O bogati arhitekturni, umetniški in raziskovalni produkciji japonskega arhitekturnega ateljeja Bow Wow, ki ga od leta 1992 vodita Momoyo Kaijima in Yoshiharu Tsukamoto v Tokiu, bi komajda lahko trdili, da temelji na velikih zgodbah. Njuni mali projekti so zasnovani na natančnem opazovanju sveta, ki nas obdaja. Z raziskovalnimi projekti urbanih fenomenov sodobne japonske metropole ali z malo družinsko hišo in umetniškimi instalacijami nam kažeta, da je zanju navdih iz vsakdanjega življenja ključen. Od tod izvirata njuna estetika in logika organizacije prostora. In od tod tudi tista razlika, presežek, ki ju je uvrstil na arhitekturni zemljevid sveta.
Izmislili ste si nov termin, arhitekturna behaviorologija, recimo temu veda o arhitekturnem vedenju. Ali lahko to malo razložite? Kaj naj bi bilo to?
Z raziskovanjem arhitekturnih fenomenov in skozi naše arhitekturno načrtovanje smo prišli do spoznanja, da obstaja razcep med formo in uporabo prostora, med načrtovalcem arhitektom in uporabnikom. Zanima nas tretja pozicija, ki bi združevala ta nasprotna pola. Mislimo, da vodi pot do te združitve skozi opazovanje in raziskovanje vedenja ljudi in stavb. Če pogledamo mesta, na primer Ljubljano ali Tokio, se različno vedenje stavb zrcali tudi v mestih. V Tokiu imamo še vedno veliko lesenih stavb, za polnilo drsnih vrat uporabljamo papir, imamo pa tudi zelo milo klimo. Nasprotno pa je v Ljubljani pozimi zelo mrzlo, stene stavb so zelo debele, okenske odprtine manjše. Tudi strehe v različnih regijah imajo različne oblike in naklone glede na količino snega, dežja, vetra ali vlage. Velik del arhitekturne behaviorologije gre pripisati klimatskim razmeram. Po drugi stani pa je tudi zelo pomemben dejavnik življenjski slog ljudi in kultura. Pri nas, na primer, si, ko vstopimo v hišo, vedno sezujemo čevlje in oblikovanje je temu prilagojeno. Tla so pokrita z mehkimi materiali, kakršne so preproge, ali s tradicionalnim tatamiji, na primer. Ta razlika med nami in Evropejci je nastala zgolj iz dejstva, da si mi vedno sezuvamo čevlje. Pri zasnovi projektov vedno opazujemo, kakšno je arhitekturno vedenje na nekem območju, kjer delamo, in skozi prepoznavanje skušamo vzpostaviti novo kategorijo o vedenju arhitekture ali ljudi.
V vašem vabilu na predavanje v Moderni galeriji v Ljubljani je bilo zapisano, da boste med drugim govorili o ponovnem odkrivanju arhitekture. Katere dele arhitekture oziroma arhitekturne prakse pa bi morali po vašem ponovno odkriti?
Vsi imamo neko vedenje ali neke običaje, toda večina se tega ne zaveda ali pa se ji ne zdi pomembno. Mislim, da bi morala arhitektura izhajati iz najobičajnejših življenjskih dejstev, morala bi temeljiti na vsakdanjih stvareh, kot sta užitek in udobje. Zdi se mi, da se sodobna arhitektura velikokrat osredotoča na neke posebne stvari in skuša prikazati nekaj posebnega. Nas to ne zanima. Pri naših projektih poskušamo najti neko izhodišče v človeškem telesu, v obstoječem življenju ali v urbanem prostoru. Vedno pa se vprašamo, kaj je današnji okvir sodobne arhitekture.
Zakaj pa se vam zdi raziskovanje vedenja pomembno?
Zanimajo nas razlike in podobnosti, pa tudi to, kaj je v arhitekturi mogoče deliti. Pri raziskovalnem projektu Made in Tokyo, ki smo ga predstavili tudi na beneškem arhitekturnem bienalu leta 2000, smo iskali specifičen značaj anonimnih modernih zgradb v gosto pozidanih delih Tokia. V katalogu smo zbrali najnenavadnejše arhitekturne hibride. Cene zemljišč so v Tokiu astronomske in zaradi tega imajo mnoge stavbe minimalne parcele, so zelo majhne ali pa maksimizirajo uporabo stavbe z mešanjem različnih uporabnikov iz najrazličnejših na videz nezdružljivih vrst. Recimo povezava stavb z avtocesto je eden takih hibridov. Hibridna arhitektura, mešanje različnih uporab in kompleksnosti urbanih situacij so zanimivi primeri, ki smo jih zbrali v knjigi. Toda v akademskih krogih ali v arhitekturnih diskusijah ti pojavi niso definirani. Želeli smo vzpostaviti nekakšen akademski okvir, ta pojav poimenovati in vzpostaviti neko kategorijo za dialog in diskusijo. Lahko trdimo, da se to vedenje Tokia pojavlja povsod po mestu in je nekakšno predstavljanje družbe ali človeških običajev skozi arhitekturo. Pogosto je tako vedenje šibko ali neopazno, sploh pa ni kategorizirano ali zelo očitno. Včasih je za arhitekturo zelo pomembno, da zaobjame te ne tako očitne in še nedefinirane trenutke v oblikovanje pomembnih javnih ali zasebnih prostorov.
Skoraj sočasno ste izdali knjigo, ki ste jo poimenovali Arhitekturni ljubljenčki (Pet architecture). Tu gre za popolnoma drugačno merilo arhitekture.
Raziskavo smo nadaljevali z zbiranjem zelo majhnih stavb. Tudi te so rezultat dragih zemljišč. Vsak si želi popolnoma izkoristiti svoje zemljišče, četudi je to na prvi pogled videti za gradnjo premajhno. Ko smo spraševali prijatelje, ali se spomnijo kakšne takšne majhne stavbe, jih je vsak naštel vsaj pet v svoji bližini. Zdelo se mi je zelo zanimivo, kako so se jim vtisnile v spomin. Potem smo jih začeli metodično zbirati in se je izkazalo, da zares prikazujejo neko možnost transformacije mesta. Mesto je bilo zasnovano leta 1600, v obdobju Edo, in uličice so že odtlej zelo ozke. Po drugi svetovni vojni pa je vlada začela mesto posodabljati in uvajati široke bulvarje, razširjati ulice in graditi velike objekte. Na drobnih ostankih parcel so zrasle potem te male strukture, ki kažejo na soobstoj zelo različnih meril v mestu.
Kdo pa jih je zgradil? Ali so tudi te strukture anonimne?
Vse te strukture so narejene brez arhitektov, saj za površino, manjšo od 10 kvadratnih metrov, ne potrebuješ gradbenega dovoljenja. Na primer, lastnik majhne parcele je sanjaril o lastni kavarni, poklical je na pomoč tesarja, potem pa sta hiško zgradila skupaj. Zelo preprosto. Arhitekturni ljubljenčki kažejo nekak paradiž, zadovoljstvo uporabnika zgradbe. Prej smo imeli na Japonskem zelo močno kulturo grajenja lesenih stavb. V tem smislu so bili tesar, gradbenik in uporabnik pri ustvarjanju hiš zelo tesno povezani. Danes pa se gradbeni sistem deli na uporabnika in na načrtovalca. Zdi se mi, da Japonci še vedno iščejo možnosti, kako bi to ločnico izbrisali, da bi bili lahko iskreni v svojem obstoju. Ravno te male stavbe izražajo neko zadovoljstvo ob gradnji in užitek življenja.
Kako pa je potem videti vaša arhitektura v japonskem kontekstu?
Priznani japonski arhitekt Fujimori Terunobu je za našo monografijo napisal tekst o našem odnosu znotraj japonske kulture. Njegov tekst temelji na njegovem lastnem umetniškoraziskovalnem projektu, ki ga je poimenoval »asociacije opazovanja ulice«. V ta namen so posneli veliko fragmentov urbanega prostora, na primer opuščena stopnišča, opuščene elemente, majhne nepomembne stvari, in jih poimenovali urbane smeti. Predhodnik Fujimorijevega raziskovanja pa je bil Wajiro Kon, ki je bil zelo pomemben profesor in raziskovalec kulture japonskega življenja po drugi svetovni vojni. Narisal je vrsto skic tradicionalnih japonskih hiš, zraven pa skice barak, ki so jih iz ruševin in ostankov gradbenega materiala porušenega Tokia skušali zgraditi preživeli prebivalci mesta. Fujimori je opazil, da gre pri nas treh za podoben način opazovanja mesta. Razlika je le v tem, da skušamo mi iz teh tako imenovanih urbanih smeti nekaj narediti. Sami sicer tega ne vidimo kot smeti, kajti vse stvari, ki se dogajajo okoli nas, imajo možnost za gradnjo, prenovo, možnost za ustvarjanje prostora ali arhitekture.
Kako so te raziskave urbanih fenomenov vplivale na vaše načrtovanje arhitekture?
Recimo, da te drobne arhitekture izražajo uspešno prostorsko prakso svojih uporabnikov, kako si prilagodijo prostor glede na potrebe in okoliščine. Termin »prostorska praksa« izhaja iz teorije Henrija Lefebvra kot tista tretja možna pot, ki bi zacelila, nekako združila in zaobjela razdor med formo in uporabo. V našem delu nas vedno zanima oblikovanje v skladu z naročnikovo osebno prakso prostora. Motivacije za gradnjo lastnega življenjskega sloga ali lastnega prostora pa so zelo individualne. Naši naročniki so pretežno novinarji, pisatelji, uredniki, umetniki in tudi čisto navadne družine. Moram pa reči, da so vsi zelo izobraženi in zelo motivirani pri študiju kulture, arhitekture ter gradnje in tako tudi zelo motivirani pri ustvarjanju lastnega doma. Japonski življenjski stil se nedvomno spreminja. Prej sta bila delo in dom strogo ločeni kategoriji. Danes pa veliko ljudi dela od doma ali pa si želijo imeti poseben prostor za delo doma. Generacija mojih staršev, na primer, si je želela postaviti hišo v predmestju, na veliki parceli v lepi soseski, danes pa si ljudje želijo živeti v mestu, četudi imajo zaradi tega zelo majhno parcelo. Življenje v mestu poleg spanja ponuja povezave z drugimi funkcijami, na primer s kulturo, z delom, z nakupovanjem, in to dela življenje dosti bolj kompleksno, kot ga ponuja bivanje v predmestju. Naši naročniki se načrtno odrekajo klišejskim sanjam o hišici v predmestju in si skušajo ustvariti svoj sanjski prostor v mestu. Razlogi so res zelo enostavni.
Pomanjkanje prostora že tako ali tako vpliva na možne tipologije, hkrati pa zahteva od ljudi, da svoje prostore naseljujejo drugače. Katere klišeje podirate s svojo arhitekturo?
Najpreprostejši kliše je običajen tip predmestne hiše z velikim bivalnim prostorom, kuhinjo in tremi ali štirimi spalnicami za otroke in starše. Tak je evropski kliše, ki pa nima veliko zveze s tradicionalno japonsko arhitekturo. Tradicionalna japonska hiša ima na primer štiri sobe z tatamiji, ki so razdeljene s pomičnimi vrati. Konfiguracija uporabe se spreminja skozi sezono in z leti tudi s spremenljivim številom članov gospodinjstva. Prostor organiziramo z zavesami, pomičnimi pregradami ali majhnimi kosi pohištva, da dosežemo zaželene bivanjske razmere. Možnost take organizacija prostora je zelo pomembna bivanjska kultura tradicionalne japonske hiše. Po drugi svetovni vojni je sledila močna evropeizacija stanovanjskih zgradb tudi pri nas. Toda potem je bilo vse pregrajeno s trdnimi stenami, med katerimi se ni nič dogajalo. Naši naročniki nočejo imeti take klišejske hiše, saj ne ustreza japonski bivanjski kulturi, zato nas mnogi prosijo, naj jim naredimo hišo, ki bo bolj prilagodljiva, četudi je organizirana vertikalno namesto horizontalno. V taki vertikalni hiši oblikujemo razne elemente, ki omogočajo poznejše delitve, tudi stopnišče je pregrajevalni element, ki namesto trde stene usmerja poglede, njegova lokacija pa se lahko spreminja iz nadstropja v nadstropje. Takšna vertikalna fleksibilnost in vertikalna povezanost je naš odgovor na bivanjske klišeje.
Kaj pa se dogaja s pohištvom v takšnih zasnovah?
Na Japonskem tradicionalno nimamo velikih kosov pohištva. Šele pred kratkim smo začeli velike kose tudi uporabljati, toda kljub temu v primerjavi z Evropejci nimamo veliko pohištva. Telo in arhitektura sta tesno povezana in nas zelo zanima vključevanje človeškega vedenja v arhitekturo. Naš nedavni projekt za hišo na podeželju, hišo Nora, smo oblikovali tako, da so vse talne površine razmejene s stopnicami, tudi kuhinjo smo integrirali v stopnice, v hiši je tako en sam stol! ... Haha!
Kako začnete sodelovati s svojimi naročniki?
Z vsakim naročnikom je popolnoma drugače, odvisno od njegovega značaja. Eden od naročnikov je pisatelj in novinar in je napisal knjigo o postopku, kako smo skupaj postavili njegovo hišo. Napisal je tudi scenarij o tem, kakšna naj bi bila njegova hiša in življenje v njej. Zanimivo je bilo to, da je veliko naših novih naročnikov to knjigo prebralo in vztrajalo, da si sami napišejo svoje scenarije. Zanimivo je bilo tudi to, da so bili scenariji zvečine zelo podobni originalu. Šele v pogovorih so jih potem bolj prilagodili svojim potrebam.
Vaše hiše so zelo razlikujejo med seboj. Kakšen odnos pa imate do materialov?
Ne morem reči, da imamo kakšen poseben odnos do materialov, vse je vedno odvisno od okoliščin. Vedno skušamo do konca izkoristiti dane možnosti in podati razumen odgovor s primerno arhitekturno tipologijo. Na primer v mestecu Kaurizawa, ki je nekakšno območje vikendov, imajo danes zelo veliko različnih vrst arhitekture. Prej je bilo to območje polno lepih, majhnih gorskih vikendov. Potem ko so pred nekaj leti zgradili ekspresno železniško progo do Tokia, vožnja sedaj traja manj kot uro, je postal tudi pritisk na zemljišča močnejši. Veliko bogatih ljudi je začelo tam kupovati zemljišča, a namesto majhnih počitniških hiš so zidali enako velike hiše, kot jih že imajo v Tokiu. Toda tak odnos ni primeren za tisto območje. To so spoznali tudi naši naročniki. Tako nas je eden od njih prosil, naj mu naredimo majhno hišo, hkrati pa si je želel imeti visoke strope, to pa so zelo nasprotujoče si želje, haha!
Ali govorite o hiši Black Dog House?
Da. Tako smo naredili široke strešne previse, da ohranimo videz majhnega in tradicionalnega, potem pa smo nekatere dele znotraj hiše oblikovali z visokimi stropi, kakor si je želel naročnik. Nasprotno pa je hiša Crane postavljena na sredino zelo velike parcele in smo jo lahko oblekli v steklen ovoj, saj je ni bilo treba ščititi pred pogledi.
Tudi zase ste oblikovali hišo, kar med arhitekti ni zelo pogosto?
Najina hiša v Tokiu zaseda zelo posebno lokacijo, ki sva jo poimenovala zastava. Stisnjena je med druge hiše in je s cesto povezana le z dva metra široko potjo. Tako je videti tloris parcele kot zastava na drogu. Take parcele so posledica visokih davkov na dediščino, ki jih dediči nepremičnine niso mogli plačati. Parcelo so razdelili na polovice ali na tretjine, zase obdržali lepši kos ob cesti, zadnji del pa so prodali. Taka delitev zemljišč je za Tokio tipična in povzroča značilno urbano gostoto, ta pa je rezultat urbane rasti, novih vladnih zakonov in ekonomskih pritiskov. Te parcele so specifične, kajti naše hiše v gostoti sosednjih hiš sploh ne moremo nikdar videti v celoti. Pozitivna stran tega pa je, da so taka zemljišča mnogo cenejša. Tloris hiše meri komaj 60 kvadratnih metrov, zasnovala pa sva jo kot serijo vertikalnih medetaž. V hiši sva želela imeti tudi svoj biro in sva mu dodelila spodnje etaže. Nekje na pol poti do vrha sva določila prostor za kuhinjo in jedilnico, čisto na vrhu pa so najini zasebni prostori. Nisva imela dovolj denarja, da bi dokončala še vrt na strehi. Danes za naju dela osem ljudi, in tako si delimo še kuhinjo in jedilnico, ki je sedaj postala tudi konferenčna dvorana.
Tudi v vaši hiši ni nobenih trdnih pregrad ali konvencionalnih sob? Ali si Japonci ne želite nobene zasebnosti?
Kadar so v hiši naši ljudje iz biroja, po navadi delamo skupaj. Delimo si pisarno in življenje, zato lahko shajamo. Ob koncu delovnega dne gredo zaposleni domov, in potem je hiša samo najina.
Yoshiharu Tsukamoto je vaš partner v arhitekturnem ateljeju Bow Wow. Kako si delita delo?
Ne morem reči, da igrava kakšne posebne vloge. Vsi delamo vse. Res pa je, da se veliko pogovarjava, v katero smer naj se projekt razvija, tudi z zaposlenimi, s študenti in z naročniki. Toda prvo zasnovo projekta po navadi narediva sama. Vsi projekti v biroju so predmet diskusije in kritike. Razpravljanje o arhitekturi je nujno za razvoj arhitekturne misli in menim, da je ta trenutek to eno od mojih močnejših spoznanj.
 |
ljudje 
RSS komentarji