Študija zgodovine se je lotila na univerzi v Trstu, pozneje se je izpopolnjevala v Parizu, Celovcu in Ljubljani, tukaj je sredi devetdesetih tudi doktorirala. Njeno raziskovanje sega na področje socialne, demografske in kulturne zgodovine 19. in 20. stoletja ter na področje ženskih študij. V slovenskem okviru so predvsem njene raziskave na področju zgodovine družine ter socialne in kulturne zgodovine v času prve svetovne vojne pionirskega pomena. V zadnjih letih pa se poglobljeno ukvarja s t. i. bordes studies in z vprašanji, ki jih odpira pisanje zgodovine v multietničnem okolju, z biografskimi študijami in zgodovino žensk. S svojimi deli, ki so bila objavljena v italijanskem okolju, uspešno budi zanimanje za slovensko videnje obmejne zgodovine, s knjigami, ki jih podpisuje pri nas, pa sooča Slovence z nekaterimi prezrtimi, skoraj pozabljenimi poglavji naše lastne preteklosti.
Med posebnosti vašega preučevanja sodi med drugim pisanje zgodovine v multietničnem okolju. Kot slovenska zgodovinarka in promotorka slovenskega zgodovinopisja ste precej delovali tudi v Italiji. Kako tam sprejemajo vaše delo? Predstavljam si, da so v Italiji nekatere vaše teme vse prej kot zaključena poglavja zgodovine.
Študij zgodovine sem začela na univerzi v Trstu, tam sem tudi diplomirala. Moje prvo referenčno univerzitetno okolje je bilo torej italijansko, s slovenskim sem prišla v stik šele med doktorskim študijem na Oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prvo zanimanje za zgodovino, predvsem za socialno zgodovino in historično antropologijo, se je oblikovala v stiku z italijanskim zgodovinopisjem. Sčasoma so me pritegnili še drugi vzori in prijemi, predvsem francoski. V osemdesetih letih je italijanski zgodovinopisni in nasploh kulturni prostor premogel veliko odprtosti in širine. Delno jo še vedno premore tudi danes, čeprav je tudi zaplankanosti čedalje več. Diapazon možnosti delovanja, ki jih ponuja Italija, je navidezno večji kot v Sloveniji, marsikdaj pa so te zelo odvisne od vpetosti v posamezno socialno mrežo in od sogovornikov oziroma sogovornic, s katerimi lahko posameznik naveže stik. Delovanje v provinci, kar Trst v italijanskem okviru nedvomno je, še zdaleč ne pomeni tudi prepoznavnosti v centru. Če nekomu uspe v Rimu ali v Milanu, se mu odpro marsikatera prej zaprta vrata, celo v domačem okolju. Pomislimo le na uspeh, ki ga danes žanje širom po Italiji Boris Pahor. Potem ko so ga odkrili v Rimu in Milanu, ga je odkril tudi italijanski del Trsta. Zgodovina slovensko-italijanskih odnosov je z dnevom spomina in državnim obeleženjem fojb in eksodusa postala zanimiva tema tudi za osrednje italijanske založnike. Druga izdaja mojega dela Il confine degli altri (Meja drugih), ki govori o primorski zgodovini, le nekaj po prvi izdaji, kaže na to, da italijansko bralstvo zanima slovenski pogled na obmejno zgodovino. Povsem odprto vprašanje pa je, ali bo slovensko zgodovinopisje znalo unovčiti to zanimanje.
Italijanska različica odnosa med Slovenijo in Italijo v zgodovini se pogosto precej razlikuje od slovenske. Včasih se zdi, da Italijani niso nikoli zares sprejeli odgovornosti za svoje delovanje v velikih vojnah dvajsetega stoletja, kakor so to naredili na primer Nemci.
Ključno dejstvo je, da italijanska republika po drugi svetovni vojni ni doživela svojega nürnberškega procesa. Znano je, da italijanska družba ni obračunala z Mussolinijevo dediščino in da se ni resno soočila s kolonialno preteklostjo Italije niti z njenim imperialističnim početjem na Balkanu, z okupacijo ljubljanske pokrajine ipd. Izobraženci, ki so na te odgovornosti opozarjali, so bili osamljeni. Politika je medtem ubrala drugo pot in izbrala amnestijo. Nekaznovani so tako ostali tudi tisti visoki predstavniki fašistične države in italijanske vojske, ki jim je bila dokazana odgovornost za vojne zločine in zločine proti človeštvu. V ozadju pomanjkljivega obračuna s fašizmom je bila odločilna podpora, ki jo je krščanska demokracija kot vladna stranka uživala pri zaveznikih, ki so se še posebej bali zmage italijanske levice in možnosti, da bi tudi v Italiji prevladal komunizem. Povojne italijanske zgodovine ne moremo namreč razumeti v celoti, če ne upoštevamo vpliva, ki so ga imele na Apeninskem polotoku ZDA. Da ta vpliv ni bil vedno blagodejen, potrjujejo zagonetna ozadja nekaterih bombnih atentatov in t. i. strategija napetosti, ki je Italijo držala v pesti v šestdesetih in petdesetih letih.
Verjamete, da imajo narodi svojo mentaliteto, ki določa njihovo pot skozi zgodovino? Da so na primer Italijani narod večnih zavojevalcev, Slovenci pa narod večno zavojevanih? Je mogoče vsakokratno ravnanje naroda (oziroma njegovih voditeljev) v nekih zgodovinskih okoliščinah upravičiti z »zgodovinsko določenim« položajem tega naroda?
Preveč preprosto bi bilo obravnavati vsak narod kot enovito skupnost z enovito mentaliteto. Pri posameznih narodih je mogoče prepoznavati nekatere skupne težnje, ki so se oblikovale znotraj nekaterih družbenih in političnih struktur oziroma kulturne tradicije. V italijanski družbi je vpliv Rimskokatoliške cerkve evidenten in pri vsaki resni analizi italijanske politične zgodovine tudi nezanemarljiv. Kar zagotovo ni brez posledic, kar zadeva italijanske težave pri prevzemanju zgodovinske odgovornosti. V zadnjih desetletjih si vedno več evropskih narodov prizadeva identificirati se z žrtvami. Vsi bi radi prevzeli pozicijo žrtve. Evropska polpretekla zgodovina nam medtem potrjuje, da ni povsem krivih in povsem nedolžnih narodov in da nobena družba ni povsem varna pred zlom in zločinskimi dejanji. Tak uvid bi bil izredno pomemben tudi za tisti del slovenske družbe, ki slovensko zgodovino razume kot dolgo serijo krivic, ki so jih Slovencem naredili drugi. O tistih, ki so jih Slovenci povzročili drugim, pa ni pripravljen veliko razmišljati.
Vaše raziskave segajo tudi na področje zgodovine družine. Kaj natančno to pomeni?
Zgodovino družine sem začela raziskovati v okviru svojega diplomskega dela, vanjo pa sem se poglobila med doktorskim študijem. Do nedavnega je bila družina temeljna gospodarska in družbena celica, kraj reprodukcije in produkcije. Če želimo razumeti, kako je še pred dvema, tremi generacijami delovala družba, je nujno usmeriti pozornost tudi na družinsko življenje, osvetliti vlogo posameznih družinskih članov, tipologijo družinskih struktur in samo naravo družinskih strategij. Župnijske knjige, notarski akti in navsezadnje oporoke so nadvse dragoceni dokumenti, po katerih lahko analiziramo nekdanja družinska razmerja in hkrati poiščemo odgovore na vprašanja o kontinuiteti in prelomih v zgodovini družine. V elitnih krogih danes sklepajo predporočne pogodbe, ki v nekaterih pravnih aspektih spominjajo na tiste, ki so bile v praksi na začetku 20. stoletja.
Menda je ljubezen do otroka, kakršno poznamo danes, precejšnja zgodovinska novost – je res, da so imeli otroke včasih predvsem zaradi nadaljevanja družinskega imena ali zato, ker so potrebovali dodatno delovno silo?
Od antike naprej je bil gospodarski dejavnik temeljnega pomena pri sklepanju porok. Logika rodu in imena je bila prevladujoča predvsem med plemstvom, vplivala pa je tudi na meščanstvo. Na kmetih je bila pogosto odločilna logika preživetja. Narobe bi bilo trditi, da družba starega reda ni poznala ljubezni med zakoncema in ljubezni do otrok. Res pa je, da so bila ta čustva drugačna od današnjih. V družbi, v kateri sta bili otroška smrtnost in negotovost bivanja zelo veliki, so se oblikovale drugačne čustvene vezi od tistih, ki jih poznamo danes. Otrok je postal središče družinskega življenja šele v meščanskem oziroma pomeščanjenem okolju in v nuklearni družini, v kateri se je oblikovala privilegirana vez med starši in otroki in kjer ni bilo več obstranskih sorodniških figur. Šele v takem okolju je materinstvo postalo pravo poslanstvo žensk.
Danes velja v odnosu do otrok druga skrajnost – zanje ni nič dovolj dobro, v imenu hitrejšega razvoja jim je dostopno vse, česar si zaželijo, starši se jim pogosto trudijo dajati več, kot si lahko privoščijo, in so zaradi tega pripravljeni drastično zmanjšati lastne potrebe. Kdaj se je zgodil ta veliki zasuk?
Težko je natančno določiti kronologijo tega zasuka. Gre za spremembo, ki jo je proizvedla družba izobilja in družba vse bolj zrahljanih družinskih odnosov. Dokler so otroci živeli v razširjenih družinah, v katerih so morali tudi po svojih močeh prispevati k preživetju ali pa so bili pod strogim nadzorom najstarejših, je bil tak model neuresničljiv.
Kaj tak zasuk pomeni za družino (in družbo) prihodnosti? Nekateri menijo, da se bo koncept družbenih vrednot zaradi pretiranega poveličevanja otroka, preveč svobode v vzgoji in zaradi nove družbene norme, ki skoraj popolnoma prepoveduje kaznovanje kot vzgojno metodo, bistveno spremenil in da se bo občutek za družbeno odgovornost zaradi tega povsem izgubil.
Težko je predvideti nadaljnji razvoj. Včasih si želijo prav taki, ki so v svojem otroštvu zaužili preveč svobode, ko odrastejo, ustvariti trdno družino in tudi pri vzgoji svojih otrok uveljavljajo vrednote, ki so jih sami pogrešali v otroštvu. Po drugi strani tudi sama opažam, da mladim prevzemanje odgovornosti ustvarja nekatere težave. Pri svojih študentih in študentkah pogosto pogrešam navdušenje, zavzetost, pa tudi odpor do ponujenega, skratka neki širši razpon reakcij, ki je med drugim odvisen tudi od občutka za družbeno odgovornost. Vtis imam, da se mnogih drži otopelost, ki preprečuje, da bi se zavzeli celo za tisto, kar jih zanima.
Generacije, ki so zdaj v tridesetih ali zgodnjih štiridesetih, so se za družine v veliki meri odločile razmeroma pozno ali sploh ne, saj mnogi trdijo, da v družino preprosto ne verjamejo.
Splošnega recepta, kako ohraniti družino, ni. Nostalgiki tradicije lahko mislijo, da zadostuje vzpostaviti stare vrednote, in potem se povrne dobra stara družina. Dejstvo je, da še posebej v urbani, postmoderni družbi nastajajo nove družinske oblike, da so »nova druženja« vse pogostejša in da so individualne potrebe v zasebni sferi močno narasle. Njihov cilj pa ni nujno reprodukcija, veliko pomembnejše je ustvarjanje dobrih razmer za življenje.
Kdaj je možnost, da posameznik svojo lastno srečo postavi pred koristi družine, postala družbeno sprejemljiva? Kako se to vprašanje razlikuje glede na ženske in moške?
Od šestdesetih let naprej se je začelo vse hitrejše preoblikovanje številnih vedenjskih obrazcev, tako v javni kot zasebni sferi. Z oslabitvijo tradicionalnih družinskih struktur je postajala dobrobit posameznika čedalje pomembnejša. Z zaposlitvijo in ekonomsko osamosvojitvijo žensk se je radikalno spremenil tudi njihov položaj v družini. Zaposlovanje žensk tako v mestih kot na podeželju je v povojnem času začelo spodjedati temelje tradicionalno patriarhalnih vrednot in povečevati možnosti njihovega odločanja. Podobno je prelomno vlogo imelo normiranje pravic do razporoke in splava. Pravic, ki so močno posegle v družinsko sfero in življenje mnogih žensk in ki bi jih danes najbolj reakcionarne politične sile marsikje v Evropi rade omejile ali celo odpravile.
Ste ena izmed soavtoric knjige Pozabljena polovica, ki predstavlja nekatere pomembne ženske iz slovenske zgodovine. Iz naslova knjige je mogoče sklepati, da ni šlo zgolj za potrebo po predstavitvi izbranih zgodovinskih osebnosti, temveč za – kaj? Željo, da bi popravili zgodovinsko krivico?
Zgodovina je tudi sestav življenj in ljudi. Z njo se ukvarjam tudi zato, ker me zanima razumeti tiste, ki so jo oblikovali. Prezreti ženske v zgodovini pomeni zamolčati delež, ki so ga prispevale k njenemu oblikovanju, pozabiti na vse to, kar je počela polovica človeštva. Namen Pozabljene polovice, pri kateri sem sodelovala kot ena izmed urednic in za katero je prvo pobudo dala prof. dr Alenka Šelih, je bil, opozoriti na ta veliki manko in ga vsaj delno zapolniti. Slovenska znanost, umetnost, književnost, gospodarstvo premorejo pomembne znanstvenice, umetnice, likovnice, podjetnice, čeprav jih mnogi enciklopedični pregledi in navsezadnje tudi učbeniki ne omenjajo.
Tudi avtorice knjige ste vse ženske. Je to naključje?
Težko je govoriti o naključju. S študijami spola in z zgodovino žensk se ukvarjamo pretežno ženske. Urednice knjige smo se na svojem raziskovalnem področju že prej, tako ali drugače, soočile s tematiko spola, vendar so pri pisanju biografskih profilov poleg avtoric sodelovali nekateri avtorji.
Po kakšnem ključu ste izbirale portretiranke, ki ste jih zajele v knjigo?
Izbirale smo po pomembnosti, reprezentativnosti posameznice, a hkrati smo poskušale upoštevati čim širši izbor področij, na katerih so delovale ali ustvarjale ženske. Pri končnem razporejanju je bila pomembna tudi zastopanost žensk na posameznih področjih delovanja in ustvarjanja. Pisateljic, pesnic, ki so delovale v času med drugo polovico 19. in sredino 20. stoletja, je bilo veliko. Veliko manj pa je bilo na primer pravnic, političark, arhitektk, kar je bilo treba upoštevati pri končnem izboru, zato da je bil ta lahko uravnotežen in celovit.
Kakšen je bil odziv na knjigo? Se da iz njega sklepati na trenutni položaj ženske v slovenski družbi? Je ta še vedno problematičen?
Odziv je bil dober, iz česar se da sklepati, da je slovenska javnost takšno knjigo pogrešala. Včasih imam vtis, da javnost premore bolj uravnotežen pogled na žensko prisotnost kot stroka. V javnosti se ohranja spomin na ženske, ki so bile aktivne v likovni, gledališki umetnosti in še na marsikaterem področju, medtem ko jih zgodovinski pregledi praviloma izpuščajo.
Kaj pa položaj ženske v slovenski družbi glede na preostalo Evropo in Ameriko?
Zakonodajna, normativna raven je v Sloveniji, tako kot drugod v Evropi, zadovoljiva. Še zdaleč pa ne jamči enakopravnosti med spoloma na vseh področjih delovanja, ustvarjanja in uveljavljanja. Na nekaterih področjih, navsezadnje tudi v nekaterih vejah znanosti, so vzvodi oblasti ostali skorajda izključno v moških rokah. Pomislimo na številna kulturniška, politična pa tudi znanstvena omizja, ki so v Sloveniji izključno v moški domeni. Alarmantna pa ostaja tudi raven nasilja nad ženskami, kar najzgovorneje kaže na razkorak med normo in realnim.
Kadar beseda nanese na položaj žensk v družbi, se pogosto zgodi, da ženske same zanikajo, da bi bil ta problematičen kakorkoli drugače kot zgolj teoretično. Govorim o mlajši generaciji žensk, recimo nekje do tridesetega leta. Ali to pomeni, da je družba prišla do točke, kjer je odnos med spoloma urejen?
Včasih sem bila prepričana, da so vsi pogoji za uresničitev enakopravnosti med spoloma izpolnjeni. S časom sem svoje mnenje korenito spremenila. Preveč je primerov, ko se lahko znanstvenica z odličnim akademskim pedigrejem in dolgim stažem v očeh kolega v hipu spremeni v nekaj, kar nima nič skupnega z njenim poklicnim življenjem. Denimo, da ji ta namesto predsedovanja na znanstvenem sestanku ponudi nakup rož za gostujočega profesorja. Primer ni tako izjemen, kot bi si predstavljali. Raven norm ni raven realnega, še manj pa simbolnega. Zakoni so se spremenili, z njimi pa se ni nujno spremenila tudi mentaliteta ljudi. Včasih opažam, da celo mladostnike, ki odraščajo v družinskem okolju, kjer je enakopravnost med spoloma temeljni princip družinskega življenja, privlačijo mačistična drža in vrednote patriarhalnega sveta.
Znan je rek, da zgodovino pišejo zmagovalci. Manj znan je ta, da jo pišejo moški, čeprav je še resničnejši od prvega. Je to razlog, da se je vprašanje o enakopravnosti žensk v javnosti pojavilo tako pozno?
Zgodovinopisje hvala bogu nima take moči. Lahko pa prispeva k lažni vednosti in zmotnemu spoznanju, da žensk v zgodovini ni oziroma da v njej niso bile nikoli pomembne. Zagotovo ni zanemarljiv podatek, da so si prve borke za žensko enakopravnost postavile za eno od svojih prednostnih nalog prav vpis žensk v zgodovino.
 |
ljudje 
RSS komentarji