Dela na treh koncih: pri nas je raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo, ki deluje v okviru ljubljanske pravne fakultete, že devet let kot gostujoča profesorica predava na London School of Economics, v kratkem pa bo enako delo prevzela še na Birkbeck College University of London, kjer odpirajo nov program, znotraj katerega bo vodila predmet emocije in pravo. Vsako leto nekaj tednov predava tudi v Ameriki na Cardozo School of Law v New Yorku, in sicer predmet psihoanaliza in pravo – predmet, ki ga je sama vpeljala pred nekaj leti in ki ga je mogoče pod imenom psihoanaliza in zločin kot podiplomski predmet poslušati tudi na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Na dodiplomskem študiju pri nas ne predavate?
Ne. Tukaj delam samo kot raziskovalka, kar mi zelo ustreza, ker se lahko posvečam tudi splošnejšim temam.
Kaj natančno predavate v Londonu?
Zadnjih nekaj let sem vodila predmet psihoanaliza in sodobna družba. Predmet psihoanaliza in pravo, ki ga letos začenjam na drugi fakulteti, se ukvarja z vprašanjem, kako ljudje ponotranjijo družbene prepovedi in kakšni občutki krivde ali sramu (oziroma pomanjkanje teh občutkov) se ob tem sproščajo.
V raziskavi Psihoanaliza in zločin, ki ste jo vodili, je zapisano, da se danes zločincem pogosto ne zdi več potrebno upravičevati svojih dejanj, ampak so zmožni reči, da so zločin zagrešili iz čistega užitka.
To je precejšen problem – ne samo pri nas, ampak tudi drugod. Angleška vlada se je pred kratkim intenzivno ukvarjala z vprašanjem, kako pri zločincih vpeljati več občutka sramu. Videli so pomanjkanje obžalovanja, zato je bila ena izmed zamisli, da naj bi bili zaporniki, ki opravljajo javna dela, označeni. Tako bi ljudje vedeli, da so zaporniki.
Ni to nekoliko sporno?
Na žalost nas to spominja na čase druge svetovne vojne, a to je bil eden izmed obupnih poskusov, kako vpeljati mehanizme za spodbujanje sramu. Hkrati so začeli razmišljati – zdaj, ko se srečujejo s toliko mladinskega kriminala, predvsem z mladino, ki nosi nože in zabada ljudi po cestah – da bi mogoče te, ki jih najdejo z nožem, pa niso še ničesar naredili, zapeljali v bolnico in jim pokazali, kaj se res zgodi, kadar je nekdo žrtev napada z nožem, ali da bi jim pokazali, kako je videti zapornik. Vsi ti poskusi kažejo, da je sram nekaj, kar si kot družba želimo.
Kaj je razlog za povečan mladinski kriminal v Londonu?
Razlogov je več: proces socializacije se je precej spremenil, mnogi otroci iz revnih predelov so precej emocionalno zanemarjeni. Srečujemo se tudi z blagim povečanjem depresije, ki je povezana z nekim brezizhodnim položajem – brezposelnostjo, revščino, ki se vleče iz generacije v generacijo, razpadom družine. Spreminja se tudi oblika vzgajanja in mnogi otroci so soočeni z nihanjem razpoloženja pri starših, ne dobijo pa skozi vzgojo nekih jasnih prepovedi, ki bi bile kolikor toliko konsistentne. Zaradi vsega tega se posameznik vedno težje sooča z lastnimi frustracijami. Življenje ni nič drugega kot pot od frustracije do frustracije. Soočanje s temi frustracijami pa je nekaj, česar se naučimo skozi počasno socializacijo. Dostikrat nam racionalno razumevanje situacije, ki nas jezi, sicer ne pomaga prav dosti, lahko pa nam da čas, da razmislimo in tako vzpostavimo rahlo distanco.
Če je težava v primarni socializaciji, zaradi katere človek nima izdelanega sistema pravil, potem čas najbrž ne pomaga nič?
Obstajajo razni poskusi, kako pomagati v takšnih primerih. David Lynch, slavni režiser, poskuša v Ameriki v najrevnejših predelih v šole vpeljati različne oblike pomoči z meditacijo. Ugotovili so namreč, da začne mladina, ki je zelo agresivna, delovati drugače, če se je sposobna naučiti nekih oblik umirjanja. Jasno pa je, da se s povečevanjem socialnih razlik veča tudi razlika med ljudmi, ki so se zmožni integrirati v družbo, in tistimi, ki se ves čas gibljejo na obrobju, kjer je neposrednega nasilja veliko več.
Včeraj je bil v televizijskih poročilih izčrpen prispevek o deset-, enajstletnem fantku, ki je zaradi slabe ocene zbežal od doma. Našli so ga čez štirinajst ur na sosedovem seniku. Vsa družina, s fantom vred, je stopila pred kamere in razložila vse podrobnosti te sicer precej vsakdanje zgodbe. Od kod ljudem nenadoma potreba, da pred televizijskim občestvom brez sramu razgaljajo svojo intimo, ob tem pa niti ni več jasno, ali je prava ali igrana?
Delno je to gotovo povezano z izgubo sramu. Prav sodobna družba resničnostnih šovov je sprožila to, da poskušajo posamezniki iz lastnega življenja, naj je še tako banalno, narediti umetnino. Predvsem ameriški šovi razumejo razkazovanje bolečine in neuspehov kot produkt, ki ga lahko pokažeš v medijih. Hkrati pa obstaja seveda neizmerna želja, postati slaven za pet minut. Če drugega ne, skuša družina s svojo travmo skozi medije, ki iščejo takšne zgodbe, najti satisfakcijo prepoznanja. Danes se vedno več ljudi identificira z zvezdniki. Zaradi blazne želje po potrditvi začnejo celo igrati same sebe.
Ampak kaj se v takem primeru zgodi s človekovo resnično intimo? Ali tak posameznik sploh lahko loči med osebo, ki jo igra, in med resničnim seboj?
Psihoanalitično rečeno ni za masko ničesar. V maski, ki jo nosimo, je vsa resnica. Paradoks šovov je, da poskuša posameznik uganiti, katera je tista maska, ki bi bila najzanimivejša. Tukaj je zanimiv tudi fenomen ljudi, ki delajo za slavne osebnosti. Pred kratkim sem brala knjigo o priholoških težavah uslužbencev slavnih ljudi, recimo hollywoodskih zvezdnikov. Mnogi med njimi čez čas popolnoma izgubijo lastno identiteto in začnejo razmišljati, kot bi bili zvezdniki oni sami. Ko se ta vez pretrga, jih veliko popolnoma izgubi tla pod nogami in imajo občutek, da so izgubili svojo lastno identiteto.
Veliko ste pisali tudi o negotovostih tega časa. Poskušam ugotoviti, katera je najhujša: strah pred prihodnostjo, pred vojno, pred revščino?
Ko sem razmišljala o tem fenomenu, sem naredila tudi zgodovinsko analizo in na svoje presenečenje ugotovila, da so te negotovosti obstajale že ves čas. Tudi pred petdesetimi ali stotimi leti so se ljudje spraševali o smislu življenja, bali so se za kariero, se spraševali, kaj narediti sami s sabo – hude človekove tesnobe in zagate so obstajale že takrat. Veliko razliko danes vidim v tem, da se je oblikovala neka ideologija postindustrijskega kapitalizma, ki posameznika dojema kot nekoga, ki se mora ves čas na novo oblikovati in si prizadevati, da postane »avtentičen«. Če si v preteklosti izgubil službo, si za to krivil zunanje dejavnike, na primer korporacijo. Danes krivdo nujno pripišeš samemu sebi, ker si nisi že prej poiskal nove službe. Ves čas imaš občutek krivde, češ da je vse na tebi. Sodobni kapitalizem potrebuje zelo nevrotičnega in anksioznega posameznika, ki se ukvarja sam s sabo in ki ves čas razmišlja, da se mora že vnaprej rekonstruirati in s tem slediti lastni karieri. Hkrati se ta posameznik dojema precej narcistično, kot da ima izjemno moč, kot da je gospodar. Ne vidi se kot sužnja, kar v bistvu je – motorček, suženj novega produkcijskega sistema.
Ali ni prav v tem trik današnjega kapitalizma? Da te tako usmeri vase, da se sicer zavedaš problematičnosti konteksta, v katerem živiš, a se nimaš časa ukvarjati z njim in torej tudi ne z idejo, da bi ga bilo treba spremeniti?
Ja, toliko se ukvarjaš sam s sabo, da nimaš časa razmišljati o družbi. Hkrati se pa ves čas čutiš blazno krivega – za svoj neuspeh si kriv izključno sam, ker nisi dovolj delal. Podobno zagato opažam tudi v sodobnih partnerskih razmerjih – idejo, da se je treba za razmerje nenehno truditi, sicer ne more uspeti. Ali pa v odnosih med starši in otroki, kjer nastaja paradoksen problem: otroci so po eni strani razumljeni kot delnica, kot investicija za prihodnost, v katero moraš vlagati in odkrivati njene sposobnosti. Na drugi strani pa se pojavlja izjemna paraliza staršev v njihovi osnovni vlogi. Biti roditelj pomeni, da tvoja beseda avtoritete pogosto nima racionalne osnove, moraš biti zmožen reči ne, tudi če za tem ni nobene globoke teorije. Vedno več staršev ima težave s postavljanjem meja in prepovedi, ker se jemljejo skoraj kot vsemogočne. Zaradi tega imajo občutek, da bo imela vsaka gesta, ki jo bodo naredili, pri otroku neke posledice. Razumejo se kot vsemočne in zelo nemočne hkrati. Naslednji problem današnjih staršev pa je seveda neizmerna želja, da bi jih imeli otroci radi.
Ta želja je nova?
Mislim, da zelo. Že ideja ljubezni do otrok je precej nova. Alenka Puhar v knjigi Prvotno besedilo življenja analizira otroštvo pred več kot sto leti v Sloveniji. Otroke so imeli zato, da so dobili delovno silo ali da so nadaljevali družinsko ime, ne pa zato, da bi imeli nekoga radi. Ideja o ljubezni do otrok se je oblikovala šele sredi prejšnjega stoletja.
Kaj pomeni za otroka, če se mu starši definirajo kot prijatelji?
To je lahko zelo frustrirajoče, posebno če starši ne sprejemajo dejstva, da med njimi in otroki obstaja generacijska razlika – če želi mama biti takšna kot hčerka, če si z njo z veseljem menjava obleke, recimo. Ali če oče nenehno posluša isto glasbo kot sin. To pomeni, da roditelj zaradi svojega narcizma otroku ne dovoli separacije.
Nekje ste napisali, da takrat, ko nas je strah, pogosto iščemo nekoga, ki bi odločal namesto nas, pa naj bodo to verski voditelji, zdravilci ali sestavljalci horoskopov. Kako je lahko sestavljalec horoskopa večja avtoriteta od tistega, ki ima res moč, da odloča o človekovem življenju in upravlja z njim, na primer politik?
Na splošno je družba v zadnjih desetletjih dovoljevala vedno več ad hoc avtoritet. Znanost je na vrsto zagat odgovorila tako, da je oblikovala razne komiteje. Komisija za gensko spremenjeno hrano, za težave z okoljem itn. – tu ne gre več za eno avtoriteto, temveč za zmes avtoritet. Tudi za avtoritetami se kaže pluralnost resnic v postmoderni družbi. Po drugi strani pa – če pogledamo zdajšnjo ameriško situacijo z izvolitvijo Obame, vidimo v ljudeh željo, to novo politično avtoriteto povzdigniti v skoraj religiozni status.
Obamo naj bi bili izvolili zato, ker se ljudje bolj bojijo ekonomske krize kot vojne. Pa nista strah pred tem, da nisi varen, in pred tem, da boš ostal brez financ, v dobi tako brutalnega kapitalizma, kakršen je današnji, v bistvu dve različici enega in istega strahu? Ni to oboje enako pogubno?
Mislim, da je v sodobni družbi ostati brez denarja daleč pogubnejše od vojne. Ekonomski strah, ki prihaja, je izjemen. Čim se tako masovno povečuje brezposelnost, se začne tudi vsa tvoja identiteta, ki si jo prej gradil kot uspešen posameznik, razkrajati. Amerika dela šele prve korake v depresijo. Zato mislim, da bo ta strah še občutneje dramatičen. Jasno pa lahko vidimo, predvsem v odnosih medijev, tudi že nov užitek v tem, kako preživeti revščino. Ta že postaja neke vrste resničnostni šov. Dejstvo, da moramo poenostaviti svoje življenje, postaja nov marketinški produkt.
Ampak to lahko deluje na začetku, dolgo pa ne more trajati. Ko postane zares hudo, revščina najbrž ne more biti več razvedrilo?
Tudi jaz dvomim o tem, ampak za zdaj to še vedno obstaja.
Zadnja leta je velik del svetovne politike temeljil na sistematičnem zbujanju strahu med ljudmi. Hitro je postalo jasno, da gre pri večini groženj zgolj za manipulacijo. Kljub temu se večina ljudi občutkom strahu in tesnobe ni mogla ogniti.
Na vsako novo hudo stvar, ki se zgodi v družbi – kuga, AIDS, antraks – ljudje odgovarjamo s serijo različnih reakcij. Poglejmo kugo – prva reakcija je bila ignoriranje. Druga je bila iskanje krivca, potem se je začelo izključevanje kužnih in panika. Ko se je stvar vlekla, so jo sprejeli, potem pa pride družba navadno do faze ekscesa, ko si posameznik reče, kaj mi pa more, in neha paziti. Pri AIDSU je bilo podobno: sredi 80. zanikanje, potem mrzlično iskanje krivca, izključevanje obolelih, sledila je točka relativnega sprejemanja, ko se s stvarjo naučiš živeti, v zadnji fazi pa se pojavi celo užitek v tem, da tvegaš. V Ameriki so se pojavile t. i. gift giving parties – zabave v nekaterih gejevskih skupnostih, kjer se okuženi in zdravi svobodno mešajo. Vse skupaj je neke vrste ruska ruleta. Podobno učinkujejo vsi strahovi – strah nas je nekaj časa, potem pa se na stvar navadiš in se začneš bati nečesa drugega. Zato se je po 11. septembru v Ameriki ideja o tem, česa naj bi nas bilo strah, ves čas spreminjala.
Se lahko navadimo tudi na strah kot tak, tako da ga začnemo preprosto ignorirati? Da ne vpliva več na nas?
Ja. Veliko ljudi najde neko obliko zanikanja. To je zmožnost posameznika, ki sploh ni napačna.
 |
RSS komentarji