Arhitekt Tadej Glažar predava na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, njegovo delovanje pa ni omejeno zgolj na Slovenijo, dejaven je na vsem evropskem prizorišču. Za svoja zgrajena dela, ki so bila objavljena v različnih publikacijah, je prejel več nagrad. Večino svojega časa namenja izobraževanju bodočih arhitektov. Pogovor s Tadejem je potekal v sproščenem vzdušju mestne kavarne na glavnem trgu v Trogirju, kjer se je odvijala mednarodna delavnica z njegovimi študenti.
Jure: Ujeli smo te v Dalmaciji, kar ni naključje. Od kod zanimanje za Mediteran?
V bistvu izvira iz časa mojega podiplomskega študija v Amsterdamu, kjer je bilo podobno kot danes v Ljubljani, večino leta izjemno slabo vreme. S kolegi iz Hrvaške smo pogrešali lepo vreme in prijetno okolje, kakršno ima Dalmacija. Podobno kot danes, ko je zunaj šestnajst stopinj in uživamo v gostoljubju in dobri hrani.
Jure: Na inštitutu Berlage v Amsterdamu si med študijem srečal veliko pomembnih arhitektov. Kot prodekan za mednarodno sodelovanje vabiš na fakulteto tuje profesorje in tako odpiraš šolo ter jo skušaš tudi mednarodno povezati. Ali izvira to iz tvoje nizozemske izkušnje?
Mislim, da gre pri tem za tradicijo v povezovanju, ki je v Sloveniji oziroma ljubljanski šoli, kljub pregovorni slovenski zaprtosti, vedno obstajala. Ravnikar je na primer imel stike z različnimi švicarski in hrvaškimi arhitekti, zelo znano je tudi obdobje njegovega dela pri slovitemu modernistu Le Corbusierju. Med mojim študijem so kljub zaprtosti Jugoslavije organizirali strokovne ekskurzije v tujino. Danes so možnosti dosti večje, težko pa je predvsem zaradi finančnih omejitev primerjati sodelovanje z nivojem, ki smo imeli tedaj na Berlageju.
Luka: Tvojo kariero najmočneje zaznamuje pedagoška dejavnost, obstaja za to kakšen poseben vzrok?
Tega nisem nikoli načrtoval. Pred dvajsetimi leti ni bilo generalnega načrta, da bi končal tukaj oziroma bil tako okupiran s pedagoškim delom poklica. Tega koraka nikoli nisem posebej načrtoval, do pedagoškega dela, ki ga opravljam sedaj, je pripeljal tok dogodkov.
Jure: Veliko sodelovanja pod tvojim vodstvom se dogaja v Dalmaciji.
Za to obstajata vsaj dva razloga. Prvi je, kot že omenjeno, izjemno dobro prijateljstvo s hrvaškimi kolegi še iz študentskega časa v tujini, drugi je pomoč mladi splitski fakulteti za arhitekturo, ki je bila ustanovljena pred tremi leti. Potrebovali so povezave in tuje gostujoče profesorje, s čimer se vzpenjajo v širše strokovne mreže uspešnih arhitekturnih fakultet.
Anja: Nenehno poudarjaš pomen sodelovanja več strok, ne le naravoslovnih in tehničnih ved, ampak tudi družboslovnih in umetniških, kar ni zelo značilno za slovenske fakultete.
Pri tovrstnem sodelovanju se srečujejo različni pogledi, ki rodijo drugačne in kompleksnejše odločitve. Tudi pri delavnici, sredi katere ste me ujeli, sodelujemo s članom skupine IRWIN Miranom Moharjem in njegovimi študenti. Sodobni svet je svet povezovanja, sinergije, ki pa se ne more zgoditi če je neka stroka zaprta vase.
Jure: V kontekstu slovensko-hrvaških sporov je zanimivo povedati, da si kot glavni odgovorni urednik hrvaško-slovenske arhitekturne revije Oris del uspešnega, že deset let trajajočega projekta.
Menim, da se trenja pojavljajo predvsem zaradi prestižnih političnih vprašanj. Na kulturnem področju teh problemov ni, sodelovanje med sosednjima narodoma je zelo uspešno. Oris se je začel prijateljsko, kot vse podobne pobude. Revija je želela preseči hrvaške okvire in objavljati tudi arhitekturo drugih, mogoče obrobnejših območij. Ne da bi se hvalil, Oris je danes relevantna revija evropskega formata.
Anja: Tvoj entuziazem je bil nagrajen s povabilom v hrvaški akademski krog, na kar gledaš zelo skromno, v resnici pa je to, posebej glede na tvojo starost, velika čast.
Kot že povedano, sem sodeloval pri mnogih različnih pobudah in raziskavah, povezanih z moderno in sodobno hrvaško arhitekturo, ki so bili pri hrvaški strokovni javnosti dobro sprejeti. Posledično je prišel trenutek z vabilom v znanstveni svet za turizem Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Verjetno je k temu pripomoglo tudi moje sodelovanje pri Orisu. Sama revija je zelo pomembna, a se tega premalo zavedamo. Odzivi, ki jih je prejela od svetovnih arhitekturnih avtoritet in teoretikov, kakršni so Ditmar Steiner, Alvaro Siza, so bili zelo pozitivni. Zato pričakujem, da bo revija pri nas postala pomembna s časovno distanco. Če lahko skromno pripomnim, pa se danes v Sloveniji pristojne državne institucije ne odzivajo. Revija dobiva izjemno majhno podporo od hrvaških ministrstev in nično v Sloveniji.
Luka: Tvoji pedagoški prijemi so precej drugačni od običajnih, študentje ti na primer ne pravijo profesor, ampak te kličejo po imenu.
Menim, da študentje kljub temu čutijo in izkazujejo spoštovanje. Moj pedagoški pristop je bližji angleškemu, ki se razlikuje od nemškega ali avstrijskega »ex katedra«, ki temelji na veliki distanci med mentorji in študenti. Delo organiziramo v manjših skupinah, projektni studio, tako imenovani seminar, simulira arhitekturni biro, v kakršnega bodo študentje vstopili kot samostojni arhitekti. Gre za osebni stik in drugačno obliko prenašanja znanja. To ni zgolj strogo učenje profesionalne materije, ampak širši pogled, odnos do kulture, drugih znanj in kritično razmišljanje.
Luka: Kako si pridobival strokovne izkušnje? Z učenjem na lastnih napakah ali z opazovanjem in upoštevanjem zgledov?
Verjetno gre za upoštevanje nasvetov mojih učiteljev, ki so bili med drugimi arhitekti Janez Koželj, Stanko Kristl, Kenneth Frampton, Herman Hertzberger, Kees Christiaanse in Willem Jan Neutelings. Veliko pa se naučim od zelo preprostih ljudi, ki mi marsikdaj dajo kakšen življenjski nasvet, in seveda tudi od študentov.
Anja: Zanimivo se nam zdi, kako nas pelješ po poti spoznavanja arhitekture. Večkrat smo se pogovarjali, da bi z jadrnicami odkrivali sodobno arhitekturo, ki je močno zastopana na dalmatinskih otokih. Tako lahko dojemamo arhitekturo zelo neposredno in zajamemo tudi širši kulturni kontekst, v katerega je umeščena.
Gre za tako imenovani holistični, vsestranski pristop, s katerim lahko doživljaš okolje in se tako približaš ljudem, greš na polje, kjer pridelujejo hrano, in se tudi ob tem česa naučiš. To je za razumevanje arhitekture zelo pomembno. Imeti stike z obrtniki, delavci na gradbišču, ki hišo gradijo in imajo do nje neki odnos, podobno kot arhitekt, ki jo zasnuje. Menim pa, da se na drugi strani na svoje projekte ne smeš preveč čustveno navezati.
Anja: Zdi se, da velik del arhitekture, ki nastaja danes, ni dovolj drzen v iskanju novih poti. Zakaj?
Znani oblikovalec Philippe Starck pravi, da je takrat, ko je družba v razcvetu, potrebna zadržana drža. Med krizo pa mora arhitektura spodbujati optimizem in iz malega narediti čim več. Za arhitekte bi moralo biti zato to obdobje zelo zanimivo. Po mojem mnenju so dvajseto stoletje v arhitekturnem smislu najbolj zaznamovali ruski konstruktivisti, katerih dela so bila produkt izjemne krize. Zanimivo vprašanje je, kako bi se arhitektura razvijala, če ne bi bilo Stalinove diktature. Arhitekti in umetniki imajo možnost radikalizacije različnih družbenih vprašanj.
Luka: Ali se morda vidiš v kakem drugem poklicu?
Ko sem se vpisoval na fakulteto, sem kot o drugi opciji razmišljal o pravu. Vidim pa se lahko tudi v dejavnostih, ki so povezane z naravo, recimo pridelovanje hrane. Bojda zelo dobro kuham, tako pravi kolega Matija Bevk, vendar preredko.
Jure: Nam izdaš kakšen recept?
Zelo hvalijo jagenjčkova rebrca po francosko, zaupal pa vam bom recept, ki je v kontekstu današnjega intervjuja.
Hobotnica iz podpeke oziroma pečice, če nimamo žara. Za pripravo potrebujemo hobotnico, ki naj bo pred pripravo zamrznjena, da je potem mehkejša.
Najprej jo kuhamo v loncu na pritisk, dodamo ji belo čebulo, česen, lovorov list, poper in olivno olje.
Nato damo vse skupaj v pečico, dodamo krompir in prelivamo z olivnim oljem. Skupaj s hobotnico se, za sladko zelenjavno prilogo, pečejo celi stroki česna in čebule.
Drugi recept je viška pogača, arhaična jed, ki je povezana s pico, saj so obstajale med južno Italijo in Dalmacijo močne povezave. Za to preprosto jed vzamemo vzhajano testo, na polovico naložimo slane sardele, rahlo prepraženo čebulo, kapre in olive. Prek tega položimo drugo polovico testa in jo posujemo s česnom ter pečemo v pečici.
Moj najljubši recept, ki pa ga še nisem preizkusil, verjetno pa bo prišel prav v prihajajočih kriznih časih, je »juha od kamena«. O tej »deliciji« se vedno pogovarjava s kuharico v bistroju Platana. To je kalorična jed, ki je nastala, ker ribiči niso mogli hoditi vsak dan z ladjami na morje in so enostavno nabrali obraslo luknjičasto kamenje v morju ter ga skuhali v loncu vrele vode z dodatkom olivnega olja, popra in soli. Dobili so zanimiv okus po prstacih, algah in morskih polžih.
Luka: Doma imaš zelo veliko arhitekturno knjižnico. Katere tri knjige bi izpostavil?
Prva je knjiga z naslovom Moja arhitektura, njen avtor je Oscar Niemeyer, njen najzanimivejši del je tisti, kjer ne govori izključno o arhitekturi, temveč podaja svoje danes že stodrugoletne življenjske izkušnje.
Druga je knjiga avtorja Mateja Dolenca, Pes iz Atlantide. Zgodba govori o Biševu, otoku sredi Jadranskega morja. Tretja pa bi bil telefonski imenik, zelo pomembna knjiga, s katero lahko ponovno navežete stik s prijatelji, ki jih že dolgo niste srečali.
 |
RSS komentarji