O kritiki na prvo žogo, o parametričnem projektiranju, o pretirani tehnološki navlaki in o starem mestu Ptuju

ENOTA je bila ustanovljena leta 1998, pozornost je že zelo kmalu zbudila z vrsto svežih, morda za tisti čas presvežih natečajnih predlogov. Milan Tomac in Dean Lah s svojo ekipo še posebej v zadnjem času presenečata z nevsakdanjimi arhitekturnimi realizacijami velikih in malih meril.

Najprej čestitke za zmago na natečaju za novi športni park z stadionom in dvema dvoranama v Velenju. Kakor pri večini projektov so mnenja deljena. Zanima me, kako komentirata kritike, da objekt zaradi sekajočih se konstrukcijskih trakov, ki se pojavljajo na nekaterih delih, primerjajo z znanim pekinškim olimpijskim stadionom, Ptičjim gnezdom.
München ima dva zelo dobra stadiona, eden je monumentalna Allianz Arena, avtorjev arhitektov Herzog & de Meuron, ter kompleks olimpijskega parka z genialno strešno konstrukcijo, ki prekriva tribune, avtorja Otta Freia. Posebno ljub nama je drugi kompleks, ki je bil zgrajen v sedemdesetih letih in je gostil olimpijske igre. Krajinsko dobro artikulirane tribune in spremljevalni objekti odlično delujejo že tri desetletja, in to ravno zaradi svoje zasnove. Olimpijski kompleks je pravzaprav park, odprt javni prostor, od koder se odpira pogled na atletsko in nogometno površino. Naš športni park v Velenju se je navdihoval pri njegovi odprtosti, lahkotnosti, prepustnosti za tokove in poglede. Na velenjskem stadionu se ne bodo odvijale velike nogometne prireditve, vidimo ga kot odprt neformalen prostor, park ob jezeru, ki ga bodo uporabljali Velenjčani.
Kar se tiče kritik, pri vseh projektih začnemo z organizacijsko zasnovo prostora, formalna ekspresija je le posledica te organizacije, to seveda lahko rezultira v nevsakdanji obliki, ta pa je tista, po kateri arhitekturo lahko sodimo na prvo žogo. Arhitektura je vse kaj drugega kot le oblika, tako nekateri površinsko ugotavljajo, da je to Ptičje gnezdo, čeprav je fasada le konec našega razmišljanja.

Arhitektura Enote se precej razlikuje od druge produkcije slovenskih sodobnih arhitekturnih birojev, ki se zdi mogoče preveč zadržana in racionalna. Ali bi lahko opisala to posebnost in metodo, ki stoji za njo?
Našo metodologijo in razmišljanje, ki poraja arhitekturo, ki je, kot praviš, za nas značilna, je mogoče težko ubesediti, saj ko tečemo svoje kroge za arhitekturo, stvari nastajajo same od sebe, po navadi se nam niti ni treba pogovarjati med seboj, da bi vedeli, kaj želimo. Predvsem nas zanima naravna organizacija, a ne v smislu oponašanja oblik, ki se pojavljajo v naravi, temveč procesi, ki stojijo za tem. Zanimajo nas zakonitosti, matematični zapisi, ki stojijo za procesi, ki jih srečamo v naravi in življenju nasploh. Gneča je na primer naravni proces, ki ima svoje lastne zakonitosti, ki jo uravnavajo. Če to poskusiva razložiti konkretneje: že od vsega začetka nismo želeli, da nam objekt razpade na več različnih kosov. Parter ima svoj videz, nadstropja spet drugačnega. Objekt razumemo kot en, enoten kos, ki smo ga razvili enopotezno in to želeli izpeljati do končne podobe objekta. Med fazo projektiranja, ki želi odgovoriti predvsem funkciji, se recimo pokaže, da ima pritličje drugačne okenske odprtine kot nadstropje in mansarda spet drugačne, zaradi česar objekt ne deluje več enotno. S tem, ko smo vzeli skupni imenovalec pri recimo okenskih odprtinah, smo bili bližje svojemu cilju.
To razmišljanje poskušamo podpreti s tako imenovanim parametričnim projektiranjem, ki omogoča, da stvari, ki so videti zapletene, uravna zelo preprost bazični sistem, tako kot v naravi. Tovrstno projektiranje postaja mogoče zaradi hitrega razvoja zmogljivih programskih orodij in tehnologij, ki jim ustrezajo. Danes lahko zaradi računalnikov in strojev CNC izvedemo poceni kompleksne elemente. Nekoč so morali biti zaradi proizvodnega procesa recimo vsi kosi standardiziranih dimenzij in večinoma pravokotnih oblik, danes pa serija popolnoma različnih predpripravljenih elementov ni dražja od enako velike serije enakih elementov. Seveda to ne pomeni, da lahko počneš, kar se ti zahoče, ker to tehnologija omogoča, početi moraš, kar se ti zdi prav. Mogoče je zanimivo, da nam omenjene tehnologije omogočajo razmeroma racionalno in hitro priti do podobnih, kvalitetnih rezultatov, ki jih je nekoč omogočalo počasno rokodelstvo. Nekoč je bil praktično vsak kamen ročno postavljen, ni bilo nujno, da  je bil postavljen naravnost ali pravokotno, pomembno je bilo, da so gradili s počasnim delom, najučinkoviteje in z najmanj truda. S sodobnim besednjakom bi to lahko opisal kot trajnostno gradnjo. V vmesnem času je ta oblika dela izginila, ker nas je zajela industrializacija. Namesto raščenega, strnjenega mesta na hribu so v drugi fazi z buldožerji zravnali hrib, naredili plato in si postavili hiše na ravno podlago. Na gradnjo je začela vplivati industrijska produkcija.
Drugače od prej omenjenega je raščeno mesto pravzaprav naravni sistem. Razumemo ga lahko tako, da je tisti, ki je moral vse kamenje prinesti na hrbtu ali z oslom, zelo premislil, kaj in kako bo nekaj zgrajeno. Cena za kaj takega je mogoče to, da stoji neki objekt postrani in krivo, da se lahko prilagaja, na primer, terenu. Skrajno racionalne odločitve se v končni fazi lahko kažejo kot estetska struktura. Stvar, s katero se v biroju ukvarjamo, je zelo podobna, le da racionalizacijo izvajamo še z digitalnimi orodji. Danes želimo delati trajnostno, porabiti čim manj materiala, pri proizvodnji katerega nastaja veliko odpadka in ogljikovega dioksida, hkrati pa želimo z materialom, ki se akumulira v neki arhitekturi, ujeti sončno svetlobo, se zaščititi proti vetru ... Te cilje poskušamo doseči z upoštevanjem čim več parametrov, pri projektiranju lahko vključimo čim več spremenljivk, da bi ustvarili na primer hišo, ki se optimalno odziva na svojo okolico. Teoretično bi lahko zasnovali hišo, ki bi bila izpostavljena soncu tako, da ne bi potrebovala ogrevanja in bi zajela poleti čim več vetra in se s tem hladila. V računalnik bi vnesli različne spremenljivke in hiše bi se generirale same. V Enoti nas tovrstna metodologija in uporaba parametričnih programov zelo zanimata, vendar ju še ne obvladamo tako, kot sva opisala.

Parametrično projektiranje se je v zadnjih desetih letih močno razvilo, vendar mora temu slediti tudi tehnologija gradnje. Pogosto zelo napredno zasnovane hiše gradijo z desetletja starimi postopki.
Prepričana sva, da bo tovrstna tehnologija spremenila arhitekturo vsaj toliko, kakor sta jo pred stoletjem armirani beton in jeklo. Na prvi pogled je videti, da glede razvoja gradbene tehnologije in seveda s tem tudi arhitekture obstajata dve skrajni možnosti. Če karikirava, je prva ta, da se preselimo nazaj v jame, druga pa narekuje uporabo tehnološko najnaprednejših možnosti. Meniva, da prava pot ni vmesna, temveč da je treba poznati resnice obeh skrajnosti. V biroju poskušamo z visoko tehnologijo ustvariti nabor možnosti, nato pa dati projektantski odgovor na tehnološko zelo preprostem nivoju. Po navadi se dogaja nasprotno, ko preprosta tehnologija ali gradnja odpove, za reševanje problemov uporabljajo visokotehnološke prijeme. Hiše opremljajo z odzivnimi senčili, fotovoltaičnimi celicami, rekuperatorji toplote in drugo pretirano tehnološko navlako. Bolje je narediti zelo pametno hišo, ki bi bila tehnološko zelo preprosta in v idealnih okoliščinah ne bi potrebovala ne ogrevanja in ne klimatizacije.
Ne sme biti tako, da ko lowtec odpove, dodajamo tehnološke možnosti. Na razstavah arhitekture lowtec gledamo tako imenovano trajnostno arhitekturo, kako zbijajo kolibe skupaj, to je mogoče v Afriki, pri nas take stavbe zaradi klimatskih, če že ne drugih razlogov, ne bi obstale. Na drugi strani pa hišo opremljamo z odzivnimi senčili, fotovoltaiko in vsemi mogočimi rekuperatorji, blazno pretirano tehnološko navlako. V resnici bi radi naredili zelo pametno hišo, ki bi bila tehnološko zelo preprosta in ki ne bi potrebovala ne ogrevanja ne klimatizacije.

Tako dela znani avstralski arhitekt Glenn Murcott.
Murcott je eden najvidnejših predstavnikov tega razmišljanja, seveda pa je mogoče omenjene principe interpretirati različno. V tem kontekstu mi na misel pridejo termitnjaki, ki v podnebju, kjer je ponoči zelo hladno in podnevi neverjetno vroče, vzdržujejo konstantno temperaturo in so dobro prezračevani. Gotovo take stavbe ne bi bile primerne za bivanje ljudi. Je pa to dober zgled, kako se lahko naučimo izkoriščati naravo.

Pasivne tehnologije se omenjajo pogosto v istem stavku kot sonaravni ali vzdržni razvoj.
Trajnostne principe je treba začeti uveljavljati na višjem nivoju, kakor je arhitekturni ali celo tehnološki. Večino težav, ki se pojavljajo na nivoju posamezne stavbe, je mogoče oziroma bi bilo mogoče odpraviti na ravni urbanizma. Trajnostne razmisleke, ki so sicer splošno veljavni, je mogoče uporabiti v vseh merilih in procesih. Nerazumljivo se nama zdi, da ljudje zgradijo pasivno hišo z 280 kvadratnimi metri površine, v njej pa prebiva štiričlanska družina, za katero bi zadostovala trikrat manjša hiša. Izdelava materialov, ki so vgrajeni v tako hišo, je proizvedlo toliko ogljikovega dioksida, kot bi ga v Afriki postavitev manjšega mesta. Vse to le zato, da v vsem letu peč gori le en mesec!

Pred nekaj meseci ste zmagali na natečaju za kulturni center, ki ga bodo v okviru Prenove samostana zgradili na Ptuju. Tako kot Maribor si tudi to mesto veliko obeta od naslova Kulturne prestolnice Evrope leta 2012. Zdi se, da obe mesti veliko stavita na nove arhitekturne intervencije.
Vsi, ki smo aktivno vključeni v proces prenove teh mest, veliko stavimo na arhitekturo in tudi na druge vsebine, ki se bodo razvile v mestu. Razpisovalci natečaja so projekt nastavili še malo širše, ne gre le za arhitekturo, vsa ideja ima veliko programskega ozadja, vsi projekti so nastavljeni celostno.
Ptuj je specifično mesto, bilo je prvo slovensko mesto, a je pozneje zaspalo. Zelo zanimiva je situacija, v kateri je staro mestno jedro zaščiteno in tudi vredno zaščite, vendar nerazvito in mrtvo. Razen posameznih intervencij je tam še veliko nerazvitega potenciala, kar je v redu, saj je mesto, s tem ko je bilo zamrznjeno v času, ostalo konzervirano, ni mu bilo prizadejana večja kulturna škoda. Razvoj se je kot povsod dogajal v predmestju. Strnjeno jedro Ptuja ima več izjemno kvalitetnih in zanimivih delov, dominikanski in minoritski samostan, grajski hrib z gradom, cerkev in obrežje, ki je pomemben krajinski element.
Na mesto je treba pogledati čim širše, kaj vpliva nanj, kakšne sinergije se lahko ustvarjajo.
Tako poskuša delovati tudi naš projekt, pri katerem je bistvena organizacija njegovega programa, njegova umeščenost v prostor ter seveda intervencija v spomeniško zaščiten objekt in njegova navezanost na mesto.

Bojda so se arhitekti pred leti šalili, da je razlika med slovenskim in avstrijskim birojem v tem, da ima avstrijski biro tajnico. Vaš biro ima tajnico in še svojo PR službo.
V Sloveniji pred petnajstimi leti praktično ni bilo birojev, kakršne poznamo danes, saj je v tistem obdobju gradnja povsem zamrla. Ko smo se lotili svoje projektantske prakse, takrat še z Aljošo Deklevo, smo začeli popolnoma na novo, kar se tiče birojske oblike dela. Ni bilo ne vzorcev in ne tradicije, na katere bi se lahko naslonili. Enako velja za investitorje in graditeljsko stran, ves sistem se je takrat šele začel vzpostavljati. Zavedamo se, da če želimo biti dober biro, moramo poleg arhitekturnega dela razvijati naš poslovni (mo)del. Prav vsi biroji na svetu, ki so tako uspešni, kot si mogoče želimo biti mi, so organizirani tako. Pri nas razvojno orientiranega biroja, ki bi imel več kot dvajset ljudi, ni. Večinoma gre za majhne biroje, ki jih je težje organizirati tako, kot so že ves čas organizirana podjetja, z drugimi preokupacijami. Za primerjavo so bili dani Avstrijci, naj poveva, da bi bilo veliko lažje, če bi slovenski arhitekti imeli tudi njihove honorarje. Imamo veliko prijateljev v Avstriji, podobni biroji, kot je naš, prejemajo dvakrat višje honorarje, pred desetimi leti pa so bili trikrat višji. Cena projektne dokumentacije v Avstriji je dvakrat višja, in enako višina same investicije. Naša realnost je drugačna, z njo se je treba spopasti na vseh področjih, dvigovati kvaliteto, nivo organiziranosti, s čimer mogoče lahko v prihodnosti vplivamo na ceno naše storitve.

Komentarji (0)

RSS komentarji