Tomaž in Lena Krušec vodita svoj biro, v njem jima je s skupino arhitektov v šestih letih uspelo ustvariti več zanimivih hiš, ki imajo opazno mesto v sodobni slovenski arhitekturi.

Sta predstavnika mlade generacije arhitektov, ki je dala slovenski arhitekturi neko širšo, evropsko prepoznavnost. Kaj dela slovensko arhitekturo zanimivo, kaj je njena posebnost?
Za uveljavitev te generacije sta bila po najinem mnenju odločilna dva dejavnika. Prvi  je širša družbena situacija, ki je bila značilna za konec devetdesetih let  in je povezana z osamosvojitvijo Slovenije, ter konec divjega tranzicijskega obdobja.  To je bilo obdobje zelo optimističnega razpoloženja s konstantno gospodarsko rastjo. Pred tem, v osemdesetih letih, se ni veliko gradilo, mladi arhitekti smo tako na prelomu stoletja na začetku svoje kariere dobili priložnost za realizacijo. Drugi prelomni trenutek je bil povezan s prihodom nekaterih novih profesorjev na fakulteto za arhitekturo. Novi profesorji so skupaj z nekaterimi, ki so že pred tem poučevali na fakulteti, ustvarili  za študente zelo aktivno in ustvarjalno vzdušje. Ne gre zanemariti tudi povezav s tujino, to je omogočilo številnim študentom, da so svoj študij nadaljevali na najimenitnejših fakultetah po Evropi in svetu. Ujemanje vsega naštetega je potenciralo moč  generacije mladih arhitektov.
Na fakulteti nekateri profesorji poudarjajo tako imenovano kontinuiteto ljubljanske arhitekturne šole, govorijo o razumevanju in razmišljanju o arhitekturi, ki se je prenašalo od Plečnika do Ravnikarja in na mlajše generacije. Ali bi lahko te vplive našli tudi pri projektih najmlajših generacij, ki gradijo danes?

Naša fakulteta ima izrazito izoblikovano tradicijo, ki sta jo oblikovala Jože Plečnik in pozneje Edvard Ravnikar. Oblika razmišljanja in odnos do stroke, danes pravimo temu ljubljanska arhitekturna šola, sta z mnogimi projekti skozi desetletja postala del naše prostorske realnosti. Na srečo je del mlade generacije to tradicijo prepoznal, jo razume in na njenih temeljih gradi svojo lastno avtorsko pot.
Ali obstaja slovenska arhitektura? Taka, ki bi bila, recimo, nezamenljiva s švicarsko?
Švicarska, portugalska, nizozemska ali druga arhitektura, ki jo označujemo z nacionalno predpono, je prepoznavna v svetu prav zato, ker je nastajala v specifičnem okolju, z značilnostmi, ki so značilne samo za prostor in kulturo, kjer ta arhitektura nastaja. Predvsem pa je to arhitektura, ki se napaja iz lastne zgodovine, in prav to ji daje avtonomnost. Zato je zanimiva tudi drugod po svetu. Pri nas pa marsikdaj zmotno mislimo, da bomo postali za svet zanimivi, če bomo posnemali njihove arhitekturne vzorce. Misliva, da je prav v drugačnosti in specifičnosti priložnost tudi za Slovenijo.
Ali bi lahko konkretneje poiskali to posebnost?
Meniva, da je lahko zelo nevarno, če bi iskali formalno nasledstvo slovenske arhitekture. Posebnost ljubljanske šole za arhitekturo vidiva bolj kot v obliki v odnosu do arhitekturnega koncepta. Ta je od nekdaj temeljil na zelo značilni in spoštljivi obravnavi prostorskega konteksta. Prostor, kjer hiša stoji, je bil vedno osrednja skrb velikanov slovenske arhitekture. Kontekst za ljubljansko arhitekturno šolo ni le fizični prostor, ampak vzgibe za arhitekturno ustvarjanje išče v širšem kulturnem okolju, ki se med drugim nanaša tudi na zgodovinsko izročilo.  Ne gre pa zanemariti drugih značilnosti, kakršen je odnos do konstrukcije, materiala, detajla, itn. Ne smemo pozabiti omeniti tudi značilne oblike šolanja, ki ga goji Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani in temelji na seminarskem delu. Tega je vpeljal že Plečnik in med drugimi nadaljeval Ravnikar. Tudi danes je seminar najpomembnejši predmet, ki se nadaljuje iz letnika v letnik in omogoča študentom stik z resničnimi problemi iz projektantske prakse.

Po mojem mnenju arhitektura v najširšem pomenu ni avtonomna stroka. Kako gledata na to vidva?
Arhitektura v resnici je avtonomna stroka, vsaj v smislu odnosa do drugih strok, saj ima izoblikovan svoj lastni razvoj, ki temelji na lastni zgodovinski izkušnji, na kateri tudi gradi svojo avtonomijo. Nanjo pa vplivajo različne ravni življenja, saj ni izolirana stroka. Renesančne arhitekture, na primer, ne moreš razumeti, če ne poznaš sočasnega dogajanja v umetnosti in znanosti. Ravno tako ne moremo razumeti sodobne arhitekture, če ne razumemo družbenih razmer, v katerih nastaja.
Kaj po vajinem mnenju botruje averziji Slovencev do sodobne arhitekture? Če izpostavim konkreten primer, zahteve lokalnih prebivalcev po rušenju sodobne lesene hiše v Podkornu na Gorenjskem? Ali sta kdaj naletela na podoben odpor do kakšnega vajinega projekta?
Odziv prebivalcev je v tem primeru zares ekstremen, čeprav gre za hišo, ki se  napaja predvsem s tradicionalno gorenjsko arhitekturo. To je stavba, ki je prilagojena današnjemu trenutku in slogu življenja. Za razumevanje tega pa potrebujemo nekaj odprtosti in razgledanosti. Pri stavbi, ki jo omenjaš, je nastal spor, ki ga bo težko zgladiti. Midva sva o tej hiši napisala svoje mnenje in jo zagovarjala, saj meniva, da gre za eno boljših arhitekturnih stvaritev v zadnjem času. Naš projekt Celjske koče je bil soočen s podobnim dogajanjem, imela pa sva srečo, da sva imela na drugi strani mize mnogo bolj odprte in inteligentne ljudi, ki so razumeli, da ne živimo več v devetnajstem stoletju. Rezultat tega je, da stare Celjske koče, razen prebivalcev Celja, ni poznal nihče, sedaj pa večina Slovencev ve, kaj je »nova Celjska koča«. To se je zgodilo predvsem zaradi odločitve investitorjev, da se številnim skeptikom navkljub odločijo za sodobno arhitekturo.

Kako združujeta zelo odgovorno in stresno vodenje biroja z družino?
Arhitektura je pomembna, vendar obstajajo stvari, ki so pomembnejše, in združevanje je mogoče.
Je poklic arhitekta težak?
Predvsem je odgovoren, saj arhitektura  nikoli ni sama sebi namen. V hiši vedno nekdo živi, dela ali opravlja neko drugo dejavnost. Arhitekt pa ni zavezan le uporabniku, temveč predvsem prostoru, v katerem hiša stoji. Odgovornost do prostora je največja odgovornost arhitekta. Je pa ravno manipuliranje s prostorom eden najlepših in najplemenitejših delov našega poklica. Kolikor je težak, toliko je tudi lep.
 Tomaž, na fakulteti  si med drugim znan po tem, da vlivaš študentom upanje in optimizem. Pa je prihodnost mladih generacij res tako svetla, predvsem glede na krizo, ki je hudo prizadela našo stroko?
Tomaž: Kot še marsikdo menim, da je to obdobje priložnost za neke vrste streznitev. V zadnjem času je kapital tako manipuliral z arhitekturo, da je marsikdaj povsem izgubila stik z resničnostjo. Zato je kriza in obdobje, ki bo prišlo po njej, čas za ponoven premislek o temeljnem poslanstvu naše stroke. Seveda pa ne napovedujem koraka nazaj, prav nasprotno, mislim, da se nam obeta zelo ustvarjalno obdobje, ki bo zanimivo predvsem za generacije, ki prihajajo.

Na fakulteti vsako leto diplomira približno sto študentov, v Mariboru se je pred dvema letoma odprla nova fakulteta. Ali v Sloveniji obstajajo potrebe po toliko novih arhitektih?
Na prvi pogled je število diplomirancev res preveliko, je pa res, da jih veliko v tem poklicu ne ostane. Marsikaterega projektantska praksa tako razočara, da zamenjajo poklic. Če hočeš arhitekturni poklic opravljati iskreno, to delo ne pozna delovnega časa, vikendov in počitnic, ampak postane slog življenja, ki mu je podrejeno vse. Nekateri tega upravičeno ne zmorejo.

Pripadaš najmlajši generaciji, ki na šoli vodi svoje seminarje, zanima me, kaj bi po tvoje moralo biti poslanstvo naše fakultete, za kaj naj bi se zavzemala in kakšno arhitekturno misel naj bi predajala študentom v prihodnjih letih?
Tomaž: Sem eden tistih,  ki bo tudi v prihodnje gojil delo v seminarju, torej neposredno povezavo pedagoškega dela s prakso. Za uspešno izvajanje praktičnih nalog pa je treba imeti čim širše teoretično in splošno znanje, ki pa ni povezano izključno z arhitekturo. Vloga učitelja je, da širi študentom obzorje in na podlagi vedno vnovičnega spraševanja o temeljnih resnicah časa in prostora, v katerem živimo, omogoči, da te resnice študentje odkrijejo sami.

Ambient, september 2009

Komentarji (0)

RSS komentarji