O komunikaciji z mestom, o kulturniškem vrtičkanju, o moških feministih in o avtorskem konceptu

Z Matjažem Faričem sva se prvič srečala leta 2002, prav ob 20. obletnici njegovega plesnega ustvarjanja. Kot takrat skrajno zagnana in radovedna sodobna balerina sem seveda vedela, da je lastnik vseh domačih nagrad. Tiste z Borštnikovega srečanja, Prešernovega sklada, zlate ptice, Župančičeve in nagrade Bagnoleja, da tehnično (čeprav rad dela samo z nekaterimi) nima svoje skupine in da je koreografiral tudi mariborski balet. Zato sem ga, jasno, vikala. In potihoma ga še vedno, čeprav on temu goreče nasprotuje in rad na glas pove, da se mu je pri meni to zgodilo prvič oziroma da je takrat prestopil tisti mejnik, ki te pahne med »starejše« (ko je on nosil bele nogavice, »skurjeno« frizuro, živobarvne kombinezone in vsak dan hodil v disko, sem jaz ravno dobila superge na velkro, teniško žogico na elastiko in gumitvist). V plesnem studiu, naj gre za frizuro ali velkro, vikanje pač ne funkcionira. Tokrat sva nekje zadaj na Gornjem trgu in ne na deskah pila radensko, imela obute mokasinke, oblečeno za naju čudno nezainteresirano kombinacijo jeansa in majice in oba sva se zelo tikala.

Dragi Matjaž, kako si?
Ko se poletje poslavlja, znam postati pretežno otožen. Na morju sva se z Marinko imela božansko, avgustovski festival Fronta je šel gladko in glasno. Še pred nekaj dnevi sem bil na Jezerskem na zelo prijetnem pikniku, ki se je z enega popoldneva razlezel na dva dni …, in potem me je udarila kruta realnost, tako da sem te dni kot kak šolar, ki ga stiska september, ker poletja ne bo.
Hja, morju je vedno vredno pomahati dvakrat. Fronta je poleg nabora mednarodnih plesnih ustvarjalcev tokrat gostila premierno uprizoritev filma Wima Wendersa Pina pri nas.
Vstopnice za Pino so si dobesedno pulili iz rok, a je bilo kljub temu nekaj praznih sedežev. Spletno prodajo smo imeli odprto že tri mesece, pa očitno kar nekaj imetnikov vstopnic ni prišlo na prizorišče, tako da smo prešteli sedeže in vstopnice razdelili med navzoče. Baje je Fronta končno zaživela. Jaz sem seveda videl samo slabe stvari in kaj je kje šlo narobe. Celo tuji gostje festivala, ki so v Mursko Soboto pripotovali naravnost z drugih, večjih festivalov, so bili presenečeni nad nenavadno vibrantnim vzdušjem sredi odmaknjene pokrajine, sredi Prekmurja. Predstave  so bile res večinoma sprejete z ovacijami, morda publiki ena ni bila ravno všeč. Zadnji dan, po predstavitvah šol, je kulminiral v žur na odprtem odru, in to sredi nevihte. Nenadoma je bilo na odru okrog trideset plešočih ljudi, od nizozemske pedagoginje do celotne zagrebške šole. Prekmurski plesni Woodstock!

 Fronta se je tokrat ukvarjala s komunikacijo plesa z mestom. Kako je to šlo v mestu s  slabimi 20.000 prebivalci?
Plesalci iz Dance Comunnication Laba so čez dan improvizirali na ulicah in video umetnik iz Murske Sobote jih je snemal, tako je nastal neke vrste dokument. Zelo odmevna je bila tudi Zelena luč Mateje Bučar. Lokalni mediji so intervencijo njene skupine razglasili za enega osrednjih dogodkov festivala. Na enem in edinem križišču v Murski, ki gre v kvadrat, je bilo res videti odlično. Sicer je komunikacija z mestom mišljena širše, kot mesto za srečevanje prebivalcev Murske Sobote s tujci, gledalcev z umetniki, plesa s poezijo, videa in filma s plesom, učencev z vrstniki od drugod, naključnih mimoidočih s plesalci, ki ustvarjajo na ulici, mladih plesalcev z uveljavljenimi kolegi, tečajnikov s pedagogi in še bi lahko našteval. Čim več je različnih srečanj in zbliževanja med gosti, obiskovalci festivala in prebivalci mesta, tem bližje smo bistvu festivala.

Zgradili ste celo zunanji montažni oder, pokazalo se je, da je to odlična prostorska intervencija, ki bi na mestu »greha« najbrž morala tudi ostati. Kako ste se lotili financiranja vsega tega?
Oder nam je sponzorsko postavilo gradbeno podjetje Pomgrad. Sicer smo si, ko smo ustanavljali festival,  dobro ogledali nacionalni program za kulturo. Rekli smo si, če gre za demokratičnost in dostopnost, je tukaj veliko območje, ki nima dostopa do prireditev sodobne umetnosti. Tega željni se morajo vozit bodisi v Ljubljano, na Dunaj ali v Budimpešto, in to tudi počnejo. Postaviti festival v Murski Soboti in s tem Mursko Soboto izpostaviti kot kulturni center, je seveda dolga zgodba in trdo delo.
In ker ste prebrali nacionalni program za kulturo, od razvoja za regije niste dobili nič.
Celo z Andrejem Horvatom sva spregovorila, pa mi je razložil, da regionalni denar nikakor ni malha za vse in da bodo podprli le konkretna podjetja.

Ker Fronta tudi po šestih letih delovanja še vedno ni realni sektor? Vztrajnost pomaga?
Ja, šele zdaj so opazili, da se tu res nekaj premika, in so nas začeli podpirati, predvsem na načelni ravni, a vendarle. In šele zdaj lahko rečem, da nas je mesto sprejelo. Prej so Murskosobočani bili skeptični in so vse skupaj opazovali bolj z distance. Letos se je tudi prvič zgodilo, da so nas močneje podprli lokalni sponzorji, čeprav samo s storitvami, ki pa so nam prišle zelo prav. Blagovna znamka Diši po Prekmurju, Vina Kolarič in Panvita, na primer. Tudi lokalni medijo so bili pozornejši. Pri lokalni politiki pa bo še veliko dela. Vrednost celotnega festivala ocenjujejo na 2400 evrov, kar je seveda daleč pod resnico. Sicer pa se me je v Prekmurju prijela izkrivljena podoba, da s svojo sposobnostjo za črpanje sredstev in prijavljanje na razpise odžiram možnosti drugim lokalnim umetnikom, in to za sodobni ples, ki vendar ni trajen in ki se kar razkadi.

Torej ni krize?
Menim, da finančna kriza še ni prehuda. Vse poteka še po starem, kupčkanje, politiziranje, sprenevedanje in mlatenje prazne slame, brez želje po spremenjenem, bolj etičnem delovanju.

Odpira se nov Center sodobnih plesnih umetnosti (CSPU), prva institucija za sodobni ples pri nas. Bo morda ta uredila kulturniško vrtičkanje?
Jaz bi bil sicer najrajši umetnik, ki ga sem ter tja kakšna institucija povabi k sodelovanju in ki si to na podlagi nekega seznama del z mednarodnimi in domačimi potrditvami tudi zasluži. Pa sem žal ugotovil, da me k sodelovanju nihče ne bo povabil, če se ne bom sam. In potem pridemo do tega, da ima vsak umetnik svoj vrtiček. En umetnik tako pomeni ena nevladna organizacija, en zavod. Če želiš delati, raziskovati tisto, kar te zanima, si primoran ustanoviti svojo institucijo.

Misliš, da bo CSPU to lahko kako uredil?
Na začetku je bilo veliko nasprotovanja večine zasebnih zavodov, češ da so javni zavodi sami po sebi slabi. Ne niso, problem je v tem, kako jih ljudje vodijo.

V čem bi bil na novo nastajajoči zavod boljši?
Akti so tako splošni, da lahko programski vodja sestavi odličen program, ki pa je spet odvisen od vodstva in njegovih sposobnosti. In od njegove nepristranskosti ter odločitve, ali si bodo to prilagodili v zasebni žur ali bodo res postali nacionalna ustanova.

In že takoj se lahko vprašamo, kako si bodo vsi ti mali zavodi znotraj novega javnega delili prostore, kateri bo imel prednost.
Jaz svojih predlogov ne bom razodeval, sem že marsikaterega povedal, pa so potem ljudje brez idej to naredili in si nato pripeli medaljo. Če si želijo odgovorov, imajo vse možnosti, da me vprežejo v procese in bodo te odgovore tudi dobili.

Večkrat si rekel, da bi bil minister za kulturo. Še vedno misliš tako?
To je bilo sicer na pol v hecu, a vendar. Če bi mi po kakšnem norem naključju uspelo, bi me najbrž v dveh mesecih tudi odneslo od tam. V teh dveh mesecih pa bi uredil marsikaj, ker mi je kristalno jasno, katere stvari ne tečejo. Še vedno menim, da je tudi politika zato, da stvari funkcionirajo, in tudi politično nasprotovanje seveda mora privesti do boljših odločitev.

Si res šel na AGRFT polagat diplomo z namenom, da bi postal minister za kulturo?
Ja, mogoče tudi zaradi tega. Ampak življenje se ni spremenilo niti za trohico.

Ampak ti bi rad po novem režiral, ne koreografiral. Kakšna je razlika?
Mislim, da je koreografija nadgradnja režije. Nikakor ne moreš biti dober koreograf, če nimaš občutka za režijo. Poleg tega moraš obvladati neki artikuliran jezik. Bil sem zraven na raznih okroglih mizah, kjer so govorili, da so plesalci brezhrbtenični igralci, da režiser v bistvu najame plesalce, kadar mu igralec česa res noče narediti, in da je koreografija enako enostavna režija. Seveda to ne drži.

Torej se ti zdi AGRFT tvoja napaka.
Nobena nova vrata se mi niso odprla, v ustvarjalnem smislu sem za hip celo nazadoval, ker sem štiri leta svojega najplodnejšega življenja porabil za nekaj, kar ni prineslo izrazitega rezultata, kljub temu da sem se zelo trudil. Mislim, da je bila to velika napaka. Posebno ko sem videl predstavo Jane Menger v Anton Podbevšek teatru, se mi je moja teza o problematičnosti tega študija potrdila. Naredila je tako dobro zgrajeno gledališko predstavo, da lahko utemeljeno postavim vprašanje, ali te akademija res usposobi za ta poklic.

Kaj res kje velja, da je koreografija nekakšna suha, manjvredna veja režije?
Ja, igralci sicer, kadar so v kakšnem procesu s plesalci, navadno ugotovijo, da koreografija ali njena izvedba res ni mačji kašelj. Na AGRFT sem se potrudil preslišati marsikatero opazko na to temo. Moram priznati, da se je dalo na plesni akademiji, na kateri sem se izobraževal kot koreograf in kjer so bili zaradi narave študija moji sošolci stari od 16 do 22 let, razpravljati na neprimerno višji intelektualni ravni. Govorim o povprečju, sicer pa so na AGRFT nekateri odlični profesorji, AGRFT je tudi gojišče nekaterih odličnih umetnikov, ima dobre nastavke. Mislim pa, da bo ta šola ozdravela, šele ko se bodo profesorski kadri izobraževali drugje. Včasih sem se počutil kakor v JLA. Na učence se prenašajo neke osebne travme skozi napol maščevalne postopke, kot neki primitivni iniciacijski postopki. Skozi emocionalni kaos te trenirajo za težka ustvarjalna obdobja. Namesto da bi ti na pozitiven način privzgojili veselje do ustvarjanja in delovne navade, da bi pozneje na profesionalni poti imel dovolj ustvarjalne kondicije. Moji sošolci bi verjetno gledali na to drugače in mislijo drugače. Ker sem pač starejši, verjetno na to gledam iz drugega zornega kota.

Najbrž nisi mislil, da boš prišel na univerzo, v prostor znanstvene razprave?
Seveda sem, pričakoval sem tudi, da prideš v predavalnico pripravljen, da skozi predavanja prideš do nekih sklepov, ne da prideš pasivno ždet in čakaš, kdaj boš šel dol na hodnik kadit.
No, dobro, saj so stari komaj 19, doma naj bi bili še do 35. Leta.
Pa poglej uspešne slovenske režiserje, Dragan Živadinov recimo, koliko je bil star, kdaj je nastal Krst pod Triglavom, pa Vito Taufer in drugi. Ti ljudje so prevzemali neko odgovornost, neko družbeno ostrino.

Si sodobna plesna scena želi stalnega ansambla?
Močno upam, da je tako. Ni kakega pravega konsenza o tem, ali ga sploh hoče.

Bilo bi idealno in edino profesionalno in prav.
Ja in predvsem zelo zdravo za plesalce. Ker jih je večina zaradi pomanjkanja tehnične vadbe tako ali tako opravilno nesposobnih. Ko zaključijo šolanje, nehajo razvijat fizične sposobnosti in se zatečejo v konceptualizem. Najbrž tudi zaradi pomanjkanja prostorov.

Večkrat si poskusil sodelovati s slovenskima baletnima ansambloma.
V obeh SNG sem si želel sodelovati in koreografirati. Leta 2001 je na pobudo Cankarjevega doma to tudi uspelo – Pohujšanje. Odtlej so mi vrata Opere zaprta, nihče ne odgovarja na klice in dopise, vsakokratni vodja baleta se diplomatsko izogiba srečanjem. Tako da sem se nehal angažirati na tem področju. Ker pač očitno ni ne volje ne želje po takem sodelovanju. Čeprav zadnje predstave, predvsem Srh, kažejo drugačno sliko.

Bo imel Srh potemtakem drugačno pot?
Srh bo odprl festival Euroscene z Leipzigu v dvorani z 2000 sedeži (Gewandhous). Tega sem zelo vesel, še posebej ker so doma bili poskusi, da bi onemogočili to predstavo. Srh gre potem še morda v Italijo in Španijo, ampak tam pogovori še niso končani, ker so stroški za predstavo kar visoki. Gre za veliko produkcijo, netipično za slovenske razmere. Grozno bi se mi zdelo, če bi moralo ministrstvo financirati vsako gostovanje v tujini. Kadar mi kupujemo predstave za naš festival, namreč nihče ne spušča cene.

Zakaj se je nam zdela predstava Srh feministična, feministkam pa mačistična?

Gre za vprašanje distance. Medtem ko so feministke in ženske iz okolij, kjer se ženske šele uveljavljajo in se trudijo postati enakovredne, menile, da je predstava škandalozna, so ženske iz okolij, kjer so že uveljavile svoje pravice, bile začudene, da je koreografija delo moškega. Prepričane so bile, da gre za delo feministke. Razlike med severom in jugom Evrope so velike, tako v dojemanju kot v samozavesti žensk. Nepotrebna feministična histerija se mi včasih zdi kot rafalno streljanje v lastno koleno. Tudi branje predstave lahko pripomore k nesporazumu. Če neki prizor v predstavi Srh beremo dobesedno, se zdi do žensk krivičen. Vendar niti v reklamah ni vse mišljeno dobesedno. V gledališču in še posebej plesu, ki ima svoj jezik, pa še manj. Metafora je v umetnosti pogost pojav.

Zakaj moški ne morejo biti feministi? Med nastajanjem Srha smo se šalili, da bi ga lahko prijavili za Mesto žensk, pa smo ugotovili, da je avtor moški in da žal ne bo šlo.

Moški so lahko feministi po svojem razmišljanju, ampak potem nastane praznina pri histeričnih feministkah, saj se jim podre koncept. Meni se zdi delitev umetnosti na moško in žensko nesmisel in v bistvu samo še generira neenakost med spoloma.
V umetnosti je treba znati zamenjevati točke pogleda in tako kot skozi moška očala znati gledati na svet skozi žensko optiko. Če se ne potrudimo, se tudi razumeli ne bomo.

Bi rad kdaj posnel plesni film?
Zelo rad, samo se ne upam prijavljati na te razpise, ker jih ne obvladam. Že za svojo osnovno dejavnost je z njimi dovolj dela. Rad bi delal z nekom, ki si predvsem želi delati, to se mi zdi za film ključno. Ja, rad bi posnel Srh v eksterierju.

Pripravljaš kakšno novo predstavo?
Ja, režiral jo bom v Novem mestu. Podnaslov je Dom za igralce in gre za neko videnje igralca, gledališča pri nas v prihodnosti. Tega, kakšno moč ima v teh naših lokalnih strukturah in čigava dekla je gledališče. Skozi ta vprašanja se nato izkazujejo neke splošne življenjske resnice. Premiera bo v začetku decembra in počasi začenjamo. Vaj se zelo veselim. Zasedbo je bilo težko sestaviti, ker pri igralcih, tako kaže, vlada neka skepsa, češ, kaj zaboga bom zrežiral. Tisti, ki so privolili, so se študija lotili optimistično. Tokrat tudi ne bom producent, čeprav so si v APT to želeli. Tega si res ne želim več, ker mi odžira ogromno poguma in energije in v bistvu postanem sam svoj cenzor.

Zadnja leta je redko kakšna predstava še avtorska, večinoma so vse soavtorske, vsaj kadar gre za večji kolektiv in kadar se avtor ni odločil za tako pogosto soliranje. Je soavtorstvo lahko breme?
Kadar gre razpravljanje predaleč, postane breme. Če pa je sodelovanje postavljeno po nekem demokratičnem načelu in če se ga vsi držijo, potem je to lahko zelo ploden proces. V sodobni umetnosti je ustvarjalna soudeležba akterjev pravilo. Ker živimo v navidezno demokratični družbi in navidezno poskušamo priti do konsenza,  je potem tudi v procesih in končno pri predstavah tako, da znotraj poteka sodelovanje pri oblikovanju predstave. Vedno pa z veseljem upoštevam nasvete soustvarjalcev, o katerih vem, da imajo neke izoblikovane vrednote, da obvladajo svoje delo, so artikulirani, da imajo široko obzorje in ne vegetirajo v ozkih trendovskih smernicah.

Se sploh še dogaja, da bi bili plesalci ali igralci zgolj orodje za razlago avtorjevega koncepta?
Se, ampak potem je tudi predstava zgolj neki avtorski koncept, je brez življenja. Jasno se vidi, kadar zasedba ni enaka premierski. Vidi se, kako so plesalci naučeni, in jasno je, da izvedeni material ni njihov. Zdi se mi pomembno, da tisti, ki so na odru, niso lutke, čeprav si tudi sam želim precej nadzora. Znotraj tega pa vedno in dosledno puščam neke odprte parametre, v katere mora nastopajoči zaživeti. Ne sme biti zgolj izvajalec mojih želja. Ne more in ne sme biti medij, temveč izvir. Ne sme biti vmesna točka komunikacije, ampak začetna točka, s katero gledalec komunicira. Če pa je zgolj vmesnik, je telo mrtvo. Plesalec in koreograf morata biti ustvarjalno enakovredna, kljub različnim funkcijam.

Matjaževi namigi:
- Posing project B avstrijske skupine Liquid Loft,
- predstava Talking Head iste skupine,
- LOL Lots Of Love britanske skupine Protein Dance,
- About Around koreografa Bena Wrighta in skupine bgroup.

Komentarji (0)

RSS komentarji