Retro-tech Martin, programski in umetniški vodja Codeepeja in CodeSigna, ki ga pozna ali pa vsaj redno videva vsa vesoljna Ljubljana, se igra z mediji, kot se rockstarji igrajo z distorzijami. Njihove meje razteza prav do avatarskih skrajnosti, nas slušatelje pa meče v nenehen boj z novostmi. Cvetoči vizualni komunikator s še bolj buhtečim nasmeškom, čigar naravni habitat je šopek mladenk, nas je s svojim neutrudnim drezanjem v trdnost komunikacijskega kroga in seveda s široko argumentiranim prepričevanjem o njegovi labilnosti že večkrat vrgel na finto.
Sredi junija je v Ljubljani postavil Robovoxa in tako postal glas ljudstva! Toda od retrofuturistične tehnologije do skrajnosti ziritirani Martin se zadnje čase vrača nazaj k naravi! Kako?!
Martn' o, Martn', kako si?
Zdaj sem fino. Spet jem zajtrk, berem časopis, v kino sicer še ne utegnem …
Kako ocenjuješ letošnji Festival pomladi in kdo je po tvoje najbolj pogrel publiko?
Veliko dobrih je bilo. Letošnji festival se mi zdi dober zato, ker nam je uspelo zelo dobro razdeliti izbrane izvajalce glede na to, ali je posamezen nastop koncertnega značaja ali mora delovati kot živi kino ali pa kot klubski dogodek. Povabili smo goste, ki so ne samo odlični glasbeniki, temveč tudi izjemno zanimivi, spoštovanja vredni ljudje, kar se mi tako za splošno festivalsko vzdušje kot za nas organizatorje zdi zelo pomembno. Izpostavil bi odličen performans finske umetnice live cinema Solu. Tudi naš import iz LA Daedelus se je zelo izkazal, še zlasti glede na majhen prostor, v katerem je izvajal svoj program. Odlično pri letošnji festivalski beri je tudi, da smo sodelovali z založbo rx:tx ter s Katamanom in nekaj poglavitnih večerov izpeljali skupaj. Če povzamem - ekipa je bila letos super.
Ne morem se znebiti občutka, da je bil lanski festival pomladi nekam okrnjen, ti pa si bil veliko na poti. Kako to da letos potuješ še več in da je festival kljub temu morda najbogatejši doslej? Si držal kot programski vodja vajeti izključno v svojih rokah?
Letos sem večino programa v začetni fazi sestavljal sam in stojim za njim. Večere, ki so bili izvedeni skupaj z rx:tx in s Katamanom, in na primer klubski večer v K4 smo seveda tudi programirali skupaj. Prvič v vsem programu ni nič povprečnega ali česa takega, kar bi mi zbujalo mešane občutke. Potrudili smo se izbrati iskrene in vrhunske izvajalce, ki so dandanes na neodvisni sceni žal redki biseri in jih je zato težko najti. Trudili pa smo se tudi, da naredimo dovolj raznolik izbor v smislu sledenja načelom retrofuturizma, izhajajoč iz break kulture, hip- hopa in jazza, kar se našega festivala drži že od začetka. Pri izbiri programa je bilo pomembno, da povabljeni umetniki obvladajo glasbeno preteklost in jo na sveže prevetrijo.
Vem, da potuješ s sijajnim kovčkom bele barve iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kam te je spremljal nazadnje?
Ne spomnim se natančno. Nazadnje sem šel v Berlin, bil je poceni let in sem zato namesto kovčka vzel neki nahrbtnik. Točno! Najina zadnja skupna pot je bil Buenos Aires, za kovček in zame idealna destinacija.
Atene, Barcelona, Beograd, Berlin, Bratislava, Budimpešta, Dunaj, Kitajska, London, Luksemburg, Pariz, Praga, Varšava, Sarajevo, Sydney … Očitno obvladaš mreženje. Poleg naših vrlih Bunkerašic si najbrž eden redkih profijev pri nas, ki umetnost in kulturo upravlja in ustvarja podobno sodobno.
Vedno gre za preplet nekega potovanja po medmrežju in svetu. Spleti in prepleti poznanstev se odvijajo spontano. Zgolj za primer: šel sem na neki glasbeni festival, poslušat predvsem delavnice, nakar sem po naključju spoznal programskega vodjo, ki ga je pritegnil moj vizualni opus. Nad njim je bil izjemno navdušen in me je zato povabil na konferenco v Atene, tam sem predaval. Torej se ti svetovi nenehno srečujejo, so v sinergiji.
Ko smo že pri mreženju – kje trenutno delaš zapredke? Virtualni prostori ne štejejo.
Zanimivo vprašanje – v zadnjem času delam na neki reverzibilni zgodbi, se pravi, na realni virtualnosti. Ravno sem bil v Berlinu, kjer sva s kolegom Martinom Wheelerjem iz skupine Vector Lovers razvijala projekt o javnih avatarjih, ki nekako obrne logiko Second lifa in virtualnih avatarjev.
Kaj je avatar?
Avatar je tvoj drugi jaz, alter ego v drugi pojavni obliki virtualne stvarnosti, katerega raba je morda najbolj znana pod znamko Second life . V nasprotju s spletnim avatarjem, kjer si lahko vse: seksi, pameten, bogat …, gre pri avatarju za nasprotno idejo, da imaš v bistvu fizičnega agenta, avatarja, ki ga lahko več uporabnikov upravlja hkrati v fizičnem prostoru.
Za primer: imam kamero na glavi in ti gledaš svet, kakor ga vidim jaz – cinematična izkušnja, gledaš ga iz določene časovne cone, na primer iz Tokia ali pa iz New Yorka. Znotraj svoje časovne cone se torej lahko pogovarjaš s svojim avatarjem in ga deloma tudi upravljaš. Mogoče bo bolj jasno, če rečem, da je avatar reality show, pripeljan do ekstrema. Public avatar je v bistvu medij, ki odpira tudi veliko etičnih vprašanj. V medmrežju namreč nekih posebnih predpisov o Second lifu še ni. Vemo pa, da ljudje ki ne sodelujejo osebno, z imenom in priimkom, radi podležejo skušnjavi realizacije svojih mračnih motivov tipa: »Hit this or that person!« Pri public avatarju je zanimivo dejstvo, da gre za fizičnega agenta, človeka z identiteto – torej dejansko za socialni eksperiment. Torej ja, trenutno delam zapredke za ta projekt.
V čem je trik, da kustosi in kustosinje tako radostno padajo na tvoje limanice? Je to zaradi tvojega pitcha, zaradi artefakta samega ali zaradi Martina samega?
Iskreno upam, da je to zaradi osnovne ideje. Zanimivo je, da si izbrala besedo pitch, ki se v umetnosti načeloma ne uporablja in izhaja iz nekega drugega sveta. Jasno je, da tudi v umetnosti vse ne gre kot po maslu, recimo, da nekam preprosto pošlješ svoj koncept in kustos/inja navdušeno ugotovi: »Oh that's great, let's make it.« Nujni in neizogibni so številni sestanki in predstavljanje idej. Prepričan pa sem, da moje projekte vzamejo zaradi ideje same, saj je, vsaj zame, najlepše videti, kako razstave zaživijo same, brez mene, in kako učinkujejo na obiskovalce. Seveda pa je pri predstavitvi pomemben tudi osebni pristop. (smeh)
Nekako velja, da se vedno, česarkoli se lotiš, pa naj bo to žur ali art, tare urbane mladeži. Kako ti to uspe? Pa še voziš ne.
Ta je huda, ja. Žur ali art – če si strasten pri stvari oziroma če vanjo res verjameš, pride eno z drugim. Predvsem pri žurih vedno želim zapolniti neke luknje v klubskem in koncertnem dogajanju oziroma skušam odkrivati nove prostore in vnašati drugačne vsebine, ki sicer ne bi prišle v Ljubljano. To je po mojem razlog, da pridejo. Glede vožnje pa: na tem mestu se zahvaljujem vsem prijateljem in prijateljicam, veste, kdo ste!
Vedno obkrožen z mladenkami, na dražbi pornogobelinov, na otvoritvi Everlandije, po zmagovalni predstavitvi na 20:20 Pecha Kucha, da ne omenjam navala na pomladnofestivalskem žuru. Nasmejani otrok rož žimastih rdečih las torej, ob katerem je Casanova videti kot čisti Pee Wee Herman?
Aja, to veš, kdo ti je povedal? (smeh) Všeč mi je nasmejani otrok rož, za Casanovo pa ne morem reči.
Neprekosljivi ponočnjak, ki živi za noč, vendar bi ubijal za art. Kaj te daje bolj, Codeep ali CodeSign?
Začeli smo kot CodeSign, znotraj katerega sva z Ozrenom organizirala mnoge aktivnosti, ki niso bile povezane konkretno z dizajnom, tako smo pač živeli, in nastala je nova veja, Codeep – platforma za organizacijo dogodkov, razstav in festivalov.
Trenutno me najbolj daje MOTA – muzej začasne umetnosti (www.mota-atom.com). Kljub temu da je Ljubljana evropska prestolnica, še vedno ne premore rezidenčnih programov za vizualne, glasbene in uprizoritvene umetnike, in zato smo jih kar začeli. V ta novi prostor vabimo vizualne umetnike, umetnike, ki se ukvarjajo z interaktivno umetnostjo, live cinema, video umetnostjo ter sound artom. Seveda pa smo odprti tudi za druge tokove. MOTA zagotavlja delovni in bivalni prostor, kritje potnih stroškov, z nastopi nam rezidente uspe tudi honorirati. V zadnjem času smo jim zagotovili tudi kosilca v Gradu Kodeljevo, načrtujemo pa še nakup koles. Naša prva rezidentka, ki je odprla letošnji Festival pomladi, Finka Mia Makela, je že predala ključe naslednjima, in sicer nizozemskemu tandemu FeedBackSociety.
Kje je pri vsem tem ostal dizajn, konec koncev si diplomirani vizualni komunikator in avtor nekaterih najmarkantejših celostnih podob in identitet festivalov, kakršni so npr. Maska, Ana Desetnica Magdalena, Exodos, Gibanica/Moving cake, Break 21?
Dizajn me vedno zanima. Še bolj kot na primer lov na nove glasbene talente, torej sestavljanje programa Festivala pomladi, me morda pritegne kreativni proces, nastajanje ideje oziroma vizualizacija neke organizacije. To vedno zelo rad počnem.
Je CodeSign torej dizajnerski studio, znotraj katerega nastajajo umetniški projekti, ali umetniški studio, ki se hrani z dizajnom?
Sedaj pogosteje delam dizajn za posamezne komercialne projekte. Ker imamo toliko lastne umetniške produkcije, se nam samo skozi neprofitno delo ne bi izšlo. Torej ja, studio se hrani z dizajnom, in to ni nobena pretveza. Ponavadi ljudje mislijo, da nam umetniški projekti koristijo za imidž, vendar ne, dizajnerski studio se ne prodaja, mi ponujamo čisto konkretne storitve.
Ker se oboje dogaja za isto mizo, imaš med umetnostjo in dizajnom najbrž jasno začrtano mejo? Kako in kje jo vlečeš?
Če se navežem na zgornje vprašanje, zadnje čase delamo več vizualnih identitet za podjetja, semantične analize, celostne grafične podobe, to so zanimive stvari. Pri umetniški produkciji pa se osredotočam predvsem na to, da je ideja oziroma stališče umetnikov, s katerimi sodelujemo, v liniji (novi mediji, komunikacija in glasba), ki jo vlečemo.
Lahko tvojemu umetniškemu udejstvovanju obesiš kakšen tag ali gre za čaščenje eklektičnih užitkov mix-and-match?
Ja. Glede na to, da smo mi, rojeni v 70., na neki način eklektični že izvorno, se ukvarjam s številnimi projekti, ki imajo vsak svoj posebni univerzum ali koncept. Skupni tag pa je krožna, skupna komunikacija. Kar pomeni, da z orodji ki jih uporablja pop kultura, lahko posegaš v polje tako imenovane družbene ozaveščenosti, da odpiraš vprašanja o prihodnosti naše komunikacije in o realnosti sami. Pri projektih me pritegne predvsem to, da dejansko ne vem, kam me projekt pelje, gre za raziskavo, za boj, za poskus, kako čim bolje nastaviti zgodbo, da bo ta funkcionirala. In s tem je proces tudi bližje naravi sami, ker pač živi in se nenehno spreminja.
Kateri od projektov ti je najbolj zlezel pod kožo oziroma katerega najbolj z užitkom delaš?
Ker je trenutno najbolj aktualen, najbrž Robovox. Drugače pa kaj povsem ne-digitalnega, ne-interaktivnega. Blazno me zanima na primer odziv otrok, vedno znova me fascinirajo. Zanima me tudi delo z živalmi. Sliši se patetično, ampak ja, narava ponuja veliko.
Kje je Robovox prvič zaživel in zakaj je hotel zaživeti?
Prva instalacija je bila v Aalborgu na Danskem, potem v Mariboru, na Dunaju, zdaj je v Ljubljani, nato potuje v London pred National Film Theatre in nazadnje gre na počitnice v Novi Sad. Robovox je hotel zaživeti, ker mi je bila vedno všeč ideja robota Slovana. Robot pri ljudeh navadno zbuja konotacije na Japonsko, v resnici pa je robot na simbolni ravni invencija Slovana, Slovaka Karla Čapka oziroma njegovega brata Františka. Beseda izhaja iz rabotat – v ruščini opravljati težaško delo za nekoga drugega. Robovox nekako predstavlja tudi idejo monumenta: vsakdo je lahko monument za 5 sekund! Prisotni so še mnogi drugi vidiki, ki dodatno utemeljujejo njegovo aktualnost: Robovox je Slovan in ima zatorej videz spomenika obdobja socialističnega realizma, odpira vprašanje, kaj je sodobni monument, kakšna je bila vloga monumenta v preteklosti in kakšna bo v prihodnosti. In najpomembnejše: Robovox je glas ljudstva!
Tehnične podrobnosti?
Ideja je povsem preprosta: vsak turist ali pa navaden državljan lahko pošlje Robovoxu na številko 040 809908 svoje sporočilo, in ta ga na glas prebere. Torej ni nekega hudega high techa, večji high tech je bila gradnja sama. Pri tej pa moram omeniti Robovoxovo ekipo, ki je v človeški zven njegovega glasu vnesla mesece dela. Za pomoč pri snovanju projekta sta bila v studiu Codeep/CodeSign zaslužna Uroš in Davor, konstrukcija je bila v celoti na plečih Dejzija, Jake in Nika, za programiranje in tehnologijo so poskrbeli Slavko, Taj in Razum, pri oblikovanju pa sta mi pomagala Robi in Uroš. Brez vas Robo-ta ne bi bilo. Hvala.
Tehnologija te očitno fascinira. Vse od zx spectruma do facebooka. Ali pa se motim?
Motiš se! Bolj sem analogen, kot se zdi. Veliko bolj me navdušujejo narava, knjiga, vinilka, stari mediji. Tehnologija sama po sebi me ne zanima, ne znam programirati … me pa vedno znova preseneča, kako se zaradi nje spreminja naša komunikacija. Ravno zato me tudi dostikrat iritirajo najmanjše podrobnosti. Zanima me predvsem, kam nas vpetost v tehnologijo pelje oziroma kam in kako se peljemo.
Zelo sem pikolovski pri simbolih, znakih, ki niso nujno samo grafični, medijih, torej pri tem, kako so informacije predstavljene ljudstvu, in, konec koncev, tudi pri tehnologiji sami. Povedano drugače, zanima me ves komunikacijski krog.
 |
ljudje 
RSS komentarji