V prostornem in svetlem biroju, polnem velikih maket, smo se pogovarjali z arhitektko in docentko na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, Marušo Zorec.

Letošnja dobitnica Plečnikove nagrade je pogovor na temo javnega prostora začela kar sama.

Ko sem se pred časom preselila iz središča Ljubljane za Bežigrad, sem ugotovila, da obstajajo tudi območja zunaj notranjega mestnega obroča, ki so s svojimi potenciali zanimiva za bivanje. Problematično je, da je razvojno težišče že nekaj časa le center, druge četrti pa niso tako vključene v mentalno podobo mesta. To se kaže v slabo razvitih javnih in poljavnih odprtih prostorih mestnih četrti zunaj centra. Nekateri lepi historični nastavki posameznih središč so danes prepuščeni stihijskemu razvoju. Območja, kakršna so spodnja Šiška, Moste, predel Plave lagune za Bežigradom, Vodmat in Prule bi lahko razvila lastno lokalno identiteto, če bi arhitekti gledali na projekte in njihov kontekst celoviteje in ne samo želeli zadostiti parcialnim apetitom investitorjev. Če bi premogli tak odnos, bi se našteti predeli lahko razvili v območja z jasno in prepoznavno identiteto, kar je bilo dobro zastavljeno že v nekaterih urbanističnih konceptih iz šestdesetih let.
Škoda je tudi Ljubljanskih »zelenih klinov«, predahov zelenja med urbaniziranimi petimi mestnimi vpadnicami oziroma zadnjih severnih dveh, ki sta še ostala. Premalo se zavedamo, da prebivalci mesta del dneva preživijo doma, kjer potrebujejo tudi zunanji, javni, poljavni ali zeleni prostor. Tam, kjer zdaj živim, se življenje dobesedno odvija na ulici. Zahvaljujoč količkom, ki onemogočajo promet po njej, je ulica začela delovati kot javni prostor, prostor dogodkov in interakcij. Naši otroci se tu družijo, starši iz vrtov opazujemo njihovo igro. V tem mesecu se bo kot vsako leto zgodil ulični piknik, kjer se srečamo vsi sosedje. Taki dogodki so pogosti v skandinavskih mestih in v svetovnih metropolah, na primer v New Yorku, slišim pa, da tudi ponekod po Ljubljani. Naša  ulica z oblikovnega stališča sicer ni nič posebnega, v njeni bližini je železnica. Območja železniških krogov na splošno ne veljajo za zanimive in kakovostne prostore, a železniška trasa, ki leži med Šiško in Bežigradom, je nekaj posebnega. Pomeni praznino v mestnem tkivu, od koder vidiš Kamniško sedlo, z ravnice pri Klečah vidiš Triglav, v nasprotni smeri pa lahko z vogala atletskega stadiona gledaš na Grajski hrib z gradom. Tako se lahko zelo dobro pozicioniraš v prostoru, zaradi teh vertikalnih naravnih topografskih poudarkov se čutiš vpetega v prostor. Za orientacijo v tem mestu torej sploh ne potrebujemo nebotičnikov!
Poglobitev železnice bi bila izjemna priložnost za vzpostavitev velike mestne poteze, zelenega praznega prostora, ki bi ga bilo mogoče izkoriščati različno. Omogočal bi cenzure v zgoščeni mestni strukturi, poglede na vertikalne dominante, a tudi možnost komunikacije za pešce, tekače, sprehajalce in kolesarje. Nad vkopano železnico bi lahko prišel s Šmartinske ceste do Rožnika ali naprej do Šiške ali iz središča mesta do Poti spominov in naprej v naravno krajino. Potniški center je izgovor za komercialno pozidavo velikega merila, saj javni promet (železnica, avtobus) pri nas sploh ne živi. Najprej bi bilo treba oživiti javni promet, kar je velik in zelo zahteven projekt, a le tako se lahko vzpostavi mesto kot nova urbana celota.
Zanimiv odnos mesta do javnega in poljavnega prostora in do bivanjske kakovosti v Ljubljani se kaže tudi v podpori prenove in načinu dograditve Plečnikovega stadiona. Odprt prostor okoli stadiona in stadion sam sta bila javna prostora, namenjena vsem prebivalcem Bežigrada. Sedaj so ta prostor zaprli in ga bodo v celoti izkoristili v komercialne namene, zelenico med stadionom in Fondovimi bloki bodo pozidali s poslovnimi vilami in jo s tem privatizirali. Profitirali bodo le investitorji, za katere je prenova stadiona posel, pri katerem ljudje oziroma lokalna skupnost niso všteti. Ta mirna mestna četrt, ki je danes izjemno kakovosten bivalni okoliš, lahko obremenjena z novim programom izgubi svoj značaj.
V našem biroju se precej ukvarjamo s kulturno dediščino, zato menim, da je zanjo najbolje, da ostane čim bolj nedotaknjena, kar pa ji dodajamo, mora biti zelo zadržano! Bojim se, da se ob prenovi Plečnikovega stadiona to ne bo zgodilo. Dodane tribune in velika streha ter nebotičnik ob njegovem robu mu bodo odvzele vso kvaliteto. Zaradi vsega naštetega se sprašujem o smislu ohranjanja Plečnikovega stadiona nasploh.
Na Fakulteti za arhitekturo eno leto  vodiš svoj seminar. Kaj je vaš moto oziroma kaj bi rada pokazala in kakšno znanje  predala študentom?
Seminar ima zanimivo strukturo, pretežno ga sestavljajo študentje nižjih, prvih in drugih letnikov, ter nekaj študentov, ki zaključujejo študij in tudi pomagajo pri pedagoškem delu. Konkretno so se letos študentje projektov lotili malo drugače. Najprej so morali izbrati ciljno skupino ljudi, jo analizirati, naredili so tudi intervjuje z različnimi prebivalci določenih skupin in šele potem so izbrali lokacijo in tam zasnovali projekte, ki so ustrezni potrebam uporabnikov. Študentom bi torej rada prenesla sporočilo, da je arhitektura v prvi vrsti vedno namenjena ljudem in njihovim potrebam in da moramo zaradi njih pri našem delu biti vedno občutljivi do danega prostora in pazljivi pri oblikovanju novega.
Pri mladih danes na splošno pogrešam angažiranost, ta se izgubi, še posebej ko se po diplomi zaposlijo v birojih. Mislim, da bi morala naša fakulteta podpirati socialno angažirano držo svojih diplomantov in v tem smislu razmisliti, kako jim pomagati, tudi potem ko diplomirajo.  Sprašujem se, kje so danes arhitekti, ki so diplomirali v našem seminarju in kaj počnejo. Zakaj se njihovo delo ne vidi bolje. Rada bi videla, da bi energija, ki jo porabljamo na šoli, rezultirala v dobro arhitekturno produkcijo.

Če se navežem na kvaliteto arhitekturne produkcije v Sloveniji, kakšna se ti zdi v primerjavi z drugimi evropskimi državami?
Pri nas vloge in nalog arhitektov ne razumejo dovolj dobro niti naročniki niti stroka sama. Odnos do prostora je izjemno slab. Naša krajina je polna razpršenih gradenj, kričečih barv, prerazkošnih hiš nerazumnih oblik, veleplakatov in ponesrečenih industrijskih con. Kljub izjemno dobrim zadnjim letom, ko smo priča nekakšnemu razcvetu slovenske arhitekture, je kvalitetne arhitekture v primerjavi s številom gradenj še vedno izjemno malo. Odnos do arhitektov kot strokovnjakov je v primerjavi z drugo Evropo na zelo nizki ravni.
Vendar ni vse tako črno. Prepričana sem, da je pri našem delu mogoče doseči to, kar meniš, da je prav. Da ne podležeš vsem nemogočim zahtevam naročnika. Če je le mogoč dialog, imam izkušnje, da se da. Na primer pri enem izmed zadnjih projektov, poslovilni vežici v občini Šmarje-Sap, smo izjemno lepo sodelovali z naročniki. Ob otvoritvi so me prosili, da razložim zasnovo objekta, kar se mi ni zgodilo še nikoli. Čeprav morda ni videti, je v vsak projekt vloženo ogromno energije, razmišljanja in dilem. In lepo je, če lahko izkušnje tega procesa deliš z drugimi.

V bistvu si ena redkih arhitektk, ki se ji je uspelo samostojno sprofilirati na našem prizorišču. Kako bi komentirala navzočnost  oziroma nenavzočnost žensk v tem poklicu?
Naj poudarim, da nisem samostojna, delam skupaj s super ekipo, na projektih nimam stalnega partnerja, zato pri vsakem projektu sodelujem z nekom iz našega biroja. Sam težko delaš, saj potrebuješ nekoga za debato, za kritičen pogled na projekt.
Za ženske je v tem poklicu težje, ker je za realizacijo projekta potrebna vztrajnost, močan značaj in dobre pogajalske sposobnosti, ves čas si je treba prizadevati, da različni kompromisi ne uničijo koncepta projekta, kar zahteva celega človeka. V življenju pa so še druge stvari, ki se meni zdijo pomembnejše od arhitekture, imeti otroke je absolutno ena izmed njih!

Koliko časa preživiš v biroju?
Zgodaj zjutraj pridem v biro, z ekipo začnemo delati, pred poldnevom grem na fakulteto in do večera delamo s študenti. Pred oddajami v biroju delamo tudi konec tedna. Vmes pa si je treba vzeti čas tudi za stvari, ki niso povezane le z arhitekturo.

Komentarji (0)

RSS komentarji