V Wikipediji piše, da je Matevž Čelik arhitekt in kritik, ki živi in dela v Mariboru, avtor monografije New architecture in Slovenia, soustanovitelj spletnega portala www.Trajekt.org, soavtor nagrajenega stanovanjskega bloka v Lescah …

Bi se opredelil za arhitekturnega kritika, pisca?
Pri nas se je težko opredeliti samo za kritika. Za večino arhitekturnih publicistov in kritikov v Sloveniji je pisanje vzporeden poklic. V strokovnem življenju tudi sam počnem več kot le prej omenjeno, res pa je, da me arhitekturna kritika zelo zanima. Javno razpravljati o prednostih in slabostih gradenj, ki oblikujejo naš življenjski prostor, se mi zdi izredno pomembno.

Pri nas si znan predvsem po publicističnem delu, čeprav imaš tudi projektantsko prakso.
Sem pisarna z enim zaposlenim, a z ustaljenim in širokim krogom dobrih in zanesljivih sodelavcev. Zadnja leta se lotevam nalog med arhitekturo in urbanizmom. Sodelujem tudi pri projektih, ki se morda zdijo daleč od arhitekture, vendar bodo za njen razvoj vse pomembnejši. Tak projekt je Polok, podpora lokalnim pobudam za dobro življenje. Naš zavod Trajekt je k projektu povabil Inštitut za politike prostora, ki ga vodi Marko Peterlin. V projekt so vključeni sociologi, arhitekti in urbanisti. Polok je po eni strani namenjen temu, da bi ljudi, ki se zavzemajo za kakovost svojega bivalnega okolja, naučili pravilnega sporazumevanja in sodelovanja s pristojnimi javnimi službami, po drugi strani pa bi javne službe spoznale, da se redna komunikacija z lokalnimi pobudami izplača, ker so rezultati na terenu potem boljši. Za Polok so civilne pobude nekaj pozitivnega, to so skupine aktivnih državljanov, ki so motivirani za sooblikovanje svojega življenjskega okolja. Zadnji dogodek v okviru tega projekta je bil seminar o lokalnem razvojnem partnerstvu za umetniško četrt Tabor v Ljubljani. Potekal je v sodelovanju z zavodom Bunker v Etnografskem muzeju. Izkazalo se je, da na Taboru odprto mreženje prizadevnih posameznikov s skupnimi interesi vodi v učinkovito in produktivno skupnost, kar se bo nedvomno pokazalo tudi v okolju.

Že nekaj časa živiš v Mariboru, bi lahko povedal kaj o razlikah in podobnostih med Ljubljano in Mariborom? Tisti Slovenci, ki bi radi živeli v mestu, se večinoma odločajo za Ljubljano.
Za mlade in izobražene ljudi je urbanost življenjska potreba in v najbolj razpršeno poseljeni evropski državi je Ljubljana skoraj edino mesto, kjer jo lahko najdejo. Maribor je sicer trikrat manjši, vendar so ljudje odprti in energični. Prav socialna interakcija je nekaj, kar mariborsko urbanost ločuje od ljubljanske. Urbano gostoto, ki generira doživetja in raznolikost prostorov dogajanja, Maribor kompenzira z odprtostjo in komunikativnostjo. Pogosto slišimo, da Ljubljana nima dovolj kritične mase. Če gre človek po vsakodnevnih opravkih v Mariboru, občuti, da je pomembno tudi, kakšna je ta masa.

Ali bi kot kritik, ki se precej ukvarja s sodobno slovensko arhitekturo, lahko ocenil, katera arhitektura je imela v zadnjih letih največjo težo in je bila najpomembnejša za našo stroko?
Pri nas gradimo premalo kakovostne javne arhitekture. Razen šolskih zgradb, ki so nastale v okviru programa Šolski tolar, se nobena vlada doslej ni sistematično lotila kakovosti tega, kar naj bi bilo zgrajeno z našim denarjem. Projekti javnega sektorja so večinoma na nizki ravni. Na prste ene roke lahko preštejemo dobre javne zgradbe zadnjih let. Najodmevnejši projekt je po mojem še vedno stavba Gospodarske zbornice, ki niti ni vladni projekt, ampak skupen projekt slovenskega gospodarstva. Naslednja takšna arhitektura je mariborski stadion, ki ne navdušuje samo nogometnih navijačev, temveč tudi njihove mame. Obe zgradbi sta danes ikoni poosamosvojitvene, »cool Slovenije«. Zadnja zgradba, ki se mi zdi pomembna, je občinski center na Igu, ki je bil zgrajen letos. Ker ima Slovenija več kot dvesto majhnih občin s sedežem v podobnih majhnih krajih, je zadnji projekt še toliko pomembnejši. Ta mali hibrid je harmonično umeščen v drobno vaško strukturo občinskega središča in čisto zanimivo črpa izraznost iz vernakularne arhitekture.

Ko se je sodobna arhitektura pri nas začela vzpostavljati, so jo zaznamovali nekateri napredni, celo avantgardnimi projekti, Zdaj pa se zdi, da je postala precej zadržana, posebno če jo primerjamo s hrvaško, kjer arhitektom uspe realizirati precej drzne projekte.
Hrvaški Studio UP je letos res dobil Miesovo nagrado za obetavne arhitekte. Na splošno pa tudi naši sosedje pogrešajo več presežkov. Njihova arhitektura se sooča s podobnimi problemi kot naša. Kar se tiče trdnosti in zanesljivosti sistemov, ki vplivajo na načrtovanje, jim je marsikdaj veliko težje. V Sloveniji je – po mojem mnenju – razlog za izgubo zagona, ki ga je bilo občutiti v devetdesetih, anemičnost posttranzicijske družbe, ki ima dovolj sprememb. Namesto novih izzivov in zasukov si Slovenci želijo predvsem stabilnosti, lagodnega življenja in ohranjanja osvojenih položajev. Avantgardnih projektov, ki bi radikalno predrugačili okolje, je bilo premalo, da bi se zgodil opaznejši premik. Bistveno za razvoj arhitekture v devetdesetih je bilo, da se je odmaknila od lokalno privzgojene oblike dela in pojmovanja arhitekture ter ga prepletla z novo ekonomijo, pop kulturo in oglaševanjem. Zaradi tega je v profesionalnih krogih dobila veliko nasprotnikov, ti so strašili, da gre za arhitekturo brez konteksta, ki bo povozila našo identiteto. V resnici se je z odmevnimi projekti novih »neodvisnih« arhitekturnih pisarn v Sloveniji povečalo zanimanje za arhitekturo in spremembe v mestih ter v veliki meri vrnilo v obdobju socializma izgubljeno zaupanje v sposobnosti arhitektov. Da bi se lahko oblike načrtovanja spreminjale še naprej, se bo moralo spremeniti življenje in razmišljanje. Slovenija teži k zaprtosti vase, in to je čutiti tudi v gradnji.

Napisal si knjigo o sodobni slovenski arhitekturi, to je prva tovrstna knjiga, ki povzema dogajanje v zadnjih letih. Kakšen je tvoj naslednji publicistični projekt?
Trenutno me zanima arhitekturno dogajanje na Balkanu v drugi polovici dvajsetega stoletja. Skupaj s kolegi iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Makedonije pripravljamo projekt, ki se bo ukvarjal z arhitekturno produkcijo v nekdanjih jugoslovanskih republikah. Zanimivo je, da smo živeli v skupni državi, a je bila arhitekturna javnost posameznih republik zelo zaprta vase, stiki so bili razmeroma omejeni, povsod pa je nastajala zelo zanimiva in raznolika arhitektura. Ugotovili smo, da je bila edina stvar, ki je povezovala jugoslovansko arhitekturo, nagrada, ki jo je podeljeval panjugoslovansko usmerjeni časopis Borba. Te stvari bi radi raziskali.

Bival si tudi v stanovanju našega ministrstva za kulturo v New Yorku, to je namenjeno krajšim obiskom slovenskih kulturnikov v tem mestu. Kaj je bilo tvoje poslanstvo v New Yorku?
V času, ki sem ga imel na voljo v tem mestu, so me zanimale predvsem državljanske pobude, ki skušajo vplivati na razvoj mesta in so v New Yorku zelo močne. Seznanil sem se s projektom za park High Line, ki je bil dokončan letos in ima izjemno zanimivo ozadje. Šlo je za opuščeno dvignjeno železniško progo z začetka dvajsetega stoletja, ki je napajala spodnji Manhattan.V šestdesetih je cestni promet postal cenejši in  proga je postala odveč. »Developerji« so jo hoteli porušiti in na začetku se je temu uprl en sam človek, ki je stanoval ob progi. Na koncu je fundacija Friends of the High Line usklajevala več kot tristo združenj in na sodišču ustavila rušitev, ki jo je naročil župan Giuliani. Ko je županski stolček zasedel Bloomberg, je bil razpisan natečaj za preureditev proge v zelen javni prostor. Zmagovalni projekt pisarne Diller Scoffidio + Renfro je danes izveden in High Line je že nova newyorška znamenitost. Park je zagnal preobrazbo zanemarjenih delov zahodnega Manhattna, ti so takoj poskočili na lestvici priljubljenosti za bivanje in na nepremičninskem trgu. Da nekaj takšnega lahko sproži civilna iniciativa, ki nasprotuje rušenju opuščenega objekta, se pri nas zdi nepojmljivo. Drug zanimiv projekt, ki se je takrat šele pripravljal, je bilo zapiranje delov Broadwaya za motorni promet. Projekt se je začel udarno, z zaprtjem Times Squara. Kaotično »križišče sveta« se je letos 25. maja čez noč spremenilo v odprt javni prostor in so ga ljudje spontano zavzeli na najnenavadnejše načine. Nekateri še danes ne morejo verjeti, da tam res ne bo več avtomobilov.

Ali bi bil to lahko referenčni zgled za premagovanje prometnih zagat v evropskih mestih oziroma v Ljubljani?
Ne, ker je, kar to zadeva, Evropa referenčen zgled za Združene države. New York je zanimiv, ker se tam spremembe, če imajo močno podporo javnosti, lahko zgodijo zelo hitro in so zelo dobro pripravljene. Slovenski koncepti bi na splošno morali izhajati iz svojih posebnosti. Letošnji Evropski teden mobilnosti je tipičen zgled, kako pozitivna akcija lahko zgreši namen, če je le mehanično posnemana: središče Ljubljane zapremo tudi za mestne avtobuse, čeprav je eden glavnih ciljev tedna mobilnosti spodbujanje rabe javnega prevoza. Pri prometnih zagatah bi na splošno morali biti prilagodljivejši in se izogibati togim režimom. Naša mesta so manjša in vzdrževati nepretrgan urbani utrip je težko že na vsej dolžini ene ulice. Hermetično zaprte cone za pešce niso dobre, ker sterilizirajo mesto. Motorni promet v resnici prispeva k urbanemu vzdušja in morali bi razmišljati o ureditvi, ki daje pešcem in kolesarjem prednost, avtobusov in avtomobilov pa kljub temu ne izključuje popolnoma. Starejši in nepremični ljudje, ki potrebujejo prevoz, danes težko pridejo v Staro Ljubljano. Prav bi bilo, da bi bila zanje dostopna vsaj toliko kot prej in bi jo še vedno lahko doživljali. Središče mesta je območje, kjer je prebivalcem treba karseda olajšati življenje, da bodo ostali. Staro mesto se ne sme spremeniti v muzej, kamor bi se hodili čudit, kako so nekoč tam živeli.

Komentarji (0)

RSS komentarji