila razkrila zaupne informacije. Prav je, da spoznamo te zgodbe, da spoznamo resničnost, ki obstaja onstran »resnice«, ki nam jo dnevno servirajo množični mediji. Razlika je pogosto dramatična. A soočenje s tem je osvobajajoče. Le če se zavedamo, v kakšnem svetu živimo, lahko vemo, kako ravnati.

Zbirki Dokumenta sorodna, a bolj angažirana je zbirka TIGR.

Nobena ne skuša ugajati bralcem z enostavnimi razlagami na ravni črno-belo, za-proti. Zbirka TIGR je bolj družboslovno naravnana, denimo študije Noama Chomskega, enega najpomembnejših mislecev našega časa. Ali pa Terra Nullius švedskega antropologa Svena Lindqvista, ki hodi po sledeh evropske kolonizacije Avstralije. Srhljivo je prebrati, kako so še v osemdesetih letih minulega stoletja staroselcem pod pretvezo socialne skrbi sistematično jemali otroke. Pri tem pa, kot pokaže Lindqvist, je odnos avstralskih aboriginov do otrok lahko vzor večini staršev v zahodni civilizaciji.

Zbirki sta precej novi. Od kod motivi za širitev na ta in tudi druga področja?

Res je, da ti teksti prihajajo šele v zadnjem času, a le zato, ker je naš razvoj šele sedaj prinesel možnosti za to. Želja po njihovem objavljanju obstaja od začetka. Motivi so v sanjah ... sanjah, vrednih človeka. V zavedanju, da smo ljudje, četudi med seboj oddaljeni in v komaj primerljivih okoliščinah, tesno povezani. Da nas veže soodgovornost. Prepričan sem, da odlične knjige korespondirajo z istim: naj gre za Ježka, Prešerna, Chomskega ali Obamo. Druži jih zavezanost jasnosti, srčnosti, poštenosti, odkritosti, doslednosti. Knjiga v resnici spreminja svet. Nekomu lahko prispeva ključne vzpodbude v življenju. Verjamem v moč misli, ki skozi govorico, zapisano ali govorjeno, skozi zvok vibrira naprej.

Večja ko je ta moč, večja je odgovornost. Večja je lahko napaka. Morda obžaluješ ali dvomiš o katerih od preteklih uredniških odločitev?

Nihče ni popoln in nobeno delo ni dokončno. V smislu temeljnih spodbud in iskrene zavezanosti poslanstvu sicer ne dvomim o nobeni od izdaj. Seveda pa obstajajo tudi odločitve na meji. Nemara jih tvegam pogosteje, kot bi nalagala previdnost. Zavedam se, da so ljudje skozi vso zgodovino izpričevali neverjetno neobčutljivost za najboljše in za pomembno. In da danes ni bistveno drugače. Zato trepečem, da bi komu napravil krivico. Mejna je bila na primer odločitev za Jezusovo družinsko grobnico. Napisana je v dokaj prozornem slogu uspešniške retorike, vendar prinaša pomembna odkritja z daljnosežnimi posledicami. Neverjetno pa je, kako zelo je sicer kruha in iger lačna »javnost« pripravljena prezreti dejstva, kadar ji ne ustrezajo. Da ne govorim o ignoranci tistih, ki se na Jezusa uradno sklicujejo.

Kako lovite ravnotežje med željo, nujo objavljati in ekonomsko neusmiljenostjo?

Težko. Vrvohodci smo.  Kar zadeva knjigo, smo na enem najmanjših trgov v Evropi. Kot da naravne omejitve ne bi bile dovolj, ima država poseben smisel, da nam, ki se ukvarjamo s knjigo, še otežuje delo. Imamo enega najvišjih davkov na knjigo v Evropi. V zadnjih letih je država dopustila neokusno monopolizacijo, obenem pa sprejemala zakone in pravila, ki so v nasprotju ne le z zdravo pametjo, temveč, menim, tudi z ustavo. Z zakonom o oddaji t. i. obveznih izvodov namreč izvaja nacionalizacijo dela naše proizvodnje. Od nas zahteva tudi obvezno navajanje naklade tiskanih izvodov ... se tako godi še kateremu slovenskemu proizvajalcu? Zakaj le: treba je udrihniti po šibkejših.

To spomni na razkrajajoči se trg nosilcev zvoka. Gre knjiga po isti poti?

Mislim, da ni več tako daleč čas, ko bomo lahko imeli eno samo knjigo, ki bo, načeloma, vsebovala vse knjige. Morda bo na otip povsem enaka, tudi dišala bo morda enako, če bomo želeli – bo pa elektronska. Edina omejitev njene vsebine bo stanje na računu kupca. Sam imam že od nekdaj težave s tem, kam naj shranim vse knjige. Tudi ta vidik pospešuje razvoj elektronske knjige. V taki ali drugačni obliki pa bo knjiga preživela. Domišljija ni le žlahtnejša od stvarnosti, pogosto je tudi tehtnejša. Tudi glasba z umiranjem klasičnih nosilcev zvoka še zdaleč ne umira.

Tudi žepna knjiga ponuja prihranek prostora. V Sloveniji se v zadnjem času uveljavlja.

Žepna knjiga je priložnost, da kupec dobi isto vsebino dosti ceneje, vsi razviti knjižni trgi to ponujajo. Do pred nekaj leti smo ves čas poslušali, da je naš trg premajhen za žepno knjigo. Vendar se je prav z žepno knjigo zgodil eden najuspešnejših založniških projektov desetletja. Vsaka knjiga želi k bralcu ... ta »mantra« ji sledi že od vznika ideje. Cena je gotovo eden pomembnejših dejavnikov. Cenejša ko je knjiga, dostopnejša je, večkrat si jo lahko privoščimo, več nas je, ki si jo lahko privoščimo, več se je proda, več se bere ... DDV je na majhnem trgu, kakršen je naš, prvo odvečno breme. Zelo me veseli, da se je nova vlada v koalicijski pogodbi zavezala, da bo Evropi predlagala ničelno stopnjo davka na knjigo.

To razblinja klasični malikovalski odnos do knjige, po eni strani kot do objekta, ki ga je treba čuvati, po drugi strani kot do svete kulturne dobrine. Slovenski kupec naj bi posegal po trdi vezavi, ne? Visoko ceno, ki jo plača, pa upravičeval tudi z odnosom do knjige.

To, da so Slovenci mahnjeni na trde platnice, poslušam že od nekdaj. A to je bil predvsem izgovor tistih dejavnikov na trgu, ki jih je zanimala predvsem »razlika v ceni« za lasten žep, za bralca in poslanstvo knjige pa jim ni bilo mar. Na trgu sta danes obe, a med bralci zares živi predvsem mehka vezava.

Kako se človek v življenju loti založništva iz nič?

Začel sem kot svobodnjak, s pisateljskim zanosom. Nekaj časa sem sodeloval na vse strani: od Radia Študent, Mladine do Teleksa (ki je preminil ob moji prvi objavi). Neke vrste mir je prineslo šele snovanje biltena tedanje Mreže za Metelkovo M'zin (kasneje Emzin). V ustvarjanju iz nič je posebna draž; v sedmih letih smo uspeli narediti veliko, Emzin je bil med drugim precej zaslužen za Metelkovo, zasnovali smo Fotografijo leta, ki je danes uveljavljen projekt.  Za pisanje je seveda zmanjkovalo časa. Pa tudi za uresničevanje drugih sanj: le z muko sem leta 1994 prek Emzina speljal prvi natis plošče songov Franeta Milčinskega Ježka. Kljub temu da je takrat Ježek »rešil kožo« Emzinu, se je izkazalo, da ta ni primeren za knjižno in glasbeno založništvo, kar je bila moja dolgoletna želja. Zato sem ustanovil založbo. S povprečnim limitom na osebnem računu in z imenom, ki me še zdaj navdihuje: Sanje. Najbrž pa ima vse skupaj opraviti s spoznanjem, do katerega sem prišel kot avtor: ali ni ob tem, da je vse polno genialnih del, ki jih javnost sploh še ni odkrila, kratkovidno, če ne celo sebično osredotočati se predvsem na lastni izraz, ki bo ljudi morda dosegel šele čez desetletja ali pa nikoli?

Pisal si tudi reklamna besedila. Si ustvaril kak ponarodel slogan?

Ne bi rekel. Z oglaševanjem sem se vselej ukvarjal z bolj ali manj slabo vestjo, ta »ustvarjalnost« mi je v resnici tuja. Sčasoma sem se polno zavedel, kaj pomeni ustvarjati: v okolico se vpenjati s smelo, lastno vibracijo.

Nad založbo od začetka bdi Ježkov duh.

Da, tisočkrat hvala, Ježek! Ježek je neizčrpen vir navdiha in novih projektov. Obenem pa njegov duh, z jasnostjo in toplino – ki ju v naših časih tako skrajno primanjkuje – daje trdno in toplo zavetje pred viharji. Začelo se je s ploščo Balada o koščku kruha, založba Sanje pa je debitirala s knjigo njegovih zbranih pesmi Preprosta ljubezen, ta je postala prodajna uspešnica. Po desetih letih smo letos objavili dopolnjeno, dvakrat obsežnejšo izdajo. In nekaj dni zatem, ko je bila natisnjena, se je našlo še 16 neobjavljenih pesmi.

Spet priložnost za nove medije na mestu knjig oziroma z istim poslanstvom. Na spletni strani o Ježku bi bile lahko že naslednji dan objavljene.

Že več let imamo registrirane ustrezne domene, a tega še nismo zmogli uresničiti. Ježka želimo predvsem popeljati v tujino, načrtno, njegovo delo to zasluži. Zvezdico Zaspanko smo za zdaj prevedli v angleščino, nemščino, italijanščino, češčino, francoščino, naša želja pa je po njej posneti svetovni celovečerni animirani film. Režiserka Petra Seliškar se je lotila glasbenega dokumentarca o Ježku. Skupaj ga razvijamo v mednaroden projekt, h kateremu vabimo najboljše glasbenike, ki bi lahko korespondirali z Ježkovim gradivom. Od Manuja Chaa, ki je sodelovanje že potrdil, Chrisa Eckmana, ki že pomaga s prepesnjevanjem Ježka, do Nicka Cavea. Vsi čutijo, da gre za izjemnega duha, že nad grobimi osnutki prevodov so navdušeni. Drugi primer je Mila Kačič, ki jo prevajamo, njena lirika je unikatna v evropskem merilu. Bartolov Alamut pa je že dolgo mednarodna uspešnica, zgodba o avtorskih pravicah v zvezi z njim se končuje, zanj se močno zanimajo tuji filmski producenti.

Kako se boste izognili temu, da bi nosili golobe prodajat v Benetke?

Prepričan sem, da imajo slovenski pisatelji in glasbeniki nemalo tistega, česar drugod  ni. Vsakemu založniku, ki sem mu v Frankfurtu pokazal Fuckin' Smokers (Prekleti kadilci) Svetlane  Makarovič v imenitni obleki Matevža Medje, je bilo takoj jasno: ta knjiga je lahko le uspešnica.
Žal se še nimam časa posvečati tujini, zato bo treba s tem še malo počakati. Lahko pa hudomušno dodam: že danes k nam hodijo Benetke, New York, Pariz ...

Znan si po tem, da dolgo nisi hotel zaprositi za subvencije za svoje izdaje.

Precej mučno, lahko kar poniževalno je, preden uspeš na razpisih za subvencije. To sem v polni meri izkusil pri Emzinu. Vse skupaj spremlja še pravna negotovost, saj vseh pogodbenih obveznosti skoraj ni mogoče izpolniti. Ko sem se lotil Sanj, sem izjemno užival v tem, da za svoje delo ne odgovarjam nikomur, razen svojim bralcem. No, danes je drugače, brez subvencij bi se morali odpovedati znatnemu delu našega programa.

Je moč ubesediti kratko načelo, kako delate, kako izbirate program?

Vem, da so ti presežniki kočljivi, a iskreno želimo imeti najbolje lektorirane, najbolje oblikovane, najbolje natisnjene knjige. Izbira pa ... odprta ušesa, oči, odprto srce ... veliko premišljanja, predvsem pa sanjanja. Najlepše zgodbe so pogosto sramežljive: če ne sanjaš o lepoti, če tvoj pogled ni miren kot nebo, se ti morda izmuznejo. Skušamo delati drzno in brez predsodkov. Opažam, da veliko urednikov opazuje, kaj delajo njihovi kolegi v drugih nacionalnih okoljih. Previdni so. Urednik, čigar izbor ne gre v prodajo, izgubi službo. Pri nas to ni problem, ker jaz odgovarjam za program. In sam pogoltnem svoje kikse. Ki seveda so, a ne bom povedal, kateri, haha!

Najbolje oblikovane knjige. Presežnik, ki za Sanje kar drži.

Pri knjigah gre skoraj za unikatno oblikovanje, razmerje med številom naslovov in številom prodanih kosov je drugačno kot v drugih branžah. Zato mnogi delajo po ustaljenih obrazcih. Mi hodimo po nasprotni poti. Nadaljujemo, kjer je avtor končal: spočenjamo avanturo, zapis povzdigujemo v vidno in čutno doživetje. Ovitke skušamo karseda domisliti, ustvarjamo jih v dialogu. Eno najbolj domišljenih naslovnic ima Alamut, oblikoval jo je Radovan Jenko. Pomagala je prodati 35.000 izvodov, za slovenski prostor nezaslišano veliko. Angleška izdaja Alamuta z naslovnico Matevža Medje je izjemna. Kakor vse genialne stvari je preprosta, vzel je vrstice agencijskih novic z Bližnjega vzhoda ter z njimi zarisal oči za feredžo. Tudi tole se mi zdi dobra naslovnica (pokaže na Zadnje zapise Ane Politkovske).

Ali v proces oblikovanja pritegnete tudi avtorja?

No, v tem primeru težko, klicati bi morali duhove, haha! Seveda, trud, da bi razumeli, zaznali – in sem sodi tudi poglobljen pogovor z avtorjem – je prvi pogoj za navdušujoč izdelek. V bistvu gre za iskanje oblik, ki jih besedilo ima v sebi. In za izbiro tiste, ki najbolje nagovarja bralca. Ker imamo omejene promocijske možnosti, v prodajni mreži pa nismo močno prisotni, moramo od sebe dajati knjige, ki bodo odločno govorile zase.

Hm. Ne morem mimo ambivalentnosti. Na eni strani žepna, asketska, čim cenejša knjiga, na drugi dovršene, nagrajene naslovnice, skrbno izbran papir, poudarjena taktilnost, skoraj fetišizacija.

Ne, ne gre za fetišizacijo. Pomembno je, kaj bralec začuti, ko knjigo vzame v roke. Zvenelo bo patetično, a vendar. Vse, kar delamo, skušamo delati s srčnostjo. Avtor je knjigo pisal z zanosom, z nevsakdanjo energijo. Ta zanos je treba ohraniti v vseh fazah, do trenutka, ko se začne branje. Gre za spoštovanje, navdušenje nad knjigo. Če nam to uspe, to ni malikovanje ali fetišizem. To je spoštovanje, povezano z ljubeznijo do osnovnih vrednot, do lepote, pravičnosti, resničnih etičnih načel.

Komentarji (0)

RSS komentarji